Praznik, zamuda in zmaga

Foto: Jure Banfi

Pet ugotovitev s tekme Maribor – Krško (4:1) – JAŠA LORENČIČ

Ne samo, da je ratal preskok po Astani (in Domžalah) tudi v Ljudskem vrtu. Bil je… Skoraj fuzbalski praznik. Malo čuden, malo bizaren, ranjeni Maribor proti vodilnemu Krškemu… Pač, čar začetkov prvenstev. Dihat se je dalo, pa niti približno ne samo zaradi vremena. To je zdaj realnost, kakršna koli že ta je. Državno prvenstvo je zakon, sporočajo tudi Viole. In ja, ker je to osnova, na kateri vse sloni… Je to res zakon, sploh pa takšne tekme. Obračun s Krškim je pokazal, kaj vse je oziroma bi lahko bila naša prva liga. In to v tekmi, ki jo brez komentarja najdejo navijači le na streamu. No, vsaj tisti, ki niso prišli v Ljudski vrt. 

Odličen odziv
Belih robčkov ni bilo. Žvižgov, razen ko je bilo preveč »na silo« kombinacij, tudi ne. Le bele majice. Velikih preobratov torej ni bilo, rojstni dan Viol pa je padel kot ata na mamo. Življenje gre naprej, fuzbal pa tudi. Vidno prazen sektor F na vzhodni tribuni je še najbolj zbodel v oči, sicer pa ni bilo prav nobene drame. Astane se ni omenjalo, gledalo se je, vsaj navzven, naprej.

Šimundža je bil prisiljen v menjave zaradi poškodb: Damjan Bohar je šel na desni bok namesto Petra Stojanovića, vendar igral bolj ali manj na svoji klasični poziciji; Abel Gigli bo ob poškodbah Rajčevića (in Arghusa) lahko delal tudi take napake kot ob golu Krškega; Mendy si je z golom kupil še nekaj časa, a na vprašanje, kaj meni o Gregorju Bajdetu, je ponudil odkrito kvalitetne komplimente; Željko Filipović bo ob garanju Marwana Kabhe lahko prikazal tudi tako anemične predstave. »Straha ni bilo občutiti, ga ne potrebujemo, ker je simbioza med navijači in ekipo pozitivna,« je pojasnil Šimundža in zavrnil, da bi bil kakršen koli pritisk s tribun. Tega ne čuti niti Gregor Bajde, ki se je boril že v sredo v Rogozi proti Hrvatskemu Dragovoljcu (0:0), zdaj pa zamenjal nerazpoloženega Luko Zahoviča. Fantu za vratom visi visoka cena, sploh ob tem, kaj v Kobenhavnu počne Benjamin Verbič. »Vtis Bajdeta je pozitiven, vemo, kaj lahko dobimo od njega – potrebujemo pa čas,« pravi Šimundža, ki problema z napadalci – kljub štirim golom – še zdaleč ni rešil. Zato bodo prav prišle še naprej prijateljske tekme med tednom, saj je »vsaka tekma boljša kot trening«.

Štirje goli – dve sporočili
Maribor se je nastreljal, to ni dvoma, čeprav ne tako izrazito, kot pravi rezultat. Osem strelov in štirje goli. Konkreten izkupiček! Ampak goli so prišli bolj iz solo akcij, odbitkov, indivualnih presežkov. Prvega je Mendy zadel, ko Zalokar ni zmogel zadržati kvalitetnega strela Vršiča. Tega se ne zgreši, ne more zapraviti, čeprav je šlo tudi tokrat marsikaj mimo (Zahovič, Ibraimi). Drugi je bil pa izjema, bil je gol, za kakršne bi narod rad prišel še v večjem številu v Ljudski vrt. Začel je – ja, od vseh na terenu –  Jasmin Handanović, dal Vršiču in potem je šla žoga po desni strani (Bohar), nazadnje do Vršiča in bum – dva nula. Potem ko do polčasa Maribor ni našel več nove ideje, kako bi zabil, je dobil Ibraimi kar dve darili, pardon, tri, izkoristil dve – obe pa tako, da je bil igralec tekme. S strelom v kazenskem z leve (prvi gol) in s strelom iz razdalje (drugi gol), ko je pomeril, kot pač zna, kadar ima dovolj prostora in je neoviran. Vsi štirje goli so bili tako dokaz, da so glave lahko na pravem mestu in da kliničnost še ostaja, vendar še vedno se pozna, da bi fantje radi igrali… No, drugače.. A tisti drugi gol je bil pravo nakazilo, kaj vse bi še vijoličasti lahko spravili skupaj – še posebej na takih tekmah. 

90 let, 26 let…
Zahodna tribuna, sektor A, 17 vrsta, 6 sedež. Tam sedi gospod Janez Rakuša. Marcos Tavares mu je nesel šopek in mu stisnil roko. Saj, kaj mu ne bi. Gospod, absolutno najstarejši lastnik sezonske vstopnice, jih je dopolnil 90 in je pregazil vse, ko gre za zvestobo (do groba). Takšne PR geste klub približajo še bolj kot marsikaj drugega in dajo vedeti, da v Ljudskem vrtu ne šteje zgolj jug, ki ga je – sam že ve zakaj – pred tekmo s Krškim omenil Zlatko Zahovič.

Viole so konkretno praznovale svoj 26 rojstni dan, z belimi majicami, novimi transparenti in res pestrim navijanjem z repertorjem iz dobrih starih časov (ki ni manjkalo že na tekmi z Zavrčem). Sporočili »Ne bom joko za Evropo« in »Državno prvenstvo je zakon« sta pošteni in tudi sporočilni (bolj kot bakli, ki sta prileteli v teren v 26 minuti). Še bolj pa »Mejač dolgo tukaj si garal – za nas vedno viola boš ostal!«, kar pomeni, da vsaj jug bolj konkretno skrbi tudi za tiste, ki se znajdejo na odpisu. Vendar so pri tem selektivni, saj Daliborja Volaša, ki je v Odrancih zabil v dresu B ekipe, niso omenjali (med poškodovanimi so sporočilo »Mašina, drži se« namenili Aleksandru Rajčeviću). Čemu, bo pokazal čas.

Krško > Radomlje + Triglav
Štiri zmage in štirje remiji so bili lani zdaleč premalo za Radomlje. 16 točk ne pride niti blizu obstanku (Gorica jih je imela lani 37, nohte sta s 40 točkami grizla še Koper in Krka), tudi 26 točk Triglava leto poprej ne. Ampak Tomaž Petrovič se ne ubada s točkami, ne sešteva, na tabli v pisarni nima zapisane točne cifre. »Še lahko grem na kavo, da,« pravi po dveh zmagah doma in porazu v Mariboru. Krško spada na petnajsto mesto, je prepričan. Ne na deseto ali deveto. Na petnajsto. Zakaj? Ne, ne zaradi stanja na igrišču, saj jim tam zelo koristi Enes Rujović. Ne, ne zato.

Razlika je v pisarnah in na računu. Trenutno je Krško brez profesionalne pogodbe, saj so jo prekinili z Luko Kerinom. »Razlika je ogromna, če vemo, kje sta bila Radomlje in Triglav z večjim proračunom. Brezveze se je obremenjevati, imamo šest točk…« pravi Petrovič, ki je skupaj s pomočnikom zamudil na drugi polčas in videl tretji gol v svoji mreži iz severne strani. Krčani so zmogli sedem strelov, večino od daleč, toda če so slabi začetki polčasov njihov najbolj resen problem… So klubi v ligi s precej večjimi težavami, manj točkami in večjim pritiskom. Krško se še naprej lahko samo veseli domače tekme z Olimpijo.

Eno so strategije, drugo teren
Navijat so začeli že, hm, pol ure pred tekmo? Tu nekje. In non-stop, nenehno, neprestanoma, neutrudno. Navijaštvo v Krškem še zdaleč ni od včeraj – ne nazadnje je napis Nuclear Power Boys znan še iz časov starega Bežigrada, ko je aktivno bincal še ata Zaho. Krčani so zapeli vse najboljše Violam za 26. rojstni dan, kar je bila res prijazna in pestra gesta. Pa ne, da bi si gostje delali reklamo ali se komurkoli uštulili. Eh. Krčani so bili v svojem filmu, navijali so še med polčasom!

Čisto predani in res veseli, da so prišli tako daleč. Kot vodilna ekipa prvenstva, po trinajstih letih v drugi ligi? Že na busu so navijači popivali in si naredili nedeljski izlet v Maribor, kljub visokemu porazu pa so po tekmi glasno navijali tako iz severne kot zahodne tribune. Čeprav je seveda vprašanje, ali bo takšen zanos, zaradi katerega trenerju Tomažu Petroviču redno zvoni telefon za karte, ostal dalj časa, je vsekakor še bolj na mestu vprašanje, kaj se je z leti zgodilo, da tega na slovenskih stadionih ni več. Eno so strategije 2020, kjer si NZS v alinejah zadaja za cilj dvig obiska in popularnost slovenskega nogometa, drugo pa je stanje na terenu. In ti navijači, ki so prišli v Ljudski vrt, si zaslužijo vse komplimente. Kot tudi vsi ostali, zaradi katerih je prišlo 4.000 ljudi. In ne 3.000, ne 3.500 kot so napisali nekateri drugi mediji.