Rok Štraus: “Za uspeh sta potrebna trdo delo in želja!”

Foto: cracovia.pl

Rok Štraus je ime, ki ga najverjetneje pozna vsak, ki vsaj malce spremlja slovenski nogomet. Mariborčan se je pred leti kot eden prvih Slovencev podal na apeninski polotok ter zaoral ledino vsem prihodnjim generacijam, ki so sledile. V Italiji je bil član Interja, Messine, Rietija, Brescie in Salernitane. Po letih v Italiji se je vrnil v Slovenijo in se uveljavil v dresu Celja, kar mu je služilo kot odskočna deska za prestop na Poljsko, kjer je drugo leto član Cracovie in je v letošnji sezoni eden izmed nosilcev igre. Med pripravami na nadaljevanje sezone je staknil neugodno poškodbo gležnja, zaradi česar je trenutno v fazi rehabilitacije in izven pogona. S 26-letnim ofenzivnim vezistom smo se pogovarjali o njegovih začetkih, igranju v Italiji, težavah v celjskem klubu, o tem kako se počuti v drugem največjem poljskem mestu Krakovu, kaj počne, ko nima treningov, o njegovih željah za naprej in še marsičem drugem.

Kdo te je navdušil za nogomet? Kakšni so bili tvoji začetki?
Nogomet je igral že moj oče, zato sem nekaj navdušenja nad nogometom pobral že od njega. Odločitev o mojem začetku pa je prišla spontano, saj smo vsi v družini radi gledali in spremljali nogomet. S treningi sem tako pričel s sedmimi leti, moj prvi klub pa je bil NK Maribor.

S Sandrom Bloudkom si bil eden prvih, ki je kot najstnik iz Slovenije prestopil v Italijo. V kakšnem spominu hraniš leta v Italiji?
Ko sem odšel v Milano sem bil še zelo mlad, mislim, da sem imel sedemnajst let. V Italiji sem igral in treniral dobre štiri leta, ki mi bodo ostala v lepem spominu za vse življenje. Še posebej bom v lepem spominu ohranil začetek mojega bivanja na apeninskem polotoku, ki je bil sicer težak, saj nisem razumel jezika, poznal ljudi, nov je bil način dela…

V članskem moštvu Interja sicer nisi zaigral, saj si leta 2004 prestopili v sicilijansko Messino, ki je tedaj krožila med Serie A in Serie B. Kakšne so bile recimo razlike v delu oziroma treningih v Messini in Interju?
Tedaj Slovenija še ni bila članica Evropske Unije, zato sem imel v Interju status tujega nogometaša in me klub ni mogel registrirati za uradna tekmovanja (op.a.: italijanski klubi imajo od leta 2002 omejitev glede registracije nogometašev, ki prihajajo iz držav izven EU ali EFTA). Zato sem odšel na Sicilijo k Messini, ki je tedaj igrala v Serie A. Treninge v Messini in Interju bi težko primerjal, saj sem v Milanu treniral z mladinci, pri Messini pa z člani. Treningi v Messini so bili tako posledično bolj zahtevni in tudi bolj kakovostni, saj je razlika med mladinci in člani občutna.

Ti je kdaj žal, da si kot sedemnajstletnik prestopil v tako zahtevno okolje, kot je milanski Inter?
Ne, niti malo mi ni žal, saj povabila tako velikega kluba kot je Inter ne smeš in ne moreš zavrniti. To je okolje kjer vse na precej višjem nivoju kot pri nas v Sloveniji, zato mi ni niti malo žal, da sem se odločil za prestop v Inter. 

Si ostal v stiku s katerim od bivših soigralcev v Italiji? Igra kdo od bivših soigralcev pri mladinski ekipi Interja, vidnejšo vlogo v italijanskem nogometu?
Z nekaterimi bivšimi soigralci pri Interju sem ostal v stikih. Soigralca v takratni mladinski ekipi Interja sta bila recimo Jonathan Biabiany, ki je zaigral tudi za člansko ekipo Interja, v preteklosti pa je igraltudi za Sampdorio, Chievo, trenutno pa je član Parme, ter Tijani Belaid, ki je bil član PSV-ja iz Eindhovna, praške Slavie, Hull Citya, zaigral pa je tudi za člansko reprezentanco Tunizije. Še nekaj bivših soigralcev pa igra za klube iz Serie B.

Po letih v Italiji si se januarja 2008 vrnil v Slovenijo in zaigral za Celje. V celjskem dresu si posebej pod vodstvom Slaviše Stojanovića odigral kar nekaj dobrih tekem, kar te je ob koncu leta 2010 odpeljalo tudi na preizkušnjo k angleškemu drugoligašu Watfordu. Kaj je takrat šlo narobe, da nisi prestopil, Angleži so baje bili zelo zagreti?
Res je, s prihodom Slaviše Stojanovića na trenerski stolček se je v Celju vse obrnilo na bolje. Treningi so bili kakovostni, ekipa je imela dobre rezultate, žal pa je klub takrat padel v finančne težave in mislim, da so bile finačne težave kluba eden glavnih razlogov, da takrat nismo dosegli več, saj smo bili dolgo v igri tudi za naslov prvaka, vendar smo v zaključku prvenstva malce popustili. Po tistem sem tudi odšel na preizkušnjo v Anglijo k Watfordu, kjer sem ostal nekaj dni in opravil nekaj treningov. Angleži so bili zadovoljni s prikazanim, a se kluba nista uspela dogovoriti glede odškodnine in prestop je posledično padel v vodo.

Po tistem je šlo v Celju vsaj iz tvojega vidika vse narobe. Zaradi izostanka na treningu so te kaznovali s smešno visokim zneskom, degradirali na treninge mladincev, plač pred tem nisi dobil več mesecev. Je vodstvo kluba poravnalo obveznosti, ki jih je imelo do tebe?
Kot sem omenil že prej, je imel tedaj klub finančne težave, zato so čakali na najmanjšo napako nas nogometašev in nas seveda kaznovali. Jaz sem bil recimo takrat kaznovan za vsako malenkost. A pred mojih odhodom iz Arene Petrol je bilo vodstvo kluba zelo korektno in je poravnalo vse zaostale obveznosti, ki jih je imelo do mene.

Po celjski kalvariji si prestopil v poljsko Cracovio, ki se trenutno v I liga (druga poljska liga) bori za ekspresno vrnitev v Ekstraklaso. Kakšna so pričakovanja vodilnih v klubu?
Pred pričetkom letošnje sezone je bil cilj vodilnih v klubu obstanek v poljski prvi ligi, vendar so zaradi dobrih rezultatov apetiti v vodstvu klubu zrasli. Ob dobrih predstavah in rezultatih smo zato malce prilagodili cilje in pričakovanje, saj si želimo vrnitve med najboljše poljske klube, torej v Ekstraklaso. Trenutno smo vodilni na lestvici in v nadaljevanju sezone bomo naredili vse kar je v naši moči, da bomo ob koncu sezone dosegli cilj kluba in se veselili povratka med najboljše poljske klube.

V letošnji sezoni si bil do poškodbe eden izmed nosilcev igre, igral si redno, zbral 1341 minut, večino tekem začel v začetni enajsterici, enkrat zadel in trikrat asistiral. Kako si sam zadovoljen s svojimi predstavami v letošnji sezoni? Kaj pravi trener in vodstvo kluba?
Poleti pred začetkom sezone sem sicer imel nekaj težav z upravo kluba, ki je glede na izpad iz Ekstraklase želela zmanjšati višino plače. Zato sem nekaj časa treniral samostojno, a smo se po dobrih dveh tednih uspeli dogovoriti za nadaljevanje sodelovanja in tako sem začel trenirati z ekipo. Prvič sem v tej sezoni zaigral, ko eden od soigralcev, ki igra na mojem položaju, ni smel igrati zaradi kartonov. Ponujeno priložnost sem zgrabil z obema rokama in jo izkoristil, saj sem bil na tej tekmi proglašen za igralca tekme. Od takrat naprej sem na vseh prvenstvenih tekmah igral od prvega do zadnjega sodnikovega žvižga, zaradi rumenih kartonov sem izpustil le eno tekmo. Trenerski štab z Wojciechom Stawowyjem na čelu je zato zelo zadovoljen z mano in posledično smo se z vodstvom kluba začeli pogovarjati o novi pogodbi.

Pogodbo s klubom imaš do konca naslednje sezone, boš ostal tudi v prihodnji sezoni? Kakšni so tvoji cilji in želje za prihodnost?
Tako je, pogodbo imam še za naslednjo sezono, kot pa sem že prej omenil so v klubu izrazili željo o podaljsanju sodelovanja. Sam proti podaljšanju pogodbe nimam nič proti, saj se v Krakov počutim odlično in bi si želel ostati vsaj še kako leto, dve ali tri. Veliko pa je seveda odvisno tudi od tega, če se nam bo letos uspelo vrniti v Ekstraklaso.

Omenili smo poškodbo gležnja, pred kratkim si prestal operacijo. Kako daleč je vrnitev na igrišča?
Poškodoval sem se na pripravah med zimskim premorom, in sicer na pripravljalni tekmi z eno od gruzijskih ekip. Dan po tekmi sem se iz Turčije, kjer smo trenirali, vrnil v Krakov in opravil preglede. Po posvetu z nekaterimi specialisti smo se odločili, da je najboljše, če grem na operacijo gležnja. Trenutno opravljam terapije, zdravniki pa pravijo, da bi lahko s treningi pričel čez kakšne štiri tedne.

Kako poteka tvoj tipični dan (ko treniraš)?
Zelo rad spim, zato rad izkoristim kako prosto urico za počitek. Ko imam na sporedu le popoldanski trening spim skoraj do kosila. Pred treningom grem s katerim izmed soigralcev na kosilo ali pa si ga pripravim sam. Po koncu treninga pa se veliko družim s soigralci, večkrat gremo v kino ali pa igramo play station, tako, da nam ni nikoli dolgčas.

V Cracovii igraš skupaj z Andražem Struno, sicer pa je v klubu tudi kar precej pisana jugoslovanska druščina. S kom preživiš največ časa izven igrišča?
V Cracovii igra kar sedem nogometašev iz držav bivše Jugoslavije, največ prostega časa pa preživim ravno z Andražem Struno in pa soigralci iz republik bivše Jugoslavije.

Na Poljskem poleg tebe in Andraža igrajo še štirje Slovenci. Šuler, Elsner, Stevanović in Kramar sicer igrajo v Ekstraklasi. Se kdaj slišiš tudi s katerim izmed njih?
Ekstraklasa je s strani slovenskih nogometašev kar dobro zastopana, vsi igrajo v dobrih klubih, Šuler v varšavski Legii, Elsner in Stevanović pri aktualnem prvaku Slasku iz Vroclava, Kramar pa pri Widzewu iz Lodža. V kontaktu nisem z nobenim, saj nobenega ne poznam osebno.

Krakov je znan po vročem derbiju in ostrem rivalstvu med najstarejšima poljskima kluboma – Cracovio in Wislo. Kako si v lanski sezoni, ko je Cracovia nastopala v Ekstraklasi, doživel »Sveto vojno«, kot derbi med krakovskima kluboma imenujejo navijači obeh klubov?
Mesto Krakov je razdeljeno na dva dela, en del navija za Cracovio, drugi pa za Wislo. Prebivalci mesta so nori nogomet, v Krakovu živiju tudi tisti pravi huligani, navijači obeh klubov pa se med seboj odkrito sovražijo. Ta derbi je bil za mene prvi in mi je ostal v lepem spominu, saj smo slavili zmago in vodstvu ter še posebej zvestim navijačem prinesli nepopisno veselje. Navijači obeh klubov namreč enostavno živijo za mestni derbi.

Si imel zaradi rivalstva med kluboma kdaj težave izven igrišč, v mestu? Znano je namreč, da se navijači obeh klubov večkrat »pomerijo« tudi izven stadiona?
Kakršnihkoli težav z navijači Wisle izven igrišč oziroma v mestu nisem imel nikoli. Sam sem sicer prvo leto živel v delu Krakova, kjer sicer pretežno živijo navijači Cracovie.

Andraž Struna je pri bivšem Selektorju Stojanoviću debitiral v članski reprezentanci. Je Stojanović, kot tvoj bivši trener pri Celju, vstopil v kontakt v zvezi z reprezentanco tudi s tabo?
Zelo sem vesel za Andraža, da je debitiral v slovenski reprezentanci, saj je zelo dober nogometaš. Z njim pa se odlično razumem tudi izven igrišč, zato mu igranje za člansko reprezentanco iz srca privoščim! S Slavišo Stojanovićem pa se, v času njegova vodenja reprezentance, nisem slišal.
Ali spremljaš slovenski nogomet? Kaj meniš o predstavah članske reprezentance? Pa o stanju v slovenski Prvi Ligi?
Slovensko ligo spremljal kolikor mi to pač čas dopušča. Mislim, da je Maribor trenutno daleč pred vsemi, klub je zelo dobro organiziran. Mirno lahko rečem, da je Maribor v vseh pogledih postal pravi evropski klub, kar se vidi tudi po rezultatih v evropskih tekmovanjih. Slovenska liga ni slaba, potrebno je povedati, da v njej igra ogromno mladih talentov in precej izkušenih in dobrih igralcev, ki lahko te mlade talente naučijo veliko koristnega. Glede reprezentance pa mi je žal predvsem zaradi samih reprezentantov, saj je po imenih to zelo dobra ekipa, vendar jim pač trenutno igra ne steče, zdi se kot, da bi igrali v določenem krču, zato posledično trpi tudi rezultat in vzdušje okrog reprezentance. Mislim pa, da bodo iz tekme v tekmo igrali bolje, trenutno rabijo le malce več sreče.

Kako dobro pa Poljaki poznajo slovenski nogomet?
Poljaki bolj slabo poznajo slovenski nogomet, sicer poznajo nekaj naših nogometašev, to pa je tudi vse.

Kakšne so razlike in podobnosti med slovensko Prvo Ligo in drugim razredom poljskega nogometa?
Druga poljska liga je zelo močna, ni lahkih tekem, saj lahko vsaka ekipa premaga vsakogar, podobno kot recimo v Slovenije. Pred kratkim se je recimo zgodilo, da zadnja ekipa gladko z rezultatom 3:1 premagala drugouvrščeno ekipo. Po mojem mnenju nekih občutnih razlik med obema ligama niti ni.

Stanje v slovenskem klubskem nogometu, je ob redkih pozitivnih izjemah, zelo slabo. Kaj svetuješ mladim nogometašem?
Mislim, da nekega univerzalnega recepta za uspeh ni. Tisti, ki želi uspeti, bo z nekaj kančka sreče tudi uspel! Potrebno je le pridno delati in delati, in le na tak način se jim bo čez čas povrnilo z uspehom.

Hvala za odgovore in čimprejšnje okrevanje po poškodbi želim.

Avtor: Peter Dominko