Foto: ZNK Radomlje Deli na Facebook Deli na Twitter Deli na Google+ Deli na Reddit Deli na Pinterest Deli na Linkedin Novo leto se je za Aleksandro Česen, ki med drugim sodi tudi prvo žensko nogometno ligo, začel izjemno, saj je 3. januarja pridobila naziv mednarodne nogometne sodnice in tako poleg Tanje Subotič postala druga slovenska sodnica z omenjenim nazivom. V daljšem pogovoru, ki smo ga opravili z Aleksandro nam je le-ta zaupala, kako je prišla v stik z nogometom in kasneje tudi s sojenjem. Zaupala nam je, koliko ji pomeni pridobljena licenca in kdo so njeni vzorniki. Aleksandro smo najprej zaprosili, da se nam in širši javnosti malce bolj podrobno predstavi … Sem 26-letna Aleksandra Česen iz okolice Kranja, ponosna mamica triletne Natalije in študentka zadnjega letnika ESIC-a, smer organizator socialne mreže. Nogomet je del mojega življenja že, odkar pomnim zase. Z očetom Davidom sva namreč leta 1999 zbrala dekleta, s katerimi smo kasneje zaigrale v prvi slovenski ženski nogometni ligi pod imenom ŽNK Velesovo. Nekatere smo bile tudi članice reprezentance, kar je bila lepa potrditev našega dela. Še bolj sem se posvetila svojemu najljubšemu športu in tako začela poučevati deklice stare od 10 do 17 let. Leta 2006 sem dobila povabilo gospoda Ivana Žuniča k udeležbi tečaja: sodnik-pripravnik. Na spodbudo in veliko podporo družine, predvsem očeta Davida, sem se povabilu z veseljem odzvala; z namenom, da spoznam nogomet še v tej »luči«. Da sicer postaneš sodnik/sodnica nogometne igre, potrebuješ ogromno volje, konstantno fizično pripravljenost in dobro poznavanje pravil nogometne igre. Kot vsakega začetnika so me najprej čakale tekme dečkov mlajših kategorij in nato starejših, kasneje sem dobila tudi priložnost v prvi slovenski kadetski ligi (SKL) in prvi slovenski mladinski ligi (SML), ter v prvi slovenski ženski nogometni ligi (SŽNL). Odpovedala sem se vlogi igralke in trenerke ter se izključno posvetila sojenju, najprej v vlogi pomočnice, katero sem kasneje zamenjala z vlogo glavne sodnice. Konec leta 2010 sem postala mamica in s pomočjo staršev in fanta mi je uspela hitra vrnitev na travnate zelenice. Leto 2012 je bilo prelomno, opravila sem regijski izpit (kot regijski sodnik nato lahko sodiš najvišjim ligam v Sloveniji), pomagala sem pri sodniških nalogah prijateljske tekme SLO A: USA U17, kot pomočnica sem bila na Slovaškem, kjer se je odvijal kvalifikacijski turnir UEFA U17 za dekleta in pa kasneje kot 4. pomočnica na tekmi SLO:HRV članice. V letu 2013 sem med drugim bila prvič pomočnica na tekmah tretje lige v Sloveniji, sodila sem finale državnega pokala dekleta U17 in bila na mednarodnem turnirju v Radencih, kjer smo gostili kvalifikacijski turnir UEFA dekleta U19. Konec leta pa me je čakala lepa nagrada za moje dosedanje delo in vložen trud, uvrstila sem se namreč na listo mednarodnih sodnikov svetovne nogometne organizacije FIFE. Nominacijo za mednarodno sodnico moram le še potrditi na fizičnem preizkusu v začetku februarja v Lizboni.” Med drugim smo novopečeno mednarodno sodnico povprašali tudi o vzornikih … Med sodniki že približno deseto leto spremljam gospoda Darka Čeferina. Od nekdaj se mi je zdel odličen sodnik in hkrati tudi človek z zares dobro osebnostjo izven igrišča, kar mislim, da mora pravi sodnik obvezno imeti. Zadnja leta ravno tako spremljam Damirja Skomino, našega najboljšega sodnika, ki vedno znova upraviči navedeni naziv. Veliko spoštovanje imam tudi do Tanje Subotić, naše prve mednarodne sodnice, katera je orala ledino v naših ligah. V tujini pa sta mi pri srcu sojenje angleškega sodnika Howarda Webba in pa nemške sodnice Bibiane Steinhaus. Ogromno pa sem se tudi naučila na naših posameznih tekmah sodnikov z Gorenjske, s katerimi sem skupaj veliko “odsodila”( Žnidaršič, Kajtazović, Žunič, Šmajc, Stojanoski, Močnik …). Aleksandra Česen In kaj sama poreče o pridobljeni licenci za mednarodno nogometno sodnico? Uvrstitev na mednarodno listo sodnikov nogometne organizacije FIFA mi pomeni ogromno, zares lepa potrditev za dobro delo. Bilo je ogromno odrekanja in vloženega truda – različnih treningov, fizičnih preizkusov, tekem in seminarjev. Z leti sem tudi dobila trdo kožo, kar se tiče zlobnih jezikov, tako v času tekem kot tudi izven igrišča. Še vedno je veliko oseb, ki se nikakor ne znajo sprijazniti z dejstvom, da lahko tudi dekleta sodelujemo v nogometu in prispevamo k razvoju le-tega. Na srečo me obkrožajo družina in prijatelji, ki me že od nekdaj spodbujajo pri mojem delu, brez njih mi ne bi uspelo. In seveda vodstvo MNZG Gorenjska – gospod Blaž Vidmar, Ivan Žunič in Štefan Tivold, ki so me vedno spodbujali pri sojenju. Za konec smo še sami dregnili v osje gnezdo in povprašali Aleksandro o mnenju kakovosti sojenja v prvi slovenski ženski nogometni ligi … Sojenje v prvi ženski slovenski nogometni ligi se mi zdi vedno boljše. Če primerjam s tekmami, ko sem še sama igrala, je opaziti, da se ženski nogomet vedno bolj razvija in je vedno bolj medijsko prepoznaven. Sodniki pa se temu primerno tudi vedemo. Sama zase vem, da vsako tekmo vzamem resno in vedno sodim po svojih najboljših močeh, od tekem najmlajših in vse do članov/članic, ne glede na nivo tekmovanja. Seveda pa se tudi nam dogajajo napake, kot se igralcem – motiti se je pač človeško. Še sama pa je samozavestno dodala in povedala … Velika škoda je le, da je malo glavnih sodnic in sodnic pomočnic v Sloveniji, zato ob tej priliki tudi vabim vsa dekleta, ki imajo veselje do nogometa, da se nam pridružijo in tudi same postanejo delilke pravice na travnatih zelenicah. Ob tem bi rada poudarila, da se zahvaljujem vodstvu zveze nogometnih sodnikov Slovenije za dano priložnost in zaupanje. M. K.
