(Foto: Aleš Fevžer) Deli na Facebook Deli na Twitter Deli na Google+ Deli na Reddit Deli na Pinterest Deli na Linkedin Ko Olimpija zavoha naslov, je kot mesojedi stroj — neusmiljena, hladna, natančna. In točno to je pokazala tudi v vetrovni Ajdovščini, kjer domače Primorje ni imelo niti trohice možnosti za senzacijo. Burja? Vse lepo in prav. A pravo neurje je v nedeljo zavil zeleno-beli stroj iz Ljubljane. Že četrtič letos so se Ljubljančani lotili Primorcev. Že četrtič jim niso dovolili zadeti. Že četrtič so pokazali, zakaj drvijo proti naslovu državnega prvaka kot ekspresni vlak brez postaj. Od prve sekunde je bilo jasno, kdo je gospodar zelenice. Olimpija se je v Ajdovščini počutila domače kot v Stožicah. Priložnost za priložnostjo je letela proti vratom Josipa Posavca, ki je bil edini razlog, da se domači niso v hipu znašli v globoki rezultatski luknji. Tamm je stresel vratnico, Brest in Florucz sta mučila domačo obrambo, a gola dolgo ni bilo. Potem pa — trenutek, ki je pokazal šampionsko žilico. Jorge Silva je iz prostega strela poslal žogo v kazenski prostor, a žoga je, kot bi imela svoje življenje, odnesla v gol! Nepričakovano? Ja. Slučajno? Nikakor. Ko je v 52. minuti žoga po akciji Florucza in zaključku Marka Bresta drugič končala v domači mreži, je bilo vsega konec. Olimpija je Primorje utopila v lastnem kazenskem prostoru. Preprosto, učinkovito, šampionsko. Preostanek tekme? Rutina. Kontrola. In že razmišljanje o naslednjih izzivih. Ljubljančani so tekmo izpeljali z zrelostjo ekipe, ki točno ve, kaj hoče – in kako to doseže. Zmaji so po peti zaporedni zmagi še dodatno pobegnili tekmecem in — realno gledano — kdo jih lahko še ustavi? Maribor? Celje? Koper? Morda. Ampak trenutna Olimpija daje vtis stroja, ki melje vse pred seboj. In Primorje je bilo le nova žrtev. K. S.
