Nogomet in nasilje: krivda navijačev ali sistema?

Foto: Žan Pak

Prejšnji teden smo bili priča nasilju in neljubim dogodkom na večnem derbiju med Olimpijo in Mariborom, ki se prvič v zgodovini samostojne Slovenije ni odvil do konca. Povod za prekinitev je bila petarda, ki je zadela vratarja Olimpije, Matevža Vidovška. Tekma je bila nato registrirana s 3:0 v korist Olimpije in ponovno odprla večno, skoraj že klišejsko razpravo o navijačih, varnostnih ukrepih, odgovornosti organizatorjev, varnostnih služb in policije. Toda ali je kritika res usmerjena na pravi naslov? Ali pa bi si morali priznati, da del odgovornosti nosita tudi NZS in država?

Država, ki je imela zgodovinsko največ težav s huliganstvom in nasiljem na stadionih, je bila Anglija. V sedemdesetih in osemdesetih letih se je za ta pojav uveljavil celo izraz »angleška bolezen«. Med najbolj odmevnimi incidenti je bilo finale evropskega pokala med Leeds Unitedom in Bayernom leta 1975, ko so bili navijači Leedsa ogorčeni nad sojenjem francoskega sodnika Michela Kitabdjiana. Izgredi, napadi huliganov in uničevanje infrastrukture na pariškem stadionu so Leeds pripeljali do štiriletne izključitve iz evropskih tekmovanj. Po pritožbi kluba in kasnejšem priznanju odgovornih, da organizacija in varnost nista bili ustrezni ter da je bilo sporno tudi sojenje, je UEFA kazen zmanjšala na dve leti.

Deset let kasneje je Anglijo pretresel nov incident, tokrat na tekmi med Luton Townom in Millwallom. Gostujoči navijači Millwalla so preplezali ograje in začeli napadati domače gledalce ter policiste. Po poročanju BBC-ja in tamkajšnje policije je bilo poškodovanih 81 ljudi. Anglija je začela dojemati, da ima sistemski problem, ki se ga bo morala lotiti sistemsko. V nasprotnem primeru bi obstajalo vedno večje tveganje za prekinjanje tekem, s tem pa tudi za izgubo legitimnosti tekmovanj.

Pika na i in daleč najbolj znana tragedija v nogometnem svetu pa se je zgodila leta 1989 na stadionu Hillsborough med polfinalom FA pokala med Liverpoolom in Nottingham Forestom. Tekma je bila prekinjena po vsega petih minutah zaradi prevelikega števila navijačev za golom. Policija je na tribuno spustila preveč ljudi, dodatno težavo pa so predstavljale dotrajane ograje, ki so povzročile popoln kolaps sektorja. Ljudje so začeli plezati čez ograje, da bi se rešili, policija pa je to napačno interpretirala kot huliganski »pitch invasion« in na zelenico ni dovolila dodatnih reševalnih vozil. Večina žrtev se je zadušila. Končno število mrtvih je naraslo na 97, poškodovanih pa je bilo več kot 760 ljudi.

Anglija je zato leta 1989 sprejela zakon, znan kot Football Spectators Act, ter uvedla sistem prepovedi obiskovanja tekem. Sodišče je lahko navijaču zaradi izgredov prepovedalo obisk stadionov za obdobje od treh do desetih let. Zakon je bil izredno strog. Ko je angleška reprezentanca gostovala v tujini, so morali posamezniki s prepovedjo obiskovanja tekem policiji predati svoje potne liste, da države med tekmo niso mogli zapustiti. Prav tako so se morali med tekmami redno javljati na lokalni policijski postaji.

Leta 1991 je sledila dodatna zaostritev zakonodaje s sprejetjem zakona Football Offences Act, ki je kriminaliziral določena dejanja znotraj stadionov in policiji omogočil takojšnje aretacije. Metanje predmetov, vdor na igrišče in rasistični vzkliki so bili strogo kaznovani. Zaostrila so se tudi pravila glede prodaje alkohola na nogometnih tekmah. Navijači so lahko alkohol kupovali le v posebej določenih prostorih pred tekmo, z njim pa niso smeli na tribune. Varnostne službe so prav tako preprečevale vstop posameznikom, ki so kazali znake vinjenosti.

V novejšem času je Anglija zakonodajo dodatno posodobila tudi leta 2022. Zaradi porasta nasilja med posamezniki pod vplivom kokaina je vlada razširila zakonodajo tako, da lahko vsakogar, ki ga ujamejo pri posesti drog razreda A v okolici stadiona, doleti prepoved obiskovanja tekem za obdobje od pet do deset let.

Letos je vlada dodatno kriminalizirala tudi tako imenovani »tailgating«, ko navijači brez vstopnice na silo stečejo skozi vhod za osebo, ki karto ima. Prvi kršitelji so bili obsojeni na triletno prepoved obiskovanja tekem ter denarne kazni.

Pri nas je stanje bistveno drugačno. Medtem ko je Anglija ubrala pot sprejemanja posebne zakonodaje za preprečevanje nasilja na stadionih, so v Sloveniji ukrepi razpršeni predvsem med Zakon o nalogah in pooblastilih policije ter Zakon o javnih zbiranjih. Slovenska policija lahko navijaču, ki ga zaloti pri nasilnem vedenju ali povzročanju izgredov, izreče prepoved udeležbe na športnih prireditvah za obdobje od štirih do desetih let. Ključna razlika med slovenskim in angleškim sistemom pa je, da slovenski navijači med tekmo niso dolžni poročati policiji niti niso obvezani oddati potnih listov ob gostovanjih. To pomeni, da na tekmah, kjer ni uvedene personalizacije vstopnic, ni učinkovitega vzvoda, s katerim bi lahko preprečili vstop problematičnim posameznikom na stadion.

V nasprotju z Anglijo, kjer je glavni problem alkohol, je v Sloveniji največji varnostni izziv uporaba pirotehnike (bakel, petard, dimnih bomb). Zakon o eksplozivih in pirotehničnih izdelkih uporabo pirotehnike na stadionih strogo prepoveduje. Kazni za kršitelje znašajo od 400 do 1.200 evrov, vendar pa zaradi pomanjkljive infrastrukture in slabšega video nadzora na nekaterih stadionih policija storilcev v množici pogosto ne more identificirati.

Slovenska zakonodaja se je tako izkazala za delno neučinkovito pri hujših incidentih, kot je bil tisti v Murski Soboti februarja 2024, ko je odvrženo pirotehnično sredstvo gostujočih navijačev Viol poškodovalo več nogometašev Mure in pobiralca žog.

Po tem dogodku so se sprožile resne politične in strokovne razprave o nujnih spremembah. Po njem je bila sprejeta tudi strožja zakonodaja, ki je vplivala na več področij. Za vse tekme, ki so ocenjene kot tekme visokega tveganja, je obvezna personalizacija vstopnic. Prav tako se je pirotehnično nasilje izenačilo s fizičnim nasiljem, kar omogoča hitrejšo izrekanje ukrepov prepovedi obiskovanja tekem. Možna dolžina tega ukrepa se je podaljšala z dveh na pet let.

V nasprotju z Anglijo, kjer je glavni problem alkohol, je v Sloveniji največji varnostni izziv uporaba pirotehnike (bakel, petard, dimnih bomb). Zakon o eksplozivih in pirotehničnih izdelkih uporabo pirotehnike na stadionih strogo prepoveduje. Kazni za kršitelje znašajo od 400 do 1.200 evrov, vendar pa zaradi pomanjkljive infrastrukture in slabšega videonadzora na nekaterih stadionih policija storilcev v množici pogosto ne more identificirati.

Slovenska zakonodaja se je tako izkazala za delno neučinkovito pri hujših incidentih, kot je bil tisti v Murski Soboti februarja 2024, ko je odvrženo pirotehnično sredstvo navijačev Viol poškodovalo več nogometašev Mure in pobiralca žog.

Vprašanje, ki se po vsakem incidentu znova postavi, je enako: ali gre za problem navijačev ali sistemski problem države in nogometnih institucij. Anglija je na to vprašanje odgovorila z jasno zakonodajo, strogo represijo in predvsem z zavedanjem, da se nasilje ne rešuje le na tribunah, temveč tudi v zakonih, nadzoru in organizaciji.

Slovenija je na drugi strani še vedno nekje vmes — med željo po varnih stadionih in omejenimi orodji, kako to dejansko doseči. Vsak večji incident sproži razpravo, nekaj popravkov zakonodaje in občutek premika, a temeljno vprašanje ostaja odprto: ali imamo res celovit sistem ali pa le skupek ukrepov, ki reagirajo šele takrat, ko je škoda že narejena?

Dokler bo odgovor na to vprašanje nejasen, bodo tudi naslednji derbiji – ne glede na tekmovalni pomen – ostajali potencialno odprta zgodba z že znanim nadaljevanjem. To pa res ne dela koristi slovenskemu nogometu, ki ima že tako kronično pomanjkanje gledalcev.

Kolumna izraža osebno mnenje avtorja in ne predstavlja stališča uredništva SN Portala.