Matej Oražem: “Maribor nam vsako leto dokazuje, kaj vse je mogoče!”

Foto: Lado Vavpetič

V obsežnem intervjuju smo tokrat gostili Mateja Oražma. S športnim direktorjem vodilne ekipe Prve lige Telekom Slovenije smo se pogovarjali o zimskem prestopnem roku, v katerem je trener Elsner ostal brez treh pomembnih adutov, Parkerja, Janže in Maksimovića, izpustili nismo niti ambicij za spomladanski del, v katerem si želijo Domžalčani priti do mest, ki vodijo v evropska tekmovanja, v katerih bodo skušali slediti vzoru Maribora in njihovim evropskim uspehom. Ker pomemben del domžalskega kluba predstavlja tudi delo z mladimi, nismo mogli niti mimo vprašanj o Mladinskem nogometnem centru in njegovih produktih, ki so se v minulih letih preselili v Veliko Britanijo, Italijo in Nemčijo. O tem in še čem, tudi o problematiki v zvezi s Športnim parkom, ki v prihodnje morda ne bo dobil dovoljenja za igranje evropskih tekem, pa si lahko preberete v spodnjih vrsticah.

Jesenski del sezone je bil za Domžale odličen na članski in mladinski ravni. Kaj lahko spomladi še izboljšate?
Res smo uspeli jeseni v tekmovalnem smislu doseči izjemen rezultat, vendar se mrtvi štejejo po bitki in bitka pri nas traja do poletja in še naprej. Na ravni članske ekipe je naš končni cilj dober nastop v kvalifikacijah za evropske pokale, z vmesnim ciljem, ki ni zaradi tega nič lažji ali pa bližje, da se tja najprej uvrstimo. Vsekakor so vse misli članske ekipe usmerjene v dve tekmovanji, ki se bosta zaključili in smo vsi v klubu osredotočeni na to. Seveda pa moramo načrtovati tudi srednjeročno, kar pomeni tudi pogled v (upajmo, da) evropsko poletje.
Pri Mladinskem nogometnem centru smo v zadnjih letih res naredili velike korake naprej in z gotovostjo imamo najboljšo nogometno šolo v državi. V kolikor pa želimo, da tako tudi ostane, moramo še naprej delati več in bolj inovativno kot ostali klubi ter tako ostati v prednosti. Največ prostora je še pri povezovanju dela članske in mladinskih ekip, čemur bomo v tem letu namenili precej pozornosti, da bi mlajšim igralcem še olajšali prehod v člansko ekipo, ki je za prevelik del igralcev iz mladinskega pogona še vedno pretežka ovira.

So uspešne igre tudi podlaga za nekakšno spremembo klubske politike? Za razliko od minulih let ste z nogometaši sklepali dolgoletne pogodbe.
Tudi v preteklosti se dolgoročnejšega sodelovanja nismo otepali, a seveda je več pogojev, da se to lahko realizira. V tem trenutku imamo tako trenerski štab, kot jedro ekipe, ki se zavedata, da lahko s skupnim delovanjem ogromno naredimo. Tako za klub kot za igralce in trenerje kot posameznike. Odnosi znotraj ekipe in okrog nje so zdravi in zato je logično, da si želimo ta duh čim dlje zadržati, saj je to zaščitni znak NK Domžale skozi leta. To nas je tudi vodilo do dosedanjih uspehov. Kot sem dejal v uvodu, si močno prizadevamo in želimo pozitiven vtis pustiti tudi na evropskih tekmah, še bolj kot vtis pa narediti tudi dober rezultat. Maribor nam vsako leto dokazuje, kaj vse je mogoče.

Prestopni rok se je zaključil, kako ste zadovoljni z njim? Resda ste izgubili Parkerja, Janžo in Maksimovića, ob Johnu in Trillesu pa ste ekipi priključili štiri preizkušene obraze.
Glede na to, da sta se tako Janži kot Parkerju poleti iztekali pogodbi, smo bili postavljeni v precej neprijeten položaj. Potrebno je bilo primerno nadomestiti dva pomembna člena naše jesenske ekipe. Obenem se je v februarju dogodila še poškodba drugega vratarja Milića in prestop Nemanje Maksimovića, tako da je bilo dela kar precej. Glede na situacijo smo se odlično znašli, tako smo dobili adekvatni zamenjavi za levi bočni položaj in na poziciji napadalca, obenem pa delno nadomestili tudi pozno-poletni odhod Saše Aleksandra Živca. Z Juninhem smo bili v kontaktu praktično ves čas njegovega igranja v tujini in takoj, ko je bilo možno, smo se tudi dogovorili za nadaljnje sodelovanje. Ob tem bi poudaril odlično sodelovanje s strokovnim štabom, predvsem s prvim trenerjem Luko Elsnerjem. S skupnimi močmi smo uspeli poiskati primerne rešitve, kako uspešni pa smo pri tem bili pa bodo seveda pokazale tekme v prvenstvu in pokalu.

Ko smo ravno pri Parkerju. So Beograjčani že poravnali finančne obveznosti do domžalskega kluba? Ob prestopu ste namreč dejali, da bo Crvena zvezda certifikat prejela šele, ko poplača dogovorjeni znesek.
Obveznosti še niso poravnane. Negativno nas je presenetilo dejstvo, da pravih vzvodov za izvedbo plačila nimamo v svojih rokah, saj FIFA tega ne odobrava, certifikat spusti, ne glede na to, če so obveznosti poravnane ali ne. Prav tako jih ne zanima kaj piše v pogodbah. Tako bo Parker registriran za Crveno zvezdo, ne glede na to, da plačila še nismo prejeli. O tem so nas iz srbskega prvaka tudi obvestili in obenem smo sklenili sporazum, po katerem nam pripada tudi delež prihodkov Crvene zvezde ob morebitni prodaji, rok za plačilo pa smo za dober mesec prestavili. V kolikor plačilo do takrat ne bo izvedeno pa bomo prisiljeni v tožbo pred organi FIFA, v kar upamo, da ne bomo prisiljeni, saj imamo s Crveno zvezdo izjemno korekten odnos.

Prestop Nemanje Maksimovića z nekaj manj kot pol milijona evrov spada med pet največjih v zgodovini kluba. Verjetno je bilo znesek nemogoče zavrniti?
Bruto znesek prestopa je seveda precej višji od navedenih vsot in ob takšnih priložnostih, ko tudi igralec želi narediti korak naprej, je naša filozofija jasna. Kljub dobrim rezultatom in odličnem delu je potrebno v prvi vrsti poskrbeti za finančno stabilnost kluba, ki zagotavlja obstoj in razvoj naše sredine tudi v prihodnje. Vložek vanj smo uspeli potrojiti, kar je velik uspeh vsakega projekta, ki se ga lotimo, še posebej za takšnega, kjer je bil naš vložek precej velik. Nemanja je nekako ušel radarjem medijev in javnosti v naši ligi ter tako ni požel toliko zanimanja kot nekateri drugi mladi igralci, prepričan pa sem, da bomo čez nekaj let govorili o tem, da je bil Nemanja Maksimović eden najboljših igralcev, ki je kadarkoli igral v slovenski nogometni ligi.

Čeprav je sedaj še težko sklepati… Bi rekli, da je ekipa, ki bo dres Domžal nosila spomladi, še močnejša kot tista v jeseni?
To je ob poznavanju dejstva, da so ekipo zapustili trije nosilci igre, skupaj z Živcem pa kar štirje, težko reči. Seveda upamo in si želimo, da je temu tako, vendar bodo morali to fantje pokazati z zmagami na igrišču. Kot sem dejal, pred začetkom spomladanskega dela smo z opravljenim v prestopnem roku zadovoljni, pravi pokazatelj pa bodo zgolj rezultati.

V minulih letih v evropskih tekmovanjih rezultatsko niste bili uspešni. Boste letos poleti lahko zadržali okostje ekipe in z njo tudi v Evropi napadli odmevnejše izide?
To je načrt in cilj. Še pej pa nas čaka veliko garanja na domačih zelenicah, šele nato bomo imeli privilegij pozornost obrniti proti evropskemu prizorišču. V kolikor prehitro obrnemo pogled naprej, se nam lahko hitro kaj zalomi in naredili bomo vse, da do tega ne pride. V kolikor pa bomo v doseganju tega cilja uspešni, si vsekakor želimo, da tudi na evropskem prizorišču pustimo večji pečat in dokažemo, da ne napreduje zgolj NK Maribor, temveč da velike korake naprej delamo tudi ostali slovenski klubi.

Če se dotaknemo še mladinskih selekcij. V zadnjih letih se je kluba oprijel naziv najboljše nogometne šole. V lanski sezoni ste bili v mlajših kategorijah brez konkurence, dobro kaže tudi letos.
Od prvega dne mojega nastopa na funkcijo športnega direktorja je mladinska šola absolutna prioriteta. Najboljši pogoji, najboljši trenerji, najboljša organizacija ter posledično tudi najboljši igralci. V nekaj letih smo ta cilj uresničili, sedaj pa že žanjemo tudi prve sadove preteklega dela, tako z igralci v prvi ekipi kot z igralci, ki so naš klub zapustili že kot člani mladinske akademije. Kot sem že dejal, pa se zavedamo, da lahko trenutni položaj ohranimo zgolj tako, da še naprej delamo več in bolj inovativno kot ostali, tako so ves čas v toku različne aktivnosti, da nam to uspeva. Številni odhodi seveda pustijo pečat in težko je pričakovati velik priliv kvalitetnih igralcev v člansko ekipo prav vsako leto in njihov nenaden uspeh, kot smo to doživljali v preteklih letih. Veliko dela nas še čaka, imamo pa znanje, sposobnosti in pogoje, da to delo opravimo dobro, najboljše.

So se pa uspehi mladinskih selekcij poznali tudi pri odhodih. Če pogledamo v zgolj nekaj zadnjih mesecev, Šušnjara je odšel v Atalanto, Mlakar, o katerem podrobneje kasneje, v Fiorentino, Gorenc-Stankovič pa v Borussio. V ozadju že nastajajo njihovi nasledniki?
Vsekakor se ti odhodi poznajo, a obenem dokazujejo, da smo na pravi poti. Ponuditi najboljše možne pogoje za nogometni in osebnostni razvoj vsakemu posameznemu igralcu je tisto, kar si želimo. Vedno več mladih fantov spoznava naše dobro delo in zato je delo z njimi še lažje, saj nam zaupajo. Nedvomno je kar nekaj zelo zanimivih igralcev v različnih starostnih kategorijah, tako da še kakšen prestop v tujino ne bo presenečenje. Kar nekaj igralcev pa tudi že trka na vrata članske ekipe in z njo bolj ali manj redno vadi.

Jona ste poslali na dolgoročno posojo v Dortmund. Čeprav je bil sprva predviden za igranje v drugi ekipi, pa se je v vsega pol leta prebil do prve ekipe in v elitni Bundesligi dvakrat sedel na rezervni klopi. So se iz BVB po poletju v povezavi z njim še kaj oglasili?
Z Borussio smo bili večkrat v stikih. Z Jonom so izjemno zadovoljni in obstaja realna možnost, da se bodo za odkup vseh pravic odločili že poleti. Čeprav glede na dobre predstave, ki jih kaže ne bi imeli nič proti tudi če nam ga vrnejo, je vendarle pričakovati, da ga bodo zadržali.

Je pa Gorenc-Stankovič z dobrim delom Domžalam očitno naredil dodatno reklamo, saj se je na preizkušnji v rumeno-črnem uspešno dokazoval tudi Alen Ožbolt ter se izkazal tudi s podajo in zadetkom. Bi lahko obetavni Dolenjec v bodočnosti še povečal slovensko kolonijo v Dortmundu?
S posojo Jona smo želeli tudi odpreti nemško tržišče, ki je izjemno zahtevno. Vedeli smo, da tja pošiljamo odličnega igralca in zrelo osebnost, ki  bo vsekakor naredil dobro reklamo, tako za NK Domžale kot za Slovenijo. Alen pa je Borussio sam opozoril na svoje kvalitete, tudi z reprezentanco na evropskih kvalifikacijah na Madžarskem ter si s tem prislužil to preizkušnjo. Na žalost se je že dokaj zgodaj poškodoval, pa kljub temu oddelal praktično celotne priprave in zadovoljil apetite rumeno-črnih. Želijo si ga videti ponovno, takrat pa v polni formi in prepričan sem, da bodo takrat še bolj zadovoljni. Tudi v kolikor se v Dortmundu ne bi odločili zanj oziroma njihova ponudba ne bi bila primerna, pa sta v Nemčiji vsaj še dva kluba, ki sta zelo zainteresirana za njegove usluge, med drugim tudi njihovi najbližji sosedje, tako da obstaja velika verjetnost, da tudi Alenu omogočimo velik in pomemben korak naprej v njegovi karieri. Pred tem pa nanj še kako resno računamo v prvi ekipi, kjer je velika konkurenca prvima napadalcema in predstavlja enega glavnih razlogov zakaj smo se odločili Sasho Aneffa poslati na posojo na Hrvaško.

Kot že zapisano, pa ne moremo niti mimo Jana Mlakarja, ki je pravi “Mozzart” slovenskega nogometa. Čudežnega dečka so si že pred letom dni zagotovili pri italijanski Fiorentini, pa čeprav za člansko ekipo Domžal, tudi zaradi starostne omejitve, sploh ni zaigral. Vam je zaradi tega morda kaj žal?
Seveda da nam je žal, ampak za njega je bil to potreben korak naprej v karieri in verjamem, da mu bo to zelo koristilo. Po drugi strani smo prejeli zelo veliko odškodnino za njegov prestop in je tudi za razvoj kluba to pomemben dejavnik. Kljub temu pa kdaj pomislim tudi na to, kako bi čez kakšno leto ali dve funkcionirala ekipa z Zabretom, Cvjetičaninom, Gorenc-Stankovičem, Maksimovićem, Mlakarjem, Šušnjaro, Vučkićem in Lazarevićem ter kakšne rezultate bi lahko dosegala.

Če nekako povzamemo, se zdi, da je slovenskega nogometaša lažje prodati še iz mladinske selekcije, kot pa članske. Vsaj za približno spodoben znesek, kakšen je Vaš komentar na to?
Morda tako deluje, a sam trdim ravno nasprotno. En prestop na članskem nivoju je morda lahko plod sreče. Tudi dva. In posamezne prestope je lažje realizirati na članskem nivoju. Veliko težje je delati prestope mladih igralcev, saj je za kaj takšnega potrebno imeti odlično nogometno šolo in dober sistem. Res pa je, da ko to enkrat deluje, je nato tudi zaradi mednarodnega ugleda in lažje primerljivosti lahko teh prestopov več, kot pa tistih iz članske ekipe. Za takšen sistem pa so po mojem mnenju potrebna celo večja vlaganja, vsekakor pa vlaganja razporejena skozi daljše časovno obdobje, kot pa za uspeh na članskem nivoju. Pri nas denimo na letni ravni mladinski šoli namenimo skoraj pol milijona evrov. Vsako leto.

Domžalski klub v minulih letih znova raste, kje lahko klub pridobi še največ, kakšne so prioritete?
Težko bi rekel, da rastemo, vsekakor pa na dosedanjih rezultatih in uspehih gradimo in se trudimo napredovati. Težko bi ocenil, da je sploh prišlo do velikega padca, kajti mi smo predčasno začeli z racionalizacijo in nižanjem stroškov, ko so ostali še na veliko zapravljali in mnoge je to tudi pokopalo. Logično je, da je za postavitev in funkcioniranje tako kompleksnega sistema z manjšimi obratovalnimi stroški, potrebno kar nekaj časa in tako se sadovi naše filozofije izpred mnogih let sedaj kažejo na našem uspešnem delovanju. Vsekakor imamo veliko zaloge še pri sami publiki, ki pa si zasluži pohvale za obisk v jesenskem delu prvenstva, saj smo po dolgih letih ponovno zaznali močan pozitiven trend. Nadaljevati moramo dobro delo v mladinski šoli, ki ostaja naša prioriteta tudi v prihodnje in biti inovativni, da nas ostali ne prehitijo, kar se lahko zgodi zelo hitro in tega se dobro zavedamo.

Kot domžalski občinski svetnik ste se pred dnevi oglasili tudi v povezavi z gradnjo vzhodne tribune. Ta je v občinskem Načrtu razvojnih programov planirana šele za leto 2018. Kako je gradnja nove tribune povezana z rastjo kluba.
Zavedati se je potrebno, da obstaja realna možnost, da letos v Domžalah ne bomo smeli igrati niti ene same evropske tekme. To s seboj prinaša nove stroške in nevšečnosti, slabše tekmovalno izhodišče in zamujeno priložnost za popularizacijo našega kluba in nogometa v naši občini in širše. Obljube o novih predvsem garderobnih prostorih, ki so najbolj nujni, sama tribuna in sedeži so sekundarnega pomena, segajo že kakšno desetletje nazaj, okrog leta 2012 smo bili zelo blizu, imeli celo predvidena proračunska sredstva za začetek projekta, nato pa je ta projekt izpadel iz vseh načrtov občine in se šele pred kratkim vrnil kot dolgoročni načrt.
Bolje pozno kot nikoli, bi lahko dejali, ob tem pa bi poudaril, da se ti načrti pogosto menjajo in da je bilo obljub, zavez in dogovorov že precej, premaknilo pa se ni nič. To pa ni niti najbolj pereča težava, saj je težav precej, naj povem samo, da se je neto prispevek Občine Domžale za razvoj nogometa v Domžalah od leta 2011 razpolovil. Ob tem so se povišale najemnine praktično vseh prostorov, ki jih uporabljamo, naše vztrajne prošnje po dodelitvi parcel v najem, kjer bi lahko sami, z lastnimi sredstvi uredili igrišča z naravno travnato površino za kvalitetnejše delo tako članske ekipe, kot predvsem mlajših selekcij, ki praktično vse svoje treninge opravijo na umetni podlagi, pa so bile preslišane ali zavrnjene.
Težko se je znebiti občutka, da so naše dobro delo in naši uspehi ter uspehi drugih športnih društev v naši občini za trenutno občinsko strukturo prej breme, kot pa nekaj na kar bi bili vsi skupaj ponosni. Je že res, da smo redno prejemniki raznih priznanj občine oziroma Zavoda za šport, po drugi strani pa so nam vrata občinskih uradnikov takrat, ko bi se bilo potrebno pogovoriti o projektih nujnih za nadaljnji razvoj domžalskega športa in še posebej nogometa, za sedaj še zaprta.
Absolutno se zavedamo, da je v naši državi in tudi v naši občini veliko drugih problemov, katere je treba reševati, kar pa ne pomeni, da pristajamo na absolutno zapostavljenost tako športa, kot predvsem nogometa na vseh nivojih države. Samo v naši občini se s športom ukvarja preko 3400 otrok in mladostnikov, kar predstavlja desetino celotne populacije Občine Domžale. Res je, da ti otroci in mladi vseh športov nimajo volilne pravice, kar pa še ne pomeni, da so popolnoma nepomembni in da je to opravičilo, da se njihovim željam ne prisluhne. Močno upam in si želim, da se ta praksa v prihodnje spremeni tako na državnem kot na občinskem nivoju, kajti pred nami je veliko dela, da se stanje v športu vsaj normalizira, verjetno pa je o nekem zdravem evropskem standardu športa pri nas možno le sanjati.