NK Internazionale Ljubljana

Milanski Inter je nastal leta 1908, ko se je 44 disidentov odcepilo od Milanskega nogometnega kluba (danes AC Milan) v želji po temu, da bi enakovredno priložnost ponudili igralcem ne glede na njihovo narodnost. V črno-rdečem predhodniku kluba so imeli namreč stroge omejitve kar se tiče števila tujcev v ekipi.

Čemu zdaj ura zgodovine o klubu, ki se neposredno nikakor ne tiče slovenskega nogometa, se morda sprašuje kdo izmed vas. A vendarle se zdi, da je predvsem modus operandi velikana iz Lombardije vse bližji slovenskim klubom. A, če lahko velik delež tujcev, ki jih v klub pripeljejo raznorazni agenti, razumemo pri klubih, ki operirajo z nizkimi proračuni (žalostna realnost slovenskega nogometa je pač ta, da so poceni tujci pogosto po kvaliteti boljša izbira, od domačih igralcev), si enostavno ne znam razložiti dejstva, da si v klubu kot je ljubljanska Olimpija ne morejo privoščiti dovolj kvalitetnih slovenskih igralcev, ki bi gradili ogrodje ekipe. Seveda so za uspeh nujno potrebni tujci kot dodana vrednost, a na primeru Olimpije se na trenutke zdi kot, da sta Elšnik in Nukić spremljevalni program orkestru tujcev, ki se kot po pravilu ob vsakem prestopnem roku zgrinjajo v Stožice.

Zanimivo je dejstvo, da je bilo v začetni postavi Olimpije na tekmi proti Sežani enako število slovenskih igralcev (2, Elšnik, Nukić), kot v začetni enajsterici Rijeke na tekmi hrvaškega državnega prvenstva proti Osijeku (Vučkić, Gnezda Čerin). Pa bi še nekako razumel vse skupaj, če bi to sistematično uvažanje tujega kadra prinašalo rezultate, a jih več kot očitno ne. Če se nekoliko ozremo v preteklost in si pogledamo kadre slovenskih ekip ob odmevnih uspehih v Evropi, nam kmalu postane jasno, da so domači igralci ključ do uspeha. V začetni postavi Maribora na tekmi proti Hapoelu iz Beer Sheve, ko so si vijoličasti tretjič priborili ligo prvakov je igralo 8 domačih igralcev. 8 domačih fantov je v postavi Mure srečanje začelo ob zmagi nad angleškim Tottenhamom. Nenazadnje je ob zadnji osvojitvi pokalne lovorike v prvi postavi Ljubljančanov igralo sedem Slovencev (če zraven štejemo še Vombergarja).

Edino logično razlago zakaj se v zmajevem gnezdu poslužujejo tega (kot vse kaže) zgrešenega pristopa, vidim v nezaupanju tujih lastnikov do slovenskih igralcev. Pa še to se mi zdi precej za lase privlečeno. Je torej možno, da krojijo tujci moštvo po spletu menedžerskih dogovorov in pritiskov na klub?