V tokratni kolumni Rene Puhar piše o fenomenu tako imenovanih Superkril, o nogometaših, ki v tem trenutku veljajo za dragulje na nogometnem trgu. Tekst pred vami odgovarja, kaj so Superkrila, kakšne lastnosti imajo, kakšna je njihova vloga na igrišču, kateri sistemi igre jih o(ne)mogočajo, zakaj in koliko slovenski nogomet zaostaja za svetovnim vrhom in kdo ga narekuje.

Ko je Real Madrid kupoval Garetha Bala za 100 milijonov evrov, je to vsaj malce spominjalo na  zgrešeno zvezdniško kadrovanje Reala v prejšnjem desetletju. Vendar je Realova politika nakupovanja in selekcioniranja igralcev trenutno popolnoma drugačna – z nakupi vlaga izključno v napredek na igrišču. Medtem se njihovi največji rivali nahajajo na prelomnici. Barcelona, klub, ki je še nekaj let nazaj narekoval nogometne trende, trenutno vlaga v novo identiteto in z Neymarjem znova išče šarm in poletnost v igri. Z atraktivnim Brazilcem si želijo povrniti popularnost in ugled, ki ju je Barcelona uživala v eri velikega vizionarja Pepa Guardiole in ki od njegovega odhoda postopoma puhti. Oba najbolj odmevna nakupa zadnjega prestopnega roka pa vsak na svoj način jasno kažeta, kakšni igralci trenutno veljajo za dragulje na nogometnem trgu: psihično in fizično superiorna krila – Superkrila.


SUPERKRILA

Obvladovanje žoge, oster predložek, dribling, pridobivanje prostora, močan in precizen udarec – vse to v najvišji dinamiki gibanja. Odločnost in predrznost, psihološka trdnost, pripravljenost prevzemati odgovornost, preudarnost in predanost kolektivu – vse to v polnem šprintu. Psiho-fizična superiornost kril je v zadnjih letih postala sinonim za razvoj nogometne igre. Superkrila so dala odgovor na tiki-tako!

Napadajo v obliki sunkov iz stranskih linij igrišča, so polnapadalci – v fazi obrambe se vračajo v linijo veznih igralcev, v trenutku pridobitve posesti žoge pa se eksplozivno transformirajo v napadalce. V tlorisno izrisani nogometni formaciji se nahajajo tam, kjer je navadno položaj kril pri letečem predmetu (torej zgoraj levo in desno), od tod so verjetno tudi dobila ime. Sicer pa je fantastično razumeti krila v prenesenem pomenu. V kolikor so psiho-fizično superiorna (in samo takšna imenujem Superkrila!) s svojo borbenostjo, odločnostjo in nenehnim vtekavanjem v prazen prostor na igrišču, odpirajo nove in nove možnosti za razvoj napada, kar daje igri višji tempo. Resnično lahko dobimo občutek, da ekipa na svojih Superkrilih leti in da se moramo vsi skupaj z varnostnim pasom privezati na sedeže, kot se je na zadnjem El Clasicu duhovito spomnil Goran Obrez.

Ekipo navdajajo z upanjem in pogumom, vlivajo samozavest. Ob pogledu na Ronalda, Riberya, Robbena, Sterlinga, Gervinha se piloti samo ponosno nasmihajo. Vendar pa nekateri najboljši trenerji igrajo brez Superkril. Predvsem v Italiji tudi najboljše ekipe igrajo v formacijah, ki Superkril ne omogočajo. Juventus je trenutno verjetno najboljša ekipa na svetu, ki v sistemu 3-5-2  igra z levimi in desnimi bočnimi igralci, ti stojijo bliže svojemu golu in jih ne moremo poimenovati krila, saj so v tlorisno izrisani formaciji postavljeni bolj na sredo trupa, tudi njihova vloga na igrišču pa se od krilnih močno razlikuje. V tem igralnem modelu operira tudi Inter, večkrat Fiorentina, od vrhunskih neitalijanskih klubov brez kril igra Monaco (3-5-2), občasno tudi Atletico Madrid (4-4-2). Skoraj vse druge najboljše evropske ekipe pa igrajo v sistemih 4-2-3-1 in 4-3-3, ki maksimizirata izkoristek Superkril. Nazadnje se je trendu vdal legendarni Milan, ki je s prihodom  Clarenca Seedorfa na 4-2-3-1 preklopil iz zanje značilnega sistema “smreke” (4-3-2-1).

Ronaldo in Bale -  v tem trenutku najboljši klubski par superkril? (Foto: football365.com)
Ronaldo in Bale – v tem trenutku najboljši klubski par superkril? (Foto: football365.com)

Na klubski ravni je zanimiv primer Maribor, ki tudi v tem segmentu razvoja kluba deluje izjemno strateško. Trenutno igra v sistemu 4-4-1-1, gre pa v bistvu za postopno transformacijo iz sistema 4-4-2 v modernejši sistem 4-2-3-1, ki v Mariboru poteka že (pre)dolgo. V času Milaniča je ekipa prešla iz zastarelega 4-4-2, z veznimi igralci v rombu, v modernejšega 4-4-2 z veznimi igralci v liniji in kasneje vse bolj v 4-4-1-1, s Šimundžo pa 4-4-1-1 že kaže bolj jasno težnjo po uveljavitvi sistema 4-2-3-1 (vmesno Čačićevo obdobje je bilo za razvoj igre NK Maribor popolnoma anomalično, ker je bila še ena od zablod velikega gospoda). Trenutno je sistem igre Maribora še vedno bolj podoben tistemu z bočnimi igralci sredi trupa, glavna ovira za hitrejši prehod v sistem 4-2-3-1 pa je profil igralcev, ki jih Maribor trenutno (n)ima na razpolago. Igralec, ki je po karakteristikah najbližji izpolnitvi kriterijev za profil Superkrila, je seveda Damjan Bohar, vendar tudi njemu manjka nekaj v segmentih prodornosti in tehnike. Vršič, Cvijanovič in tudi Mezga ne sledijo najvišjim standardom na tej poziciji, takšna tako imenovana „tehnična krila“ iz vrhunskega nogometa dobesedno izginjajo. Krilnim igralcem z izrazitimi tehničnimi kvalitetami se v vrhunskem nogometu iščejo nove pozicije na igrišču. Vicenzo Montella, na primer, z Iličičem ponavadi igra v sistemu 4-4-1-1, preden pa se je v ekipo vrnil Gomez, je Montella Iličiča v sistemu 4-3-3 raje kot na krilo postavil v napad – v funkcijo „lažnive 9-ke“ (o tem kdaj drugič). Zlatko Zahovič se tega seveda zelo zaveda in za krili opreza predvsem v smeri juga, a zaenkrat novih Superkrilnih obetov ni na spregled. Nekaj upanja prihaja iz lastne šole. V mislih imam Petra Stojanovića (18 let) in Ranka Moravaca (19), vsekakor pa je potrebno še tudi videti, kaj lahko Maribor na tej poziciji dobi od Matica Črnica (21).

Kako pa je v reprezentanci? Spomnimo, da Matjaž Kek nikakor ni želel odstopati od sistema 4-4-2 z dvema klasičnima napadalcema, kar za Superkrila ni ugodna taktična postavitev (oziroma je lahko le v zelo ofenzivni različici, kot jo na primer pogosto igra Manchester City). To vztrajanje sem sicer razumel predvsem kot pozitiven PR, saj bi v javnosti pretvorba sistema iz 4-4-2 v 4-2-3-1 delovala negativno. Tega premeteni Kek seveda ni želel, po drugi strani pa Superkril že takrat ni imel. Kot jih trenutno nima niti Srečko Katanec, ki pa kljub temu teži k sistemu 4-2-3-1 (ki ga je, mimogrede, v slovenski reprezentanci sicer neuspešno uvedel Stojanovič). S Kirmom ne eni in Birso ali Iličičem na drugi strani po tem kriteriju nismo na najvišji ravni. To niso Superkrila, zato ta pozicija v reprezentanci ostaja problematična tudi za naslednji ciklus. In da ne bom samo problematiziral, bom predstavil dve konkretni rešitvi. Prva je Dejan Lazarević, ki je nasploh edini slovenski nogometaš, ki že od mlajših selekcij igra na način Superkrila, njegovo dokončno klubsko in reprezentančno eksplozijo pa še nestrpno čakamo. Druga možnost pa je seveda Kevin Kampl, po psiho-fizičnih karakteristikah daleč najkvalitetnejši slovenski igralec tega trenutka, ki pa ima poleg Superkrilnih predispozicij tudi izjemne kreativno-organizacijske kvalitete in peklenski prodor po sredini igrišča, zato je pri Katancu postavljen bolj v sredino igrišča.

Foto: Jure Banfi
Kevin Kampl – slovensko Superkrilo (Foto: Jure Banfi)

V realnem življenju nogometnega trenerja so vselej potrebne žrtve, odrekanja in kompromisi. Evoluciji igre lahko slediš samo z vrhunskimi igralci, le z najboljšimi pa ga lahko tudi narekuješ in oblikuješ. Medtem, ko naši najboljši nogometni ekipi svoja Superkrila še iščeta oziroma razvijata, nogometni svet z vsakim naslednjim dnem preverja in vpeljuje nove ideje. Raziskujejo se nove možnosti izkoristka Superkril. Izmenjevanje strani levega in desnega Superkrila med samo tekmo je že “passe”, najnovejši trend je psiho-fizična in taktična univerzalnost večjega števila ofenzivnih igralcev, ki po sistemu “vsi vse” med tekmo konstantno rotirajo pozicije brez vnaprej določenih pravil. Tako v enajsterici več ofenzivnih igralcev premore psiho-fizične karakteristike Superkril, ob tem pa imajo vsi ti igralci tudi sposobnosti organizacije igre in eksekucije napadov. Med igro tako rotirajo med štirimi ali celo petimi različnimi pozicijami, od pozicij levih in desnih kril, do srednjih ofenzivnih veznih igralcev in napadalcev. Kateri trener v razvoju omenjenega taktičnega sistema nogometne igre znova prednjači, lahko verjetno uganete sami. Namig za začetnike: še enkrat preberite 1. odstavek.

Ob koncu še nekaj lahkotnega branja, oziroma trenutno deset najboljših Superkrilnih dvojcev v klubih in reprezentancah (po mojem mnenju):

1. REAL MADRID (4-3-3): Garreth Bale – Christiano Ronaldo
2. BAYERN (4-2-3-1): Franck Ribbery – Arjen Robben
3. CHELSEA (4-2-3-1): Eden Hazard – Willian
4. BARCELONA (4-3-3): Neymar – Pedro
5. MANCHESTER CITY (4-2-3-1): Samir Nasri – Jesus Navas
6. PARIS S.G. (4-3-3): Ezequiel Lavezzi – Lucas
7. LIVERPOOL (4-3-3): Daniel Sturridge – Raheem Sterling
8. MANCHESTER UNITED (4-2-3-1): Danny Wellbeck – Antonio Valencia
9. BORUSSIA DORTMUND (4-2-3-1): Marco Reus – Pierre Emerick Aumbameyang
10. ARSENAL (4-3-3): Lucas Podolski – Santi Cazorla

1. BRAZILIJA: Neymar – Hulk
2. FRANCIJA: Franck Ribery – Samir Nasri
3. ARGENTINA: Sergio Aguero – Angel Di Maria
4. NEMČIJA: Mario Götze – Thomas Mueller
5. ŠPANIJA: David Silva – Pedro
6. PORTUGALSKA: Christiano Ronaldo – Nani
7. KOLUMBIJA: James Rodriguez – Juan Cuadrado
8. BELGIJA: Eden Hazard – Kevin Mirallas
9. ANGLIJA: Daniel Sturridge – Raheem Sterling
10. SLONOKOŠČENA OBALA: Salomon Kalou – Gervinho

Avtor: Rene Puhar / Fatal 10

Naloži več sorodnih novic
Naloži več novic od Uredništvo SNPortal.si
Naloži več novic iz Drugo
Komentarji so onemogočeni.

Poglejte še

Slovenci pokleknili na prvi prijateljski tekmi proti Nizozemski

Slovenska futsal reprezentanca je na prvi izmed dveh prijateljskih tekem proti Nizozemski …