INTERVJU Joshua Parker: Domžalski “golgeter” s Karibov

Foto: Lado Vavpetič

Od njegovega prihoda v Slovenijo bo letos minilo 7 let, a slovenska nogometna javnost se zagotovo še spominja predstav Joshue Parkerja v dresu Domžal. Angleški napadalec, katerega korenine izhajajo z otokov Srednje Amerike, je v rumenem dresu na 50 tekmah dosegel 17 zadetkov in v Domžalah pustil močan pečat tudi z njegovo prodajo v Crveno zvezdo (zanj sta se v istem obdobju zanimala še kluba iz Kitajske in Švice). Nogometaš s polnim imenom Joshua Kevin Stanley Parker se je leta 1990 rodil v predmestju zahodnega Londona in se nogometno izobrazil v akademiji Queen Park Rangers. Kasneje je, tudi kot posojen igralec, na otoku igral še za klube kot so AFC Wimbledon, Northampton Town, Wycombe, Oldham Athletic, Dag & Red, Oxford United, Aberdeen, Wealdstone, Gillingham ter Charlton. V Domžalah je ostal sezono in pol. Parkerja ob hitrosti, močnem strelu in občutku za gol krasi tudi močna osebnost, iskrenost in hudomušnost. Primer slednje je bila izjava, ko je v dresu Zvezde na obračunu proti Novemu Pazarju moral igrati tekmo pred praznimi tribunami. Srbske medije je pomiril, da je tega navajen že iz Slovenije, kjer so tribune prazne vsak konec tedena. 29-letnik danes igra za moštvo Wycombe Wanderers, osmo uvrščeno ekipo Tretje angleške lige, kjer je njegov soigralec tudi angleški orjak Adebayo Akinfenwa. V letošnji sezoni je dosegel en zadetek in sicer v 91. minuti za pokalno zmago nad ekipo MK Dons.

Prve korake v svet profesionalnega nogometa ste naredili v matičnem klubu QPR. Kakšni so vaši spomini na čas, ko ste iskali priložnost za dokazovanje v ekipi  z visokimi pričakovanji in ambicijami ter si kot najstnik delili garderobo z igralci kot so Adel Taarabt, Kyle Walker, Duško Tosić in mnogimi drugimi?

Spomnim se, da sem bil obkrožen z ekipo zmagovalcev, z igralci, ki so v nogometu videli in doživeli že marsikaj. To ima svoje prednosti in slabosti, hitro se ujameš v past in poskušaš živeti kot oni, ne da bi si to že zaslužil.

V času ko ste še bili član Queen Park Rangersov in kot posojen nogometaš igrali za svoj zdajšnji klub Wycombe Wanderers sta prejeli vabilo za igranje v reprezentanci Antigve in Barbude, države vaših staršev. V letu 2015 ste postali tudi kapetan reprezentančnega moštva. Kako gledate na to izkušnjo in kakšno je vaše mnenje o nogometu na Karibih?

Moji najlepši nogometni spomini so vezani na igranje za reprezentanco, vse države, ki sem jih lahko obiskal, vsi ljudje, ki sem jih imel priložnost spoznati. Država sama je eden najlepših delov sveta. Na tem koncu zemlje igra veliko zelo talentiranih nogometašev. Težava je v tem, da to niso najbolj priročna mesta za nogometne oglednike, kar je prava škoda.

Po nekaj epizodah v različnih angleških nižjeligaših ste iz Oxford Uniteda prestopili v NK Domžale. Se spomnite kakšnih podrobnosti glede prestopa in kakšna so bila vaša pričakovanja pred prihodom v Slovenijo?

Priložnost za prihod v Domžale je prišla v trenutku, ko sem bil v svojem okolju razočaran nad politiko v športu in želel sem poizkusiti nekaj novega ter stopiti iz cone udobja. Pred prihodom nisem imel nobenih pričakovanj, vedel nisem niti kje leži Slovenija. Zdaj, ko gledam nazaj na to obdobje, se zavedam kako zelo sem užival v tej izkušnji, ljudeh, državi in še posebej nogometu.

Ste ob prihodu v Slovenijo doživeli kulturni šok? Kako ste se navadili na življenje tukaj?

Kraji v katere sem prišel so mi bili tako všeč, da za privajanje nisem potreboval veliko časa. Na začetku so se mi nenavadni zdeli večerni termini treningov. Večina soigralcev in osebja je govorila angleško, kar je igralo veliko vlogo. Prehod na novo okolje je zaradi tega potekal gladko.

Kljub temu, da je ekipo Domžal takrat sestavljalo kar nekaj bodočih reprezentantov Slovenije (Skubic, Majer, Balkovec, Janža, Dobrovoljc, Požeg Vancaš, Vidmar, Pihler …) moštvo ni navduševalo z rezultati, sezono ste končali na 6. mestu s 32 točkami zaostanka za vodilnim Mariborom. Kakšno je bilo vzdušje v slačilnici in klubu v tem obdobju?

Vzdušje v slačilnici je bilo vedno dobro, a pomemben dogodek se je zgodil, ko je mesto glavnega trenerja prevzel Luka Elsner. Spremenil je kulturo kluba in moštva. V svojem vodenju ekipe je uporabljal veliko različnih trenerskih pristopov in tehnik, katerih rezultati so bili vidni v zgodbi naslednje sezone.

V času vašega prihoda v klub je na trenerskem stolčku sedel Stevan Mojisilović, ki ga je med sezono nasledil že omenjeni Luka Elsner. Kako bi ocenili vaše sodelovanje s slednjim?

Luka je še vedno najboljši trener, s katerim sem imel možnost sodelovati v moji karieri. Bil je prepričan sam vase, skromen, vedno pripravljen naučiti se kaj novega. Menim, da bo nekega dne trener v res velikem klubu.

Ob prihodu v Slovenijo ni bilo videti, da bi potrebovali veliko časa za privajanje, že v prvi sezone ste na 25 ligaških tekmah zabili 11 golov in bili s tem najboljši strelec ekipe. Kdo je bil najtežji tekmec, s katerim ste se morali spopasti kot član Domžal?

Vedno znova mi je bilo težko igrati proti Celju, bili so zelo organizirani. Igrali so “totalni nogomet”. Ne čudi me, da so Domžale kasneje podpisale njihovega trenerja (Simon Rožman je bil trener Celja med aprilom 2014 in avgustom 2015. Domžale je prevzel ob začetku sezone 2016/2017 op. a.).

V januarju 2015 ste Domažale zamenjali za beograjsko Crveno zvezdo, v prestopu, ki je v domžalsko blagajno domnevno prinesel zajetno vsoto denarja. Čas, ki ste ga preživeli v Beogradu je bil zaznamovan s problemi na in ob igrišču, pogosto ste bili tarča kritik navijačev in srbskih medijev. Kakšna je vaša plat zgodbe, kako gledate na čas, ki ste ga preživeli pri Zvezdi?

Ko pogled usmerim nazaj na to obdobje se osredotočim predvsem na vse pozitivne stvari. Spoznal sem nekaj izjemnih ljudi in še boljših nogometašev (Parkerjev soigralec iz tega obdobja je tudi Realov Luka Jović op. a.) ter igral za enega največjih klubov v zgodovini. Glede negativnih očitkov in govoric o moji nedisciplini … naj ljudje govorijo kar hočejo. Sam poznam resnico in vem, da sem profesionalec.

Po posoji pri Aberdeenu sta se vrnili v Anglijo in nogometno spet zaživeli v klubih iz League One. Kako dolgo še želite igrati nogomet in kakšni so vaši načrti za življenje po aktivni karieri nogometaša?

Star sem 29 in v dobri telesni pripravljenosti, celo bolj zdrav kot prej. Kot igralec sem pametnejši in z leti sem postal večdimenzionalen igralec. Mislim, da še vedno napredujem. Razmišljal sem tudi o vrnitvi v tujino. Uživam namreč v kulturi, življenjskem stilu in nogometu drugih držav, tako da tega ne bi dokončno odpisal. Definitivno bom igral vsaj do svojega 35. leta in videl kako se bom počutil takrat. Nisem prepričan, s čem se bom ukvarjal po karieri. V zadnjem času spoznavam, da rad pomagam ljudem in jim pomagam napredovati, morda bom zato postal “life coach”. Menim, da ima vesolje svoj načrt zame, zato karkoli že bo, bo.