Tri od štirih tekem Maribora v Ligi Prvakov so bile izjemno dobre, vrhunske. A nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše. Kje so tiste malenkosti v igri Maribora, ki se jih še da izboljšati, ob predpostavki, da vse dobre stvari takšne tudi ostanejo? Kaj, kje in kdaj mora Maribor narediti, da bo premagal Sporting?


Izziv št. 1: IZBOLJŠANJE BRANJENJA NA LEVI STRANI
V začetku sezone, ko je Maribor igral tekme za kvalifikacije v Ligo Prvakov, smo opozarjali na ranljivost Maribora preko bočnih položajev. Tam je bil Maribor najbolj ranljiv in iz akcij, ki so potekale preko kril, so si nasprotniki priigrali največ priložnosti, zabili največ golov.V zadnjih dveh mesecih, se je zgodil velik napredek v branjenju na desni strani. V prvi postavi, na desni strani vezne linije, se je zasidral Mertelj, v obrambi je vse bolj zanesljiv in suveren Stojanović, uigranost obeh omenjenih z Rajčevićem pa pomeni, da je Maribor postal na desni strani svoje obrambe neobhoden. To seveda ni veljalo za Hazarda v Londonu, a je že v Mariboru dvojica Stojanović-Mertelj Hazarda veliko bolje ustavila, tako da je šel iskat svoje priložnosti na drugo stran. Na levo stran mariborske obrambe, ki ostaja ranljiva točka branjenja. Grafika prikazuje preigravanja Edena Hazarda na tekmi Maribor-Chelsea. Lepo je opazno, da je Hazard veliko lažje prebijal obrambo, ko je igral na naši levi strani, kljub temu, da je tam igral le približno 40% svojega igralnega časa (60% časa se je gibal na naši desni).

V Ligi Prvakov smo preko naše leve strani dobili večino golov. Proti Sportingu v Ljudskem Vrtu, po Vilerjevi napaki proti Schalkeju v Gelsenkirchnu, od tam je zadel Remy za 1:0 v Londonu in Hazard priigral enajstmetrovko v Mariboru. Vendar problem ne leži samo v Vilerju in Filipoviću, ki deluje v navezi z Vilerjem na levi strani obrambe, ampak tudi v načinu igre, v napadalne akcije, ki so usmerjene v to, da odkrijejo Vilerja, ki je s svojim predložkom eden najnevarnješih igralcev Maribora tudi v napadu. Preko Vilerja smo namreč v Ligi Prvakov ne samo dobili, ampak tudi dali vse pomembne gole. Podaja Boharju v Veltins Areni, predložek iz leve, odbitek in „”rašlje” Ibraimija proti Mourinhovim, na levi se je prav tako začela akcija, ki jo je rezultiral Zahović. Vse ali vsaj velika večina najpomembnješih dogodkov se zgodi na mariborski levi, v obrambi in napadu, njihov protagonist je Mitja Viler. Izziv, vprašanje in ključ do zmage v Sportingu se skriva v iskanju rešitve, kako na tej strani ostati nevaren v obrambi in postati čvrst v obrambi.

Če analiziramo, gole in enajstmetrovko, ki smo jih dobili iz leve strani, torej štiri zgoraj omenjene situacije, vidimo, da so plod invividualne napake Vilerja (preobramenjenost v igri?), plod nezadostne agresivnosti igralcev na levi strani (konkretno proti Sportingu Dare Vršič) in luknje na levi strani, ki jo pusti Viler po izgubi naše žoge v napadu (primer Remy in Hazard). Ker nikakor ne želimo, da bi Viler v napadu ostajal bolj zadaj, je očitno potrebno bolje zapirati prazen prostor, ki se ustvari z njegovim gibanjem v napad. Za Lizbono obstajata dve logični rešitvi:

– zamenjava Mertlja s Filipovičem v obrambni formaciji: s tem bi pridobili na agresivnosti v fazi branjenja na levi strani, vendar je seveda vprašanje kolikor bi s tem izgubila desna stran obrambe in koliko škode bi s tem izgubili zavoljo uigranosti trojic Stojanović-Mertelj-Rajčevič in Viler-Filipovič-Arghus.
– prerazporeditev obrambnih igralcev: Boljše gibanje obrambnih igralec v fazi mariborskega napada na postavljeno obrambo; Argusovo pokrivanje prostora na levi, morda tudi na račun Stojanovićevega ostajanja v obrambi, kar se sicer že dogaja, a vsekakor to za Šimundžo, Gajserja in ostale ostaja nekaj kar je v igri še možno popraviti.

Preko Vilerja se je v Ligi prvakov odvilo večino akcij za zadetke... (Foto: Jure Banfi)
Preko Vilerja se je v Ligi prvakov odvilo večino akcij za zadetke… (Foto: Jure Banfi)

Če bo Viler seveda sploh igral. Konkretnejše informacije glede resnosti njegove poškodbe iz kluba do tega trenutka ne uhajajo, vendar smo lahko prepričani, da bodo v klubu naredili vse, da bo Viler pripravljen. Nenazadnje gre za ključnega igralca dosedanjih iger v Ligi Prvakov. Tako ali drugače.

Izziv št.2: ZADNJA ČETRTINA TEKME
O tem sem že pisal in verjetno me imate tisti, ki radi berete moje analize, glede tega že dovolj. Zato tokrat bolj na kratko (za bolj detajlno razumevanje tega problema pa si prosim preberite katerega od predhodnih prispevkov na to temo).

Na vseh tekmah dosedanjega dela Lige Prvakov (izjema je London), smo v drugem delu drugega polčasa izrazito padli. Predvsem je bilo to očitno proti Sportingu v Mariboru; to je bila prva tekma na tej ravni vsaj za večino igralcev Maribora, zato je bil tak padec, ki ga pripisujem tako psihičnim kot fizičnim dejavnikom, več kot razumljiv. Prav tako očiten je bil padec proti Chelseaju v Mariboru. V tem primeru ga ne pripisujem vsem objektivnim dejavnikom, med drugim tudi vse boljši igri Chelsea proti koncu tekme, ampak tudi temu, da smo skoraj celotno srečanje proti enemu najboljših klubov trenutno v Evropi, igrali z dvanajstimi igralci! Če želimo biti na srečanjih tega nivoja tekmecem skozi celotno srečanje enakovredni, moramo igrati s štirinajstimi igralci, izkoristi vse tri menjave, ki pa morajo biti tudi pravilno tempirane. Vsaka menjava je seveda rizična, tako je na primer bil Mendy že v prvi obrambni akciji po vstopu v igro proti Chelseaju (so)krivec prejetega zadetka, a takšno tveganje je potrebno prevzeti, če želimo zadnji del srečanja odigrati bolj enakovredno. Tekmeci se namreč v zadnjem delu proti nam ponavadi dvigujejo, saj jih na igrišču še vedno nekoliko presenetimo. Trenerji vseh treh ekip, ki so Mariboru pustile točke, so v slačilnici med polčasom in ob igrišču besneli, dvigovali igralce in jih opozarjali, da bo proti koncu potrebno iztisniti vse rezerve… Takrat mora Maribor pokazati svojega 12., 13., in 14. igralca. Problem in izziv št. 2 se torej imenuje: koga, kdaj in kako poslati na igrišče iz klopi? Vršič, Bohar, Mendy, Mejač, Ndiaye ali kdorkoli drug, ki bo vstopil, mora vnesti energijo za zaključek, da bomo znova sposobni vzpostaviti ravnovesje v igri; da ne bomo prepuščeni upanju na nezbranost, neodločnost, neučinkovitost nasprotnika.

KLJUČ DO LIZBONSKE ZMAGE
Sportingova igra in postava se od takrat, ko je ekipa gostovala v Mariboru, ni veliko spremenila
. Tudi situacija v klubu in na lestvici ne. Sporting se še vedno bori s preštevilnimi neodločenimi izidi, ki so večinoma neuspeh. V portugalski ligi so v desetih tekmah kar petkrat krat remizirali in so šele na osmem mestu, a le točko za petouvrščeno Brago. Tudi v Ligi prvakov zdaj potrebujejo predvsem vse tri točke, ki bi jih ohranile v boju za napredovanje iz skupine, kar je bržkone njihov letošnji evropski cilj.

Sistem Sportingove igre ostaja 4-3-3 kar seveda pomeni pritisk njihovih kril (verjetno bosta začela Nani in Carillo) na naše bočne branilce, trije vezni igralci pa pomenijo veliko obrambnih nalog predvsem za Tavaresa, ki se bo kot tretji vezni igralec vračal v sredino in izenačeval številčnost igralcev na sredini igrišča (Carvalho-Silva-Joao Mario : Filipović-Mertelj-Tavares). Grafika kaže pričakovano postavo in obrambna formacijo Maribora za tekmo proti Sportingu (4-4-1-1). Bodite pozorni na to, kako se mora Tavares (včasih ga zamenja drugi napadalec) vračati v vezno linijo in pokrivati njihovega zadnjega veznega igralca – proti Sportingu bo to Carvalho. Prav v Tavaresovi napadalni in obrambni igri, je namreč veliko odgovornosti in prav od njegovega jutrišnjega razpoloženja bo veliko odvisno, ali bomo v igri uspeli parirati Portugalcem, odgovoriti na njihov začetni pritisk, zalet, agresivnost…

Štirinajst igralcev v igri in ohranitev ravnovesja v igri tudi v drugi polovici drugega polčasa, je seveda ključnega pomena samo ob predpostavki, da na najvišji ravni odigramo prve tri četrtine srečanja. Tako kot smo to do zdaj na treh od štirih srečanj in bili tudi na vseh treh celo blizu zmage. Zmage, ki si jo torej tako želimo tokrat ali pa čez dva tedna, ko bo Maribor igral proti Schalkeju. Vendar upati in sanjati o zmagi, ni nekaj kar bi bilo na ravni znanstveno-fantastičnega filma. Razmišljati, debatirati in analizirati možnosti za zmago Maribora v Ligi Prvakov je realnost! Ne zaradi proračuna, renomeja, velikosti kluba, podpore države,… pač pa enostavno zato, ker trenutno ekipa Maribora (vsaj na evropskih tekmah) na igrišču funkcionira tako kvalitetno kot še nikdar. In tukaj bom še enkrat omenil, da je ni mogoče primerjati s prvo generacijo, ki je v Ligi Prvakov igrala veliko bolj obrambno, bila prepuščena na milost in nemilost nasprotnika, čudežne gole Bozga, Balajiča, parade Simeunovića. Ne, ta ekipa Maribora lahko čisto realno zmaguje tudi v Ligo Prvakov in ena izmed naslednjih dveh tekem Lige Prvakov, se zdi naravnost pravšnja za to.

Seveda tudi to velja samo ob predpostavki, da Maribor ne bo razmišljal kot favorit. Maribor postane favorit, ko si prizna, da je “outsider”. Da je majhen klub z velikim ponosom in da je potrebno na igrišču dati vse, zadihati kot eno, da lahko nasprotniku odščipnemo točko. In ko bomo naredili vse za točko, bomo lahko dobili tudi vse 3.

Avtor: Rene Puhar – FABI / Fatal10 – Nogometni blog
Grafika: FourFourTwo Stats Zone mobilna aplikacija – lahko jo downloadate v App Store ali preiskusite na spletu

Naloži več sorodnih novic
Naloži več novic od Uredništvo SNPortal.si
Naloži več novic iz Drugo

Dodaj odgovor

Poglejte še

Oskar Drobne: Zabiti moramo na silo, da se nam bo odprlo

Nogometaši Aluminija so pristali v črni luknji in nekako kar ne najdejo izhoda iz nje. V z…