Foto: Jure Banfi Deli na Facebook Deli na Twitter Deli na Google+ Deli na Reddit Deli na Pinterest Deli na Linkedin Kljub temu, da jih Tjaša šteje šele 31, ima na svojem kontu v SŽNL že 299 tekem. V nedeljo, ko bo Pomurje na svojem igirišču gostilo Krim bo Tjaša tako vpisala že jubilejni 300. ligaški nastop. Tjaša je prvi nastop vknjižila pri rosnih 15 letih, leta 2004. Pred tem izjemnim mejnikom smo se s Tjašo pogovarjali, o tem neverjetnem obdobju. Kaj nam je zaupala, si lahko preberete spodaj: “Od leta 2004, ko sem prvič zaigrala za člansko ekipo in do sedaj se je v našem klubu in tudi v slovenski ženski ligi spremenilo marsikaj. Naj omenim, da sem svojo prvo tekmo odigrala v Filovcih, kjer smo igrali vse do sezone 2013/2014, ko smo se preselili v Beltince. V klubu, kot ga poznamo danes sem praktično od vsega začetka in če povzamem dogajanje skozi mojo celotno kariero lahko zaključim, da smo vsako leto, tako igralke kot vodstvo, poskušali narediti vse kar je bilo v naši moči, da dosežemo čim boljše rezultate. Menim, da smo bili en redkih klubov, ki je takoj na začetku dal velik poudarek na razvoju mlajših selekcij, kar se nam je prej ali slej začelo obrestovati. Ravno v času, ko smo se preselili v Beltince so v člansko konkurenco prihajale igralke, ki so skupaj kvalitetno trenirale že od majhnega (to jaz osebno nisem imela možnosti). Po tem, ko smo se preselili v Beltince, smo naredili še korak naprej, kar se tiče pogojev in takrat smo igralke začele gojiti pravo zmagovalno mentaliteto ter postajale tudi vse bolj superiorne v slovenski ligi. Karkoli drugega razen osvojitev prvenstva in pokala ter igranje v Ligi prvakinj (zame) sploh ni bila opcija. V zadnjih letih je klub naredil še korak naprej kar se tiče postavitve ciljev, kar je po mojem mnenju nujno potrebno, če si želimo še dodatnega napredka, kar je zame osebno eno najpomembnejših načel v življenju. Visoki cilji kluba so tudi razlog in pogoj, da trenutno še vztrajam ter da ekipi s svojimi izkušanjami pomagam po najboljši močeh. Čeprav se je skozi leta spremenilo marsikaj, pa je ena stvar ostala enaka. Moja ljubezen do športa in igranja nogometa je popolnoma enako intenzivna že celo življenje. Naj omenim še, da me je nogomet naučil in me še uči najpomembnejše življenske lekcije. Vztrajnost, pozitivnost, samozavest, ekipni duh, samodisciplina, uresničevanje osebnih in ekipnih ciljev, sprejemanje sebe in soočanje s predsodki v začetku kariere ter kar je najpomembnejše spoznavanje sebe in svojih potreb ter doživeta neizmerna sreča ter zadovoljstvo (pa še bi lahko naštevala) so stvari, ki mi jih je dal nogomet in za kar sem neizmerno hvaležna vsem, ki so kadarkoli bili del moje nogometne zgodbe. Kar se tiče mojih ciljev mi v zadnjem času niso več toliko pomembne številke ampak predvsem to, da sem zdrava in v dobri formi, da še naprej počnem to kar me osrečuje (to je da treniram čim več), da s svojimi izkušanjami pomagam mlajšim generacijam na njihovi poti ter ekipi do čim boljših rezultatov, da se še kaj naučim in po možnosti napredujem ter še naprej pišem uspešno nogometno zgodbo. Izpostavila bi mogoče le en konkretni cilj in to je nekaj, kar mi še s slovenskim klubom ni uspelo doseči (v bistvu ni ni uspelo še nobenemu slovenskemu klubu se mi zdi), to je uvrstitev med 16 najboljših ekip v Evropi.” M. Š.
