Pred dnevi je minila 84. obletnica rojstva pisatelja, športnega esejista in provokativnega misleca, ki je uspel povezati dve področji, ki sta mu pomenili največ: nogomet in literatura – dve imeni za isto. Za tako drzno enačenje je na Slovenskem dovolj poguma premogel le Marjan Rožanc.


Mislim, da je to pisanje literature strašno osvobajajoče, da je to afirmacija tako moje duhovne svobode kot duhovne svobode bližnjega, da je to tisto, s čimer lahko drug drugega navdušujemo, sproščamo in osvobajamo, da se med seboj kratko in malo sprejemamo. Pomembno je, da se to tudi ne dogaja izključno skozi literaturo. Dogaja se na literarni način… Tudi in še zlasti v nogometu.” (Inkret, Pogovor 141)

Enak občutek kot ga v pogovoru z Andrejem Inkretom opisuje Rožanc, me je oblil, ko mi je pod roke prišel članek Marcela Štefančiča ml. v Mladini, 27.9.2013. Osvobajajoč. Prvič sem videl, da nekdo o nogometu piše, razmišlja na tak način. Ga časti, povzdiguje na raven umetnosti in mu daje smrtno resen pomen. Ga ne razume samo kot igro, spozabo, odmik od realnosti, kaj šele kot primitiven šport. In to ne kar nekdo, ampak Marjan Rožanc, slaven slovenski pisatelj, scenarist, esejist, Prešernov nagrajenec, ki ga primerjajo z Ivanom Cankarjem in Dragom Jančarjem.

Navdušenje se je nadaljevalo v raziskovanje njegovega dela, ustvarjanja, aktivizma na področju športa, zlasti nogometa. Da, prav ste prebrali, aktivizma. V času, ko je Rožanc o nogometu pisal eseje, himne, poglobljene filozofske tekste, je bil odnos do nogometa v slovenski intelektualni eliti še slabši kot zdaj. Zaničevali so ga, postavljali ostro ločnico med fizičnim in intelektualnim naporom. Rožanc se je temu zoperstavil, drznil si je, zato je njegovo delo zame revolucionarno, njegova drža herojska. Veliko tekstov, ki se dotikajo njegovega odnosa do nogometa, lahko najdete v knjigi Maša dvajsetega stoletja, ki jo je leta 2009 izdala Študentska založba. V tem prispevku, bom v čast 84. obletnici Rožančevega rojstva (rodil se je 21. novembra 1930 v Slapah pri Ljubljani), iz te knjige prepisal nekaj nogometu posvečenih odlomkov iz njegovih esejev, romanov in novel.

“Pisati o nogometu z resnobo, s kakšno se mu nameravamo posvetiti v pričujočem spisu, obravnavati nogomet ne kot nedeljski spektakel ali spozabo, temveč kot človeško resničnost, ki ni nič manj resnična od drugih naših resnic – to je seveda še vedno nekoliko svetoskrunsko početje. Tak pristop k nogometu moraqmo najprej utemeljiti in mu priboriti življenjsko pravico, kar pa seveda ni niti najmanj lahko.” (uvod v esej Maša Dvajsetega stoletja)

“V tem razpoloženju je torej spoznanje, da nobena igra ni samo igra. Da so si njen omalovažujoč pomen izmislili humanisti in revolucionarji, ki so prepričani v samouresničitev človeka in ki so v imenu te fiktivne samouresničitverazdelili človekovo delovanje na zaresno in lažno. V resnici pa je vsako človekovo početje enako zaresno, tako igra kot delo, tako popoldansko zbijanje žoge kot večerna molitev. Kjerkoli je človek, je ves, in karkoli počenja, počenja neusmiljeno zares. Največkrat se mu šele z igranjem posreči vstopiti v medčloveški prostor in v etični svet, saj nasprotnik v igro ni nikdar postavljen zaradi sovraštva, temveč zaradi katarze – da bi sovražnost kot premaganci ali kot zmagovalci spremenili v sočutje, sočutje pa v ljubezen. In da bi prenehali sanjariti o čem drugem. Nestvarnem in človeku nedostopnem, o nekakšni apriorni ljubezni, o odrešitvi in ustvarjalnosti, ki so le humanistična potegavščina in slepota. Kako naj bo človek ustvarjalen v svetu, ki je že Resnica, in to prav tak, kakršen je! V tem svetu včasih še najbolj ustreza naši resničnosti, da zakoličimo travnik in postavimo vrata, določimo pravila igra in čas njenega trajanja, izberemo število mož, ki smejo stopiti v igro, in se začnemo igrati.” (provokativen odlomek iz eseja Pervertirani Katolicizem)

“Dvignem se in se posmejem. Vse se je namreč srečno izteklo, naravno in v najlepšem redu: jaz sem pokleknil in se ponižal pred njim, kot se oboževalcu spodobi, on pa je ostal nezaupljiv in vzvišen, kakršen zvezdnik že mora biti. Niti najmanjše jeze ne čutim – narobe: vesel sem fanta, ki tako prožno odhaja od mene. Dokler je še tako vzvišen in visok, imam tudi jaz še svojo pot navzgor: dokler je Bog, imam tudi jaz še upanje… Nekaj drugega je narobe. Barva njegovega glasu, ki je nekoliko previsoka, nemožata, zlomljen zob, škrbina, skozi katero šušlja, sploh ta banalni razgovor na cesti in potezanje z avtomobilskimi vrati, najprej z avtomobilskimi vrati in potem s podpisom. Ni ostal tam, v nedostopnih višavah. Najmanj deset golov bo moral zabiti, si mislim, če bo hotel imeti v moji duši spet mesto, ki ga je že imel. Zdaj je tam noter nekaj izpraznjenega, priskutnega, in to kljub moji delikatnosti, s katero sem hotel prizanesti tako sebi kot njemu.” (odlomek o njegovem srečanju z nogometnem zvezdnikom Zagijem iz novele Vstajenje mesa)

“Duša moštva je že na prvi pogled čisto drugačen igralec kakor virtuoz. Za bravurozne poteze nima veliko daru, zato pa mojstrsko pokriva in brani žogo, ki sprejme od soigralca: zanj je kakor dragoceno sporočilo, ki ga je sprejel in ki ga mora poslati naprej, ne da bi ti pri tem sporočilo izgubilo kaj svoje dragocenosti, izvirnosti, lepote in smotra…

…Napake, ki se prikradejo med igro, ga ne vržejo tako hitro iz tira, žvižganje in negodovanje igralcev ga ne zmede, to negodovanje je navsezadnje res čisto posebne narave, nemir nepotešenega duha, ki bi rad poletel in ki prav od njega pričakuje prvi, odločilni sunek; tega se tudi sam dobro zaveda. Zadolžen je tako sebi kot soigralcem, zato se na igrišču tudi vede, kot da bi čakal na navdih. To je skratka igralec, ki ni svoje lastno samozadostno središče, ampak je usmerjen iz sebe v svet, v prazen prostor, prav ta njegova usmerjenost iz sebe v svet pa mu daje pretanjšan občutek za prostor in čas, občutek za skupno hotenje, pa tudi napadalno moč, vztrajnost in sposobnost za premagovanje vsega malenkostnega in zakonitega.” (odlomek o vlogi ključnega igralca v nogometni ekipi iz eseja Duša moštva).

Ali kot je Rožanc napisal v Pervertiranem Katolicizmu: “Naj je še tako površno, je vendar res: nogomet – to druženje z ljudmi okoli večne Neznanke – to je moja sekularizirana vera. Stadion je moja sekularizirana Cerkev. Nogometna publika je moje sekularizirano versko občestvo.”

Avtor: Rene Puhar – Fabi/Fatal 10 – Nogometni blog

Naloži več sorodnih novic
Naloži več novic od Uredništvo SNPortal.si
Naloži več novic iz Drugo

Dodaj odgovor

Poglejte še

Nekdanji zvezdnik Olimpije se seli v Kazahstan

Portugalski nogometaš, ki se je v dresu Olimpije dvakrat veselil osvojitve naslova slovens…