Je Kek res slovenski mesija?

Čeprav je od zadnjega reprezentančnega premora minilo že več kot teden dni, slovenska nogometna javnost še vedno govori le o izbrani vrsti. Razlog je seveda jasen: ponovno ustoličenje Matjaža Keka na vroči selektorski stolček.

O igralskih in trenerskih uspehih Mariborčana nima smisla izgubljati besed. Je zadnji, ki je Slovenijo popeljal na veliko tekmovanje, poveličujejo ga tudi na Hrvaškem, predvsem v Kvarnerju. Zdaj se vrača na položaj, ki ga je nekoč že zasedal, in sprašujem se, kako uspešen bo?

Ko je Kek zaradi slabih rezultatov zapustil slovensko klop, se je z nekaterimi funkcionarji na zvezi razšel v slabih odnosih. Te ljudje so na svojih položajih še danes in vprašanje je, kako dolgo bodo vztrajali s 57-letnikom, če ne bo dobrih rezultatov. Dejstvo je tudi, da ga čaka težko in zahtevno usklajevanje z glavnimi zvezdniki ekipe (Oblak, morda tudi Kampl), v nič kaj odličnih odnosih nista bila ob koncu prvega mandata niti z vodjo današnje ekipe, Josipom Iličićem. Ob tem je tu seveda še podatek, da se je tudi Srečko Katanec z vrnitvijo na klop opekel – prišel je kot božanstvo, odšel je pod hudimi kritikami navijačev in medijev. Zato se mi moj zapis v eni izmed prejšnjih kolumn zdi smiseln: brez stoodstotne podpore zveze in ostalih sodelavcev ter pozitivne energije bo ta zgodba težko uspešna. Tudi zato se bojim, da je Kek sposoben za kaj več, predvsem pa za bolj urejene razmere, kot so trenutno v slovenskem reprezentančnem nogometu. A pustimo času čas.

Dejstvo je, da stanje slabše, kot je sedaj, enostavno ne more biti. Slovenci so izpadli v najnižji rang evropskega nogometa, kvalifikacije za Euro čez dve leti bomo začeli šele v četrtem bobnu. Keku gre na roko tudi podatek, da nihče (razen začasnega stratega Benedejčiča) izmed njegovih predhodnikov ni bil uspešen ob komuniciranju z mediji in javnostjo. Tu je nekdanji trener Rijeke pravi gospod. Tako dobro izpeljane in tudi polno obiskane novinarske konference v nogometni javnosti pri nas že dolgo ni bilo. Veseli tudi dejstvo, da je s predsednikom Mijatovićem našel skupni jezik, čeprav je bil v času predsedovanja Čeferina (ko je Kek dobil odpoved) prav Mijatović podpredsednik. A na to sta očitno pozabila in nekje  v ozadju zakopala bojno sekiro. Naj to harmonično stanje, polno optimizma, ki ga je med navijače prinesel novi stari kapitan slovenske ladje, traja čim dlje. Obenem pa naj bodo v nedeljo v Dublinu tudi kroglice na naši strani.