Nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše

Foto: Jure Banfi

Zgodovinski remi iz sredinega večera še vedno odmeva. Mariborčani so s točko iz obračuna z londonskim Chelseajem spisali eno najlepših pravljic v zgodovini kluba, saj je verjetno, po visokem porazu v Londonu in težavah na domači sceni, le malokdo realno pričakoval, da se bodo vijoličasti tako dobro kosali s favoriziranimi gosti, ki letos merijo visoko tudi v tekmovanju najboljših evropskih klubov. V tokratni kolumni se je Rene Puhar – Fabi dotaknil še štajerskih možnosti za zmago, ki kljub številnim priložnostim Londončanov ni bila tako daleč. Po mnenju pisca, kar je potrdil tudi s statističnimi dejstvi, je bila “usodna” 56. minuta. Več pa v nadaljnjih vrsticah.

Tekmo, ki jo je na koncu z bravuroznimi posredovanji pred Hazardom in po strelu Diega Coste rešil Handanović, bi Maribor lahko zmagal! In eno izmed naslednjih dveh tudi bo, če bo namesto 65, na svojem najvišjem nivoju odigral 90 minut.

Mourinhovo hazardiranje
Menjave v nogometu služijo poživitvi igre s svežimi igralci (namesto utrujenih) in taktičnim rošadam med samo tekmo. Neizkoriščena menjava je trenerjev neizkoriščen adut, ko trenerju ostaja na voljo več menjav, mu na voljo ostaja tudi več možnosti za spremembo ritma igre. Trener brez menjav pa na strani igrišča ostaja precej nemočen – tako kot je ostal Mourinho na tekmi proti Mariboru. Mourinho je dva aduta porabil že med polčasom, tretjega pa že v 56. minuti, ko je Ramiresa zamenjal s Felipe Luisom in tako zaključil s svojimi taktičnimi transformacijami. Mourinhu od takrat naprej ni več preostalo veliko več kot zgolj čakanje na razplet, golo upanje, da bodo Diego Costa, Drogba in Hazard izkoristili svojo silovitost. Ne pozabimo pa še na enega vidika: če bi se namreč od 56. minute naprej kdo od Chelseajevih igralev poškodoval, bi moral Mourinho odigrati do konca z igralcem manj. In ne pozabimo, da je bil v igri Drogba, ki je že v prvem polčasu kazal znake lažje poškodbe, Diego Costa, ki se po poškodbi šele vrača… Hazard, ki ga je Mourinho podpisal od 56. minute, se mu je srečno izšel, medtem ko je Šimundža popolnoma nasprotno adute hranil do konca, kljub temu, da je Ibraimi nakazoval zamenjavo že na sredi drugega polčasu in da je bil že precej fizično načet Filipović celoten drugi polčas na meji drugega rumenega kartona.

Več kot neizkoriščena Zahovićeva priložnost in tokrat slab “tajming” Šimundže
Kako lahko en sam dogodek popolnoma spremeni potek igro, smo lahko najlepše videli prav na včerajšnji tekmi. Maribor je začel v krču, igralci so se očitno živo spominjali Londona, bali hitro prejeta gola. Ko Chelsea za razliko od prve tekme ni izkoristil svoje prve priložnost in ko je Tavares za tem prvič predrl zadnjo linijo Chelseaja, so igralci Maribora začutili, da lahko. Da so razmerja sreče in moči tokrat drugačna in da se proti Chelseaju da. S fanatično in agresivno igro v obrambi so uspešno odvzemali in prestrezali žoge, v napadu pa so z bolj samozavestno in sproščeno igro uspeli parirati nasprotniku in iz minute v minute pridobivati na samozavesti. Ključno za vzpostavitev ravnovesja v igri je bilo, da je Maribor takoj po odvzeti žogi uspel zadržati posest. V tem ravnovesju smo uspeli vztrajati do Zahovićeve neizkoriščene priložnosti, ki pa je popolnoma spremenila potek igre. Zahović, ki je do takrat igral vrhunsko, se je po zapravljeni priložnosti na igrišču popolnoma izgubil, zato je bil Šimundža primoran narediti zamenjavo z Mendyem, ki pa je bil že v svoji obrambni prvi akciji (so)krivec za prejeti zadetek. Hazard je iz kota centriral v srce kazenskega prostora, na Terryja, ki je kljub temu, da je Maribor tja postavil svoja najboljša skakalca, Arghusa in Mertlja, dobil skok in žogo preusmeril na drugo vratnico, kjer je Matić za razliko od Mendyja stekel do konca v drugo vratnico. Mendy takoj po vstopu na igrišče očitno (še) ni bil kos tekmi. Menjave Šimundže, ki so ponavadi pravočasne, na včerajšnji tekmi niso imele pravega “tajminga”.

Znova evropskih 65 in slovenskih 25
Po prvi domači tekmi v Ligi Prvakov, sem pisal o tem, da je Maribor igral vrhunsko do 65. minute, potem pa izrazito psiho-fizično padel. Enako, sicer manj izrazito, je veljalo za tekmo v Gelsenkirchnu, tokrat pa se je zgodba znova ponovila. Vrhunskih, briljantnih, bravuroznih 65 minut, potem pa… Čakanje na konec? Če bi Maribor z enako moralo odigral tudi od 65. minute naprej, bi lahko zdržal pritisk, ki ga je Chelsea ustvarjal s svojo izjemno odprto igro na vse ali nič, ko je na zadnjo linijo pritiskal s štirimi igralci (4:4). Če bi takrat znova uspeli uspešno izpeljati prve dve ali tri podaje po tem, ko smo žogo pridobili v posest, bi lahko izkoristili luknje, ki jih je v odprti obrambi puščal Chelsea. Podaja Mendyju skozi razredčeno in visoko postavljeno obrambo Chelseaja, je visela v zraku…

Vendar zadnja linija, izčrpana od silovitih obrambnih bojev z Diegom Costo, Drogbajem, Hazardom in tudi Oscarjem ni več uspela prenesti žoge do Salallicha, Tavaresa in Ibraimija, ki so svojim odličnim gibanjem brez žoge, odkrivanjem med linije nasprotnika, drznostjo in sproščenostjo  do 65. minute uspeli uspešno zadržati, odnašati in organizirati igro v napad. Ker tega Maribor od 65. minute naprej več ni uspel, si je Chelsea priložnost priigral v vsakem drugem napadu. Tekmo, ki jo je na koncu z bravuroznim posredovanjem pred Hazardom in po strelu Diega Coste rešil Handanović, bi Maribor lahko zmagal! In eno izmed naslednjih dveh tudi bo, če bo namesto 65, na svojem najvišjem nivoju odigral 90 minut.

Avtor: Rene Puhar – Fabi /Fatal 10