Koliko gledalcev se dejansko zbira na naših stadionih

V torkovi številki Slovenskih novic se je novinar Rok Tamše v članku z naslovom Kdo to gleda, kdo to plača? dotaknil vprašanja, kaj storiti, da bi tekme 1. SNL na tribune privabile več ljudi. Istočasno ugotavlja, da je bila gledanost 23. kroga v živo skromna.

Hkrati bi si naj prenos derbija Olimpija-Maribor na TV Slovenija po poročanju Slovenskih novic ogledalo 96.700 gledalcev, Planet TV pa o gledanosti tekem ne daje podatkov (prenašali so tekmo v Celju med Celjem in Muro 05). Tokrat so bili poročevalci s tekem glede ocene števila gledalcev dokaj točni, kar lahko pripišemo kvečjemu dokaj nizkemu obisku slovenskih tribun v 23. krogu. Kadar je gledalcev malo, je namreč tudi lažje oceniti število gledalcev na tekmi. Pretiravanja so se pojavila le pri oceni obiska derbija med Olimpijo in Mariborom. Novinar ugotavlja, da so v medijih krožile različne številke, od 2.000 do celo 3.500 gledalcev na tej tekmi. Mimogrede, na tekmi se je zbralo le približno 1.800 gledalcev. Komentar novinarja: “Ocena je pač prepuščena posameznemu poročevalcu s tekme, saj uradni podatki ne obstajajo. Pri nobenem slovenskem nogometnem prvoligašu namreč ne postrežejo z uradnim podatkom o prodanih vstopnicah oziroma številu obiskovalcev.” Mi dodajamo, da pri obstoječem sistemu niti klubi sami ne vedo, koliko gledalcev je dejansko prisotnih na tekmi. Podatek o prodanih vstopnicah za posamezno tekmo je znan, vendar to je šele začetek. Ne gre le za vprašanje, koliko je bilo prodanih sezonskih vstopnic (prav vsi imetniki sezonskih vstopnic le ne obiščejo vsake tekme), pač pa je vprašanje mnogo bolj kompleksno. Osnovno vprašanje je že, kdo pa je vse gledalec. So to tudi nogometaši iz mladinskih moštev kluba, so to tudi novinarji na novinarski tribuni, je to tudi osebje kluba? Večina naštetih ne kupi vstopnice, so pa, če jih opredelimo s terminom veje ekonomije, ki se ukvarja s proučevanjem vedenja odjemalcev, zelo vpleteni. Vpleteni tako v spremljanje tekme, kot vpleteni v dogajanje in na neki način tudi v kreiranje mnenj in stališč o klubu, tekmi in vzdušja na tekmi. In če smo sarkastični, a lahko štejemo med gledalce tudi tiste, ki jih morebiti varnostniki ob vhodu spustijo na stadion brez kupljene vstopnice in celo tisti, ki se v notranjost stadiona prikradejo brez kupljenih vstopnic, npr. v avtu gasilcev, čemur smo bili že večkrat priča? So to organizirani navijači, ki jim nekateri klubi omogočijo brezplačni vstop na tribune? Ta vprašanja so namenjena uradnim osebam, ki sporočajo podatke o številu gledalcev, torej novinarjem in delegatom tekem – na SNP-ju imamo o teh vprašanjih zelo natančno izdelane kriterije, vendar o njih kdaj drugič. Neredko se novinarji in delegati obrnejo tudi na nekatere zaposlene v klubu, ki zaradi dolgoletnih izkušenj uspejo še najbolj točno oceniti številko obiskanosti.

Osnovna problematika napačnega ocenjevanja števila gledalcev je še vedno ista, kot je bila do sedaj in bo ostala še naprej, vsaj dokler ne posodobimo sistema, npr. »vodenega elektronskega štetja gledalcev,» kot v omenjenem članku pravi tiskovni predstavnik Olimpije, Tine Zupan. Slednje je povezano tudi z naložbami v infrastrukturo. Novinarji so na tekmah osredotočeni na igro. Ob pričetku tekme in v polčasu, kadar ima oko novinarja oziroma delegata več časa za ocenjevanje obiskanosti, pa tribune niso popolnjene in to zagotovo niso primerni trenutki za ocenjevanje števila gledalcev. Potrebno je omeniti še pristranskost nekaterih novinarjev, ki kot navijači domačega kluba in v nekem pogledu kot lokalpatrioti zavestno pretiravajo z navajanjem števila gledalcev. Večina se jih ne potrudi z usvojitvijo podatkov o kapaciteti stadiona in o kapaciteti sedišč. Slednje je vsakokratna težava ob velikem obisku tekme. Na nekaterih slovenskih stadionih je kapaciteta sedišč hkrati tudi kapaciteta stadiona, kar pomeni, da praktično ni stojišč ali drugih prostorov, kjer bi bilo možno locirati gledalce (npr. Arena Petrol in Bonifika). Spet drugi stadioni, ki nimajo v celoti grajenih tribun okrog igrišča (tipična tovrstna stadiona v 1. ligi sta velenjski stadion ob Jezeru in murskosoboška Fazanerija), premorejo na različnih predelih stadiona namestitev dodatnih gledalcev, stojišč, ki bi jih v primeru potrebe lahko aktivirali. Razen seveda na tekmah, kjer so stojišča prepovedana. Tako prihaja do posplošitev, da je hkrati kapaciteta stadiona tudi kapaciteta sedišč; ker pa je kapaciteta sedišč manjša od kapacitete stadiona, prihaja posledično do napačnih, pretiranih ocen, tudi za 100 do 200 %. Toda to je le ena od težav pri ocenjevanju obiskanosti, ki smo jo tokrat izpostavili.

V Sloveniji se že leta pojavljajo kraji, kjer so z navedbami o številu obiska zelo natančni in hkrati kraji, kjer se občutno pretirava. Povprečen spremljevalec slovenskega nogometa tako nikoli ne ve, kdaj je deležen točne in kdaj napačne informacije o tem. Običajno pa vsak velik obisk tekem povzroči velike težave pri ocenjevanju obiska in tako so ocene o obiskanosti že precej popačene.

Nekateri tako pretiravanje zavestno odobravajo, z izgovorom, da se tako ustvarja evforija, ki bo pritegnila še dodatne gledalce na stadion. Klubska blagajna običajno od takih napihovanj obiskanosti nima dodatnega dobička, dodatne skrbi pa utegne klubskim upravam povzročiti obisk pristojnih inšpektorjev, kar se je v preteklosti prvoligaškim klubom že dogajalo. Tako umetno povzročanje evforije ima kratkoročne učinke. Prvič zato, ker ima klub visoko obiskanost le, dokler ima odlične rezultate in drugič, ker se v klubih tako ne lotijo analiziranja lastnih slabosti, prednosti, omejitev in jih tudi ne poskušajo reševati in vzpostavljati dober dolgoročni marketinški načrt. Tako se vedno znova bojujejo z več ali manj istimi težavami, napredka na dolgi rok pa ni. V Sloveniji imamo k sreči tudi klub, ki je na tem področju v nekaj letih naredil velik korak naprej. Govorimo o Mariboru. Glede na stanje v slovenskih klubih, od finančnega preko kadrovskega, organizacijskega itn., lahko zaključimo, da so omenjene specifike pri nas žal del problema. Lahko pa bi bile rešitev teh težav, ampak šele takrat, ko se jih bodo klubi zares pripravljeni lotiti. Čeprav je že v izhodišču jasno, da bodo morali nekateri klub vložiti mnogo več truda, da bi imeli pičle rezultate v primerjavi z drugimi klubi, ki bodo že ob minimalnih naporih dosegali velike učinke. Pri tem se lahko pričnemo ubadati z raziskavo, zakaj so stadioni klubov iz osrednje in zahodne Slovenije večinoma prazni in zakaj večje število klubov iz vzhodne Slovenije z lahkoto polni tribune. Pa nimamo v mislih zgolj Maribor, Muro, še ne tako dolgo nazaj Nafto, nekoč Beltince, pač pa tudi klube iz tretje in četrte lige. Pogosto se na lokalnih derbijih slednjih zbira toliko ali celo več gledalcev kot na povprečni prvoligaški tekmi klubov iz osrednje in zahodne Slovenije.

Zakaj so ocene o obiskanosti tekem na našem portalu SNP zelo točne in kako se lotevamo štetja pa v eni od naslednjih kolumen.