INTERVJU Žiga Kous: Ko sem slišal vizijo kluba, nisem dolgo okleval

Eden najpomembnejših členov nove Murine zgodbe je Žiga Kous. Desni bočni branilec se je še pred uvrstitvijo v Prvo ligo iz Celja vrnil v Mursko Soboto, po težji poškodbi Alena Kozarja pa je začasno tudi prvi kapetan črno-bele zasedbe. Kot velika večina nogometašev tudi on že komaj čaka, da se vrne na zelenice, v teh dneh pa si je vzel čas tudi za pogovor za naš portal.

Najprej k vprašanju, ki vam ga je v prejšnjem intervjuju zastavil prijatelj Erik Janža. Koliko tekem je on za Muro odigral v Prvi ligi? (pravilen odgovor je 50)

Samo za Muro? Med 40 in 50 tekem bi rekel (smeh). Mislim, da je on za Muro v Prvi ligi igral leto pa pol.

Vam uspe v teh časih vzdrževati tudi nogometno formo?

Bolj težko, saj kot vsi vemo, igralci ne smemo biti na nobenem nogometnem igrišču. Tu pa tam delam kakšne vaje z žogo, ampak to ni dovolj. Tako da več ali manj delam za kondicijo.

Letos ste odigrali pet tekem, na katerih ste osvojili pet točk. Verjetno niste bili najbolj zadovoljni z začetkom spomladanskega dela prvenstva?

Se strinjam, res nismo bili zadovoljni. Začeli smo dobro, zmagali smo proti Domžalam, kjer smo si zmago enostavno zaslužili. Potem pa enostavno več ni steklo, zmanjkalo je tudi nekaj sreče. Ampak enkrat ti nogomet da, drugič ti vzame… S prvimi petimi tekmami pa točkovno res nismo zadovoljni.

Glede sreče imate v mislih verjetno tudi srečanje z Olimpijo?

Ja, njim se je žoga odbila v gol od vratnice, nam se pač ni. Ampak kot sem že rekel, enkrat ti nogomet da, drugič ti vzame, takrat pa se na žalost ni obrnilo nam v prid.

Vaša ekipa je zares mlada, vi ste stari šele 27 let, pa ste že skoraj najstarejši. Bi rekli, da je nekaj več izkušenj tista pika na i, ki manjka trenutni zasedbi?

Pri nas je najstarejši Zalokar, sledita Matic (Maruško, op.a.) in Matko (Obradović, op.a.), potem pa sem že jaz. Res smo mlada ekipa, ampak smo perspektivni. Za nekaj več pa res manjka še prava izkušenost. Za primer lahko dam tekmo proti Mariboru, ko smo imeli rezultat 1:1, zadovoljni bi bili tudi z remijem, toda na koncu so izkušnje Maribora odločile v njihovo prid.

Je cilj, da se tudi v letošnji sezoni uvrstite v Evropo?

Recimo. Naš cilj je, da smo nekje na sredini lestvice. Zaenkrat smo tam, če se bo le odprla možnost pa bomo šli po Evropo, kajti kvaliteto imamo. Če bo le možno, zakaj pa ne.

Finale pokala je bil sprva predviden na Fazaneriji. Kaj bi vam pomenilo, če bi na domačih tleh dvignili lovoriko?

Mislim, da bi to nam vsem pomenilo res ogromno, še posebej pa našim navijačem, ki si to res zaslužijo. Ampak do konca pokala je še res daleč, najprej moramo odigrati polfinale, nato pa bomo šele razmišljali o finalu.

Če bo finale vendarle na Fazaneriji in tudi pred gledalci, bi bilo vse še toliko slajše proti Nafti?

(smeh) Ja, vsekakor. To bi bil zares spektakel, mislim, da bi bila Fazanerija spet čisto polna. Vstopnice bi »gorele«, navijači bi jih pograbili zares hitro. Ko igrata Mura in Nafta je to res derbi, pravi spektakel. Zbere se veliko navijačev in je prava atmosfera.

Če se ne motim, ste kot kapetan mladincev že dvignili mladinsko pokalno lovoriko. Kako se spominjate tega?

Moram priznati, da smo takrat imeli izredno generacijo. Poleg mene so bili še Lotrič, Janža, Leon Sreš, Kouter… Pa da ne bom koga izpustil, res smo bili prava klapa, prava ekipa. Mladinske lige nismo igrali, igrali smo samo pokal, saj smo obenem igrali že za člane v drugi ligi. Situacija je bila slaba, ni bilo denarja, pa smo za člane igrali mladinci. Čisto enostavno povedano (smeh). Za pokal pa smo bili mladinci vedno kompletni in ga na koncu tudi dvignili.

Čeprav ste bili takrat že precej renomiran prvoligaški igralec, ste se k Muri vrnili že v sezoni, ko se je v Murski Soboti igrala še druga liga. Kako to?

Ko so me poklicali iz Mure, sem imel prvo v mislih, da je to spet neka stara zgodba. Spet ne bo plačila in podobno, saj sami veste, kako je bilo vedno v Muri. Ampak potem sem se dobil z upravo in vodilnimi možmi na sestanku. Ko sem slišal vizijo kluba, kakšne so ambicije, nisem dolgo okleval in sem kar sprve povedal, da bi rad bil del te zgodbe. In zdaj mi nikakor ni žal.

Neko jedro takratne drugoligaške ekipe se je ohranilo še do zdaj. Kdo pa je tisti, ki v garderobi skrbi za dobro vzdušje?

Moram povedati, da je športni direktor že takrat v drugi ligi sestavil res dobro ekipo, okostje ekipe pa je nato tudi ostalo. V slačilnici se najde veliko »biserov«, ki skrbijo za pozitivno vzdušje (smeh). Eden izmed njih je bil tudi Lorbek, ki pa je na žalost odšel. Na žalost seveda za nas, hvala bogu za njega, saj si je prestop tudi zaslužil. On je bil eden od teh »biserov«, ki je skrbel za dobro vzdušje. Tu je tudi Šušnjara, ki se mu veliko presmejemo. Pa saj se vedno najde kdo. Vsi smo mladi in vsak ima neke svoje štose.

Kaj vam kot otroku Mure pomeni, da ste na nekaterih tekmah tudi kapetan moštva?

Vsekakor ogromno. Sicer vemo, da je pri nas prvi kapetan Alen Kozar, potem sem tu jaz, nato pa še Matic (Maruško, op.a.) in Nino (Kouter, op.a.). Vsi domačini in tako kot sem že povedal, to je res velika čast. Vemo, kdo vse so bili v preteklosti kapetani Mure in da si zdaj ti del te zgodovine… Mislim, da sem lahko zelo ponosen.

Kaj pa tujina? Bi se radi še kdaj pred koncem preizkusili tudi tam?

Če bi bila res dobra ponudba, potem vsekakor. Vseeno imam zdaj družino, ne morem kar brezglavo iti v tujino. Če se bo res odprla dobra prilika, finančno ugodna, da bom zadovoljen jaz in seveda tudi klub. Vsak, ki je ambiciozen, bi rad enkrat igral v tujini. Seveda grem korak za korakom, ampak tudi jaz bi se rad enkrat preizkusil tudi tam.

Pred sedmimi meseci ste postali tudi očka. Verjetno se je za vas takrat precej spremenilo, kar naenkrat nogomet ni več tista glavna stvar…

Se strinjam, ponavadi smo se po koncu treninga že dogovarjali za kakšno kavo ali dve. Zdaj pa je kar naenkrat v glavi, da bo kava počakala, treba je hitro domov k sinu, saj ne more vedno mama vsega sama (smeh). Treba je tudi kaj pomagati. Čeprav jo moram pohvaliti, ker je res zelo pridna.

Kot bočni branilec, kje raje igrate? Bolj spredaj ali zadaj?

Jaz se boljše počutim, oziroma mislim, da se kar vsak, v napadu (smeh). Ko sodeluješ pri kakšni akciji, da asistiraš za gol… Je pa tudi ta pozicija zelo pomembna, saj aktivno sodelujemo tako v obrambi kot tudi v napadu. Trener nam vedno govori, da je prvo potrebno stvari urediti v obrambi, kar pa narediš v napadu, pa je vse plus.

Splošno mnenje je, da Ante Šimundža v Muri dosega odlične rezultate. Kam pa ga vi postavljate, vas je mogoče on naučil največ?

Lahko bi tako rekel, kajti ko sem po koncu mladincev šel v Domžale, sem se nato na posojo vrnil v Muro. In ravno po eni tekmi je on namesto Pevnika prevzel Muro. Takrat sem jaz pod njegovo taktirko začel odkrivati članski nogomet. Glede njega je res škoda izgubljati besed, ker je res najboljši trener, ki sem ga kdaj imel. Pa ne da bi se mu prilizoval, ker je moj sedanji trener, ampak od njega se res lahko naučiš veliko. Izkusil je Ligo prvakov, tudi kot igralec. Kot trener je deloval tudi v Mariboru, res je pravi strokovnjak. Poleg njega imamo še ostale trenerje, ki so res dobri, Damjana Gajserja, Aleša Luka in Damjana Ošlaja. Vsi so že dali nekaj čez in lahko smo ponosni, da imamo takšno strokovno vodstvo.

Erik Janža si je zaželel intervju z vami, komu pa vi predajate štafetno palico?

Ninu Pungaršeku, nekdanjemu soigralcu pri Celju.