Foto: ŽNK Fužinar Deli na Facebook Deli na Twitter Deli na Google+ Deli na Reddit Deli na Pinterest Deli na Linkedin Dragoljub Živadinović je bivši nogometaš Radničkega iz Niša, v svoji karieri je nogometne veščine prikazoval tudi v Ljubljani in v Dravogradu, nazadnje pa se je slovenski javnosti predstavil tudi kot trener ženskega nogometnega kluba Fužinar. Ravenski klub je bil v minuli sezoni pravi hit in popestritev v ženski slovenski nogometni ligi. Zaslužen za veliki napredek ženskega nogometa na Koroškem je absolutno tudi Dragoljub Živadinović. Slednji je s kadetinjami Fužinarja osvojil tudi prvenstvo u17 in v minuli članski sezoni končal na visokem šestem mestu. Iz Koroškega kluba je tako prišlo tudi nekaj reprezentantk, ki so bili plod zavestnega dela na Koroškem. Tinkara Senica, Tjaša Kavšak, Nika Šapek, Adrijana Mori, Ksenija Živadinović, Maruša Česnik so le nekatere izmed deklet, ki so si priborile mesto v ženskih reprezentančnih selekcijah. Živadinović se je poslovil s trenerskega stolčka in se podal novim izzivom naproti. Kako gledate na opravljeno delo oziroma na svoj pečat, ki ste ga pustili v slovenskem ženskem nogometu? Zelo sem ponosen na vse kar sem naredil v slovenskem ženskem nogometu, vseeno bi pa rad poudaril, da sem vedno skromen in če smatrate, da sem pustil pečat, se zato tudi zahvaljujem. Trudil sem se z vzgojo deklet, da postanejo dobre osebe, ob enem pa sem jim želel predati vso znanje o nogometu, ki ga imam. Naš odnos je bil fenomenalen. Mislim, da smo bili kot družina. Nikoli si nisem predstavljal, da bom treniral dekleta, zdaj po tolikšnem času, pa sem izredno zadovoljen. Nepozabna izkušnja. Skratka, izredno sem ponosen in v čast mi je bilo trenirati tako odlična dekleta. Kako sami gledate na slovenski ženski nogomet? Kar se tiče ženskega slovenskega nogometa mislim, da je veliko talentiranih deklet. Za prihodnost ne rabimo skrbeti. Klubi se trudijo po svojih najboljših močeh, da obstanejo in ob enem nudijo kar se da najboljše pogoje za razvoj. Poudarjam, da bi morala NZS bolj sodelovati in vzpostaviti komunikacijo s klubi. Na koncu koncev klubi proizvajajo igralke za reprezentanco in ne obratno. Veliko več bi bilo potrebno vlagati v ženske nogometne klube. Za klube, ki so v težavah je potrebno več potrpežljivosti. Ne smemo dovoliti, da klubi propadejo. V Sloveniji potrebujemo močne centre po celotni Sloveniji. Katere stvari vam bodo ostale v spominu ob treniranju deklet? Nepozabno doživetje. Dekleta veliko več vlagajo v trening in razvoj. Hitro se učijo in so zelo pozorne. Tudi druženje z dekleti iz nasprotnih ekip je nepozabno. Dekleta so zelo občutljiva zato poudarjam, da v ženskem nogometu ne more delovati prav vsak trener. Vesel sem, da je meni navsezadnje uspelo. Ali si želite v prihodnje vrniti v delovanje slovenskega ženskega nogometa? Dobil sem novi izziv katerega sem z veseljem sprejel, med drugim pa sem si vzel tudi nekaj časa za sebe. Vsekakor pa ne bom zapiral knjige za seboj in pozabil slovenski ženski nogomet. Še naprej bom vestno spremljal dogajanje v ženskem nogometu in če bo potrebno, bom tudi priskočil na pomoč… M. K.
