Pred včerajšnjo tekmo Olimpija-Celje sem želel pisati o Olimpiji. Nato sem plan spremenil. Vse kaže, da bo prvenstvo odprto do zadnjih krogov, tako da bo za pisanja o Olimpiji in Mariboru še dovolj časa in prostora. Na tekmi je mojo pozornost pritegnilo nekaj drugega. Oziroma nekdo drug.

“Bo Maribor prvak?” me večkrat vpraša kak znanec na ulici. Ne vem, kdaj sem si priboril status dobrega napovedovalca rezultatov  (to namreč nikakor nisem). Kratkemu odgovoru se zato raje izognem. Rad pa povem, da bi bilo za popularnost slovenskega nogometa sicer boljše, da gre naslov v Ljubljano, a da je Olimpija umetna ekipa in da neka nerazložljiva nogometna usoda takšne ponavadi kaznuje. In s tem ne mislim na sodnike, ampak na vratnice, zgrešene priložnosti in kakšne druge malenkosti, ki odločajo o velikih stvareh.

Obožujem trenerje, ki jim uspe miselnost prenesti na igralce in katerih ekipe imajo v igri prepoznaven izraz. Iztoku Kapušinu je – za razliko od Marka Nikolića – igri svoje ekipe že uspelo dati lasten podpis. “Olimpija zaradi naših nevarnih protinapadov ni mogla biti sproščena v svoji napadalni igri,” ga je kratko in jedrnato v izjavi za Kanal A med polčasom tekme povzel kapetan Blaž Vrhovec. Celje je s tem malenkost reformiralo nogometno reklo, da je najboljša obramba napad. Za Celje je najboljša obramba protinapad.

Iztoku Kapušinu je - za razliko od Marka Nikolića - igri svoje ekipe že uspelo dati lasten podpis. (Foto: Jure Banfi)
Kapušinu je – za razliko od Nikolića – igri svoje ekipe že uspelo dati lasten podpis. (Foto: Jure Banfi)

Celjska tranzicija iz obrambe v protinapad je bila v Mariboru in večji del tekme v Ljubljani navdušujoča. Ključno vlogo v tem načinu igre odigra prav Vrhovec, ki ima odličen pregled igre in je pogosto tisti ključen člen v sredini, ki po pridobljeni žogi v obrambi, najde pravi izhod v (proti)napad. Krili, Marko Pajač in Rudi Požeg Vancaš, sta ne samo odlični tranzicijski krili, ampak tudi idealen krilni par, saj sta raznovrstna – Pajač je boljši z žogo v nogah, Požeg-Vancaš pa bolj nevaren pri vtekanju v prazen prostor. Odlično sodelujeta z bočnima igralcema – Tilnom Klemenčičem in predvsem z Lovrom Čirjakom na levi. Pomembna je vloga agilnega in agresivnega Danijela Miškića, ki se velikokrat protinapadu priključuje kot ‘peti igralec’ in Mateja Podlogarja, ki igra rutinirano in fanatično hkrati. Vsi omenjeni igralci so odlični tudi v obrambni igri v polju;  protinapad si priborijo z borbeno, agresivno in disciplinirano kolektivno igro v obrambnem sistemu 4-4-1-1, ki po svoji strnjenosti in povezanosti spominja na tiste najbolj vzorne evropske sisteme branjenja (npr. Atletico Madrid).

Obetavno je, da je Matej Podlogar s pravkar dopolnjenimi 25 leti najstarejši med zgoraj omenjenimi.  Zanimivo pa se je tudi spomniti, kje so se vsi ti igralci nahajali na začetku letošnje sezone. Vezista Blaž Vrhovec in Danijel Miškič, sta bila izgubljena v iskanju Verbiča, Ahmedija in Bajdeta iz sezone 14/15; Matej Podlogar in Rudi Požeg Vancaš kadrovski  višek pri Domžalah; Marko Pajač je iskal klub, saj mu na Hrvaškem in Madžarskem ni uspelo dokazati talenta; Lovro Čirjak je igral za Zadar v drugi hrvaški ligi. Vsi so zdaj ključni igralci ekipe, ki v treh pomladanskih krogih proti Mariboru, Zavrču in Olimpiji še ni prejela gola. Po legendarni igralski, je s pogumno izbiro Kapušina in novih okrepitev, športni direktor Celja, Sebastjan Gobec, očitno začel še odmevno športno-direktorsko kariero  (daljši intervju z Gobcem lahko poslušate v Ofsajdu #20).

(Foto: Rok Zore)
Ključno vlogo v tem načinu igre odigra Vrhovec, ki ima odličen pregled igre in je pogosto tisti ključen člen v sredini… (Foto: Rok Zore)

Odo strategu (in v tem primeru besede ne uporabljam zgolj kot obrabljeno floskulo) Celja  v tem članku pojem tudi zato, ker je bil ob prihodu kot neuveljavljen trener, dotlej so bile njegov domet ekipe druge slovenske in hrvaške lige, sprejet s številnimi dvomi – moji niso bili izjema. Seveda mu pri tem ni pomagalo, da je nasledil odličnega Simona Rožmana, ki je v Celju pred tem navduševal s ‘pressingom’, podobnemu tistemu navdušujočemu Kloppovemu z Borussio. Tudi izjave, kako ga na slovenskem ne poznamo, da pa je povsem drugače na Hrvaškem in razlaganjem, da bo Celje odslej igralo bolj na rezultat, so mu štele bolj v minus.

Vendar je po mlačnem začetku že kmalu začel nakazovati, v katero smer bo zapeljal igro. Prav tja, kamor je rekel, da bo, pa mu takrat nismo verjeli. Ekipa je postajala bolj tekmovalna in ‘rezultatska’. Celje je postajalo vedno bolj neugoden nasprotnik in zadnjih šest jesenskih krogov ni izgubilo. Ob tem se je uvrstilo tudi v polfinale pokala – v dveh tekmah je gladko odpravilo Olimpijo. Vse prevečkrat so ekipe v jesenskem delu igrale prelepo za oko in v napadalni igri iskale alibije za (visoke) poraze (Rudar, Gorica, Krško…). Celje pa je postalo to, kar je slovenska liga doslej ob Domžalah najbolj pogrešala – še kakšno čvrsto, organizirano in rezultatsko orientirano ekipo, ki se je sposobna z vsemi legitimnimi sredstvi zoperstaviti boljšim – bogatejšim.

Celje je postalo to, kar je slovenska liga doslej ob Domžalah najbolj pogrešala... (Foto: Jure Banfi)
Celje je postalo to, kar je slovenska liga doslej ob Domžalah najbolj pogrešala… (Foto: Jure Banfi)

Vsekakor lahko v igri Celja še vedno najdemo veliko pomanjkljivosti. Vendar te ne izhajajo iz taktičnih napak, ampak iz pomanjkanja kvalitete in neuigranosti. Ob že omenjenemu odličnemu branjenju in tranziciji v napad, jim velikokrat zmanjka zadnja podaja ali dve (na tekmi proti Olimpiji in Mariboru so zaključili največ tretjino svojih nevarnih situacij), kar nasprotniku ponuja možnost ‘kontra-protinapada’. Proti Olimpiji so imeli v drugem polčasu, ko je Olimpija po izgubljeni žogi v napadu močneje pritisnila, velike težave z medsebojnim zaupanjem in nenatančnostjo podaj (ta t.i. ‘kontrapresing’ se tudi sicer zdi najboljše orožje proti igri Celja). Še vedno ostaja neznanka njihova igra proti slabšim ekipam…

Vsem naštetim slabostim navkljub, je Celje oziroma njihov strateg zame že zdaj  ena najbolj pozitivnih zadev letošnje lige. Poleg opevanih taktičnih vidikov, me je 41-letni Brežičan’kupil’ tudi s svojimi izjavami za javnost, ki ponovno dokazujejo, da se klubom izplača zaupati nevehementni, a zdravi slovenski trenerski pameti. Ta je na dolgi rok najbolj učinkovita. Pomislite, kdo je sedel (in sedi) na klopi najbolj pozitivnih trenerskih zgodb zadnjih let v Sloveniji.

In še nekaj me pri vsem skupaj navdušuje. Ob tem, da Gorica kljub mlademu kadru ne kaže večjih tekmovalnih (kaj šele evropskih) ambicij in da je z Zavrčem, kljub mokrim sanjam o Evropi Mirana Vuka, povezanih kar preveč vprašanj in vprašljivosti, da o Kopru raje sploh ne govorimo, sem v Celju zagledal tisto četrto ekipo za Evropo. Čeprav jim ne skozi prvenstvo , ne skozi pokal ne bo lahko. A če bodo tako napredovali še naprej, jih bo nogometna usoda nagradila. Kjer je rezultat, je namreč tudi pot.

Avtor: Rene Puhar
Najdete me tudi na @RenePuhar

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva SNPortala.

Naloži več sorodnih novic
Naloži več novic od Uredništvo SNPortal.si
Naloži več novic iz Drugo

Dodaj odgovor

Poglejte še

Muraši z armado navijačev po točke v Stožice

Osrednje dogajanje 7.kroga Prve lige bo na sporedu v Stožicah, kjer se bosta moči merili d…