INTERVJU Nino Pungaršek: Okrevanje je že skoraj končano

V taboru Celja imajo kljub preglavicam zaradi koronavirusa razlog za veselje. Po daljši odsotnosti zaradi poškodbe kolena se je na zelenice namreč vrnil Nino Pungaršek. 24-letni vezist, ki je z izjemo krajše posoje svojo celotno člansko kariero preživel pri Celju, je že ob koncu lanske sezone pokazal zelo dobre igre. V tem slogu je nadaljeval tudi letos poleti in bil na prvih štirih obračunih aktualne sezone član udarne enajsterice Dušana Kosiča. Nadaljnje dokazovanje mu je preprečila težja poškodba, ki pa je sedaj na srečo očitno že preteklost.

Najprej k vprašanju, ki vam ga je v zadnjem intervjuju zastavil Žiga Kous. Koliko nastopov je on zbral za Celje? (odgovor je 35)

Jaz bi rekel okrog 35, morda 40. (smeh)

Kako ste drugače, kako napreduje rehabilitacija kolena?

Sem super, tudi okrevanje gre v pravi smeri. V bistvu je že skoraj končano, do sedaj sem čakal, da smo lahko začeli tudi skupaj trenirati. Malo nam je ta virus ponagajal, po drugi strani pa je morda meni celo pomagal, saj mi je dal še nekaj dodatnega časa za povratek. Če se bo prvenstvo sploh nadaljevalo.

Če se bo prvenstvo nadaljevalo, vas bomo morda na tekmah videli še v tej sezoni?

Točno tako. Če se lahko tako izrazim, zato vse skupaj zame niti ni bila tako slaba stvar. Malo se sliši smešno, ampak mi je res malo pomagalo, da se bom lahko vrnil.

Se vam zdi, da je po tako dolgi pavzi prvenstvo sploh lahko še regularno? Ravno Celje je bilo morda v največjem naletu in najboljši formi.

Vse skupaj je čudno, nikoli še nismo bili v takšni situaciji, da bi se vse kar naenkrat prenehalo in bi imeli tako dolg premor. Ne vem, mislim, da bo vse skupaj kar nekje na meji regularnega. Vsekakor bo treba opraviti nove priprave. Je pa malo žalostno, da tisti, ki so bili ob koncu v formi, zdaj mogoče ne bodo več. Veliko stvari se zna spremeniti. Potek prvenstva verjetno ne bo isti, kot bi bil, če bi se vse skupaj normalno odvilo.

V tej sezoni ste bili vse do poškodbe član udarne enajsterice. Ste po koncu poletnih priprav in na začetku sezone čutili, da boste svoje lanske igre še nadgradili?

V bistvu sem imel tudi sam to željo, da bi počasi naredil kakšen korak naprej, da bi to sezono odigral na nekem dobrem nivoju. Tudi na začetku sem se dobro počutil na igrišču, edino, kar nam je na začetku manjkalo, pa je bil rezultat. Malo smo se še lovili in še nismo ujeli pravega ritma. No, potem pa se je zgodilo, kar se je in so tudi ta moja pričakovanja malo upadla oziroma so šla v drugo smer.

Odlična vezista sta bila tudi Dušan Kosić in Robert Koren. Se vam zdi, da lahko še posebej vam kot vezistu dasta dobre nasvete, ki jih črpata iz lastnih izkušenj?

Vsekakor, mislim, da je to samo dodaten plus. Vemo, da sta bila oba zelo dobra igralca. Robi je še nedolgo nazaj igral na visokem nivoju, bil je tudi kapetan reprezentance. Tako on kot tudi trener Kosič nam lahko dasta veliko takšnih napotkov, ki ti jih ne more dati nekdo, ki recimo ni igral na visokem nivoju. Kaj sta onadva občutila, opazila. Mislim, da nam lahko zelo pomagata.

Če odštejeva posoji, ste vi tisti, ki je že najdlje časa pri Celju. Kdo pa bi rekli, da je v zadnjih letih skrbel za dobro vzdušje v garderobi?

V zadnjih letih je bilo kar par “biserov” (smeh). V tem trenutku se najbolj spomnim Mateja Podlogarja, ki zdaj igra za Domžale. On je res skrbel za vzdušje v garderobi, vedno je bil nasmejan in dobre volje. Potem je bil tak tudi Volaš, ki je kar znal držati “nivo” v garderobi. Pa se najde še nekaj fantov. Zdaj pa je situacija takšna, da ni posameznika, ki bi izstopal, ampak se vsi kot ekipa res dobro razumemo. Tako da za vzdušje včasih poskrbi eden, včasih drug.

Na kateri poziciji oziroma v kakšni vlogi najraje igrate?

Sam se najbolj vidim kot zadnjega vezista. Osebno rad igram, ne postavljam se rad v obrambo in ne čakam rad, da nasprotnik dela napake. Raje igram z žogo, da mi diktiramo igro. Tako da najraje igram v vlogi organizatorja igre oziroma kot nek motor ekipe.

Če pogledava nazaj – kako pomembno se vam zdi za vaš razvoj, da ste ob koncu mladincev po članske minute odšli k Šmartnemu?

Mislim, da je bila to zelo pomembna poteza, saj te po koncu mladincev noben ne jemlje preveč resno. Tudi če si prej že nekaj pokazal, je to spet povsem novo okolje, kjer se moraš izkazati. Taka poteza je zelo dobra, saj si nabereš minute. Mislim, da vsak mlad igralec rabi minute. Pa tudi če so drugoligaške. Jaz sem potem šel še celo k Bravu v tretjo. Ampak igral sem ves čas, to pa me je pripeljalo nazaj v Celje. Tam sem potem spet dobil priložnost in jo izkoristil. Mislim, da je bil odhod na posojo zelo dobra odločitev.

V letošnji sezoni se je na tribune vrnila tudi navijaška skupina Celjski grofje. Bi rekli, da je to tudi eden izmed razlogov, ki je pripomogel k odlični letošnji igri?

Absolutno. Mislim, da je to en velik plus, pa ne samo za nas, ampak tudi za vse gledalce. Mislim, da si je zelo dobro pogledati tekmo, kjer sta dve navijaški skupini. Zaradi vzdušja, zaradi naboja in mislim, da je njihova vrnitev res pozitivna.

Kakšni pa so vaše ambicije za prihodnost? Vas mika tudi tujina?

Vsekakor me mika, ampak kot sem že dejal, zaradi te poškodbe so se tudi malo spremenila pričakovanja in želje. V bistvu sem spet stopil par korakov nazaj, odločil pa sem se tudi, da ne bom gledal tako daleč naprej. Na prvem mestu mi je, da se normalno vrnem na igrišče in da jo končno eno sezono odnesem brez poškodb. Potem pa kaj bo bog dal. Super, če bo to tujina in jo bom sprejel z odprtimi rokami. Če pa ne, pa tudi ne bo tragedija. Na vse skupaj gledam malo bolj sproščeno.

Za konec še. Lahko Celjani letos posežete tudi po naslovu?

Mislim, da lahko posežemo. Da je ekipa tega sposobna. Če bomo držali nivo igre, ki so ga fantje imeli v tem delu prvenstva, mislim, da se lahko borimo tudi za najvišja mesta. Zakaj pa ne. Ampak to je še daleč, najprej se bo treba dobro pripraviti, potem pa bo moral še virus pustiti, da do konca odigramo sezono.

Koga pa bi vi nominirali za naslednji intervju?

Bivšega soigralca Mateja Podlogarja.