INTERVJU: Luka Štor: Po tihem si vsak misli, kaj pa če…

Foto: NK Aluminij

Pred nadaljevanjem sezone Prve lige Telekom Slovenije smo se pogovarjali z nogometašem Aluminija. Luka Štor je povratnik na slovenske prvoligaške zelenice, saj je lansko leto avgusta odšel v Nemčijo, k Dynamu iz Dresdna, med zimskim premorom pa je k Aluminiju prišel kot posojen nogometaš. Že jutri čaka Aluminij težka preizkušnja, na otvoritveni tekmi bodo nasproti stali nogometaši Mure.

Za začetek najbolj pogosto vprašanje v zadnjih tednih. Kaj ste počeli v dneh karantene in ali ste v sebi našli kakšen skriti talent za katerega prej niste vedeli? Ste poizskusili kaj novega?

Malce več sem hodil v gore, tega prej nisem maral. Kuhal sem, ampak kuhanje mi je vedno šlo od rok.

Veljate za otroka nogometnega kluba Maribor. V tisti generaciji so z vami takrat igrali še Tomi Horvat, Sandi Ogrinec, Luka Koblar, Adis Hodžić itd… Ohranjate stike z njimi tudi danes?

Ja, tista generacija je bila res super. Osvojili smo pokalno lovoriko. Z nekaterimi smo vsak dan v stiku, z nekaterimi malo manj, ampak z vsemi sem še zmeraj slišim. Kolikor je le možno se tudi vidimo, običajno med premori. Bili smo res povezana generacija.

Z mladinsko selekcijo Maribora ste med drugimigrali tudi v mladinski Ligi prvakov, v sezoni 2015/16 ste v mladinski ligi zabili 20 golov. Kako se spominjate tega obdobja iz mlajših selekcij Maribora?

Maribor mi je res ogromno dal, vsako sezono sem nekako dosegel dosti zadetkov. Lepo je bilo, ta kadetski, mladinski staž, mislim da je najlepšii pri nogometašu, se še dosti učiš. Ni toliko pomemben rezultat, kot ko enkrat prideš med člane.

Imate morda kakšne zamere, ker nikoli niste dobili resne priložnosti pri članski ekipi Maribora, glede nato, da ste bili skoraj v vseh mlajših selekcijah med boljšimi strelci?

Žal, tudi jaz sem si vedno želel, da bi debitiral v članski ekipi Maribora. Jaz sem se zavedal, da bo težko, saj je bila konkurenca zares velika. Bil je Novaković, Zahović, Tavares, težko je bilo tu priti zraven. Vseeno sem nekako po tihem upal, glede na to, da sem vsako leto dosegel toliko zadetkov, da bi mogoče dobil vsaj priložnost. Malce obžalujem, da niti nisem dobil priložnosti, nimam pa nobenih zamer, še posebej do trenerja, saj mislim, da mi je vseeeno pomagal. Pri Darku Milaniču sem se naučil, še posebej taktike in taktičnih zadev, ki so mi v nadaljevanju pomagale. Ostane pa grenak priokus, ker v dresu Maribora nisem odigral nobene uradne tekme.

Slovenska nogometna javnost se vas bo zapomnila kot golgeterja Aluminija. Najprej vas je Maribor v Kidričevo posodil, nato ste postali polnopravni član Aluminija. Kako je delati v tem klubu, zdi se, da se klub iz sezone v sezono pomika višje?

Klub trenira, dela zares odlično. Vzpostavili so tako rečeno, nekakšen red in disciplino, glede na to kakšne so njihove zmožnosti, tako finančne kot ostale. Zato še bolj izstopajo mladi, pogoji za delo so vrhunski, kar je najbolj pomembno za mlade nogometaše. Mislim da tudi oni to vidijo oziroma vedo, da je to prava stopnička v članski karieri.

Klub je v zadnjem času zablestel z uveljavljanem in prodajanjem nogometašev v večje klube. Lani so prodali Tahiraja v Hajduk, Kidriča v Olimpijo, poleti ste odšli vi v Nemčijo, letos je odšel Petrović k Rapidu… Kljub odhodom ključnih igralcev, pa uprava vedno najde rešitev in ste z vsako sezono nevarnejši. Kje so meje tega kluba?

Jaz res upam, da bo še naprej tako, da se bodo fantje razvijali, da bodo naredili še korak naprej v karieri. Res je super in mislim, da se je lažje prodati iz Aluminija, saj ni takgea pritiska v klubu in lahko igraš sproščeno. Mislim, da bo še kar nekaj takšnih prestopov.

V Kidričevem ste delali pod taktirko dveh različnih trenerjev, Oliverja Bogatinova in zdaj Slobodana Gruborja. V čem se razlikujeta?

Enako sem hvaležen obema. Bogatinovu, ker me je on vedno nekako želel v Aluminiju in se je to tudi izpeljalo, da sem potem le odšel v Kidričevo. Tu sem videl, da sem naredil pravi korak, dosti mi je pomagal, Šli smo stopničko po stopničko. Na začetku nisem igral, moral sem se privaditi. Pri Gruborju pa tudi, mislim da mi je on namenil še večjo vlogo v ekipi, nekako sem to začutil in to tudi potrdil na igrišču. Dal mi je še več svobode v igri, tako sem lahko pokazal kaj znam.

Dobre igre pri Aluminiju so vas popeljale do Dynama iz Dresdna. Kakšen je bil ta preskok iz slovenske Prve lige do nemške druge lige? Ste rabili dosti časa, da ste se privadili na njihov slog igre? Kakšno je življenje nogometaša v Nemčiji?

Preskok je kar velik, ker za vikend igraš pred 200 gledalci, nato pa v naslednjem koraku na stadionu, kamor pride 30.000 ljudi. Sem se kar hitro vklopil v igro, ker meni takšen slog odgovarja.  To se je videlo po igrah, ker sem imel dosti nastopov, v primerjavi z nekaterimi drugimi nogometaši. Skoraj vsako tekmo sem vstopil, težavo je predstavljalo to, da nam ni šlo rezultatsko. Zato je bilo malce težje, bilo je več pritiska in avtomatsko postaneš zadržan v igri. V Nemčiji je super, vse pogoje imajo. Dresden je mesto, ki živi za nogomet. Stadioni so polni, vsi gledajo samo nogomet.

Svoj prvi in za zdaj edini zadetek za Dresden ste dosegli v nemškem pokalu proti bundesligašu Herthi iz Berlina. Zdel se je že odločilen za napredovanje, pa ste nato v zadnjih sekundah tekme dobili gol, ki je pomenil izvajanje enajstmetrovk. Nato ste izpadli iz pokala, po izvajanju enajstmetrovk. Kljub temu se samega zadetka verjetno radi spominjate?

Seveda, lepšega prvenca ne bi mogel doseči. Že pred tekmo, v slačilnici in na ogrevanju sem upal, da je čas za prvi zadetek, da sem dovolj dolgo čakal. Izplačalo se je, ker že na prvenstvenih nisem imel sreče, saj bi že tam moral zadeti. Še toliko slajše je bilo zadeti pred takšnim številom ljudi, res enkraten občutek.

Vam je uspelo v času bivanja v Nemčiji pogledati kakšeno tekmo Bundeslige, zlasti kakšen derbi?

Nisem, to mi je malce žal. Nisem niti imel priložnosti, ker prvoligaških klubov niti ni tako blizu, razen Herthe, Union Berlina in Leipziga. Dostikrat smo imeli tekmo ali smo bili že v karanteni in si nisem mogel ogledati tekem v živo.

Pozimi ste se iz Dresdna vrnili v Kidričevo, na posojo do konca sezone. Kaj je bil glavni razlog za vrnitev, saj ste pri Dynamu kar lepo zbirali minute? Res, da ste v večini vstopali kot menjava pa vendarle?

Glavni razlog so bile igralne minute, če bi igral, verjetno o tej možnosti ne bi razmišljali. Kot sem že prej rekel, nekako sem nabiral minute, ampak se je situacija v klubu malce obrnila, pozimi se je zamenjal trener. Že na priprave je novi trener pripeljal nove igralce in sem takoj vedel, da bo še težje priti do priložnosti. Edina možnost je bila Aluminij, bil sem v kontaktu in se je izšlo. Jaz sem igral za Dynamo in Aluminij, v isti sezoni pa lahko igraš zgolj za dva kluba in tako da to je bila edina možnost. Mislim, da je v teh letih najbolj pomembno, da igraš.

Trenutno zasedate z Aluminijem tretje mesto v ligi in imate pet točk zaostanka za vodilno Olimpijo. Glavni cilj verjetno ostaja uvrstitev v kvalifikacije za Evropo. Ali kdaj pomislite tudi na kaj več?

Sigurno, da pomislimo. Po tihem si vsak misli, kaj pa če…. V treh ali štirih krogih se bo videlo, ali lahko ujamemo Olimpijo ali ne. Cilj je bil obstanek, to smo že nekako zagotovili, zdaj pa gledamo proti Evropi, v pokalu in prvenstvu. Upam, da nam uspe, smo v igri za pokal, da dvignemo prvo lovoriko z Aluminijem.

Za konec pa še eno drugačno vprašanje od ostalih. Kdo je najbolj glasen v garderobi Aluminija in kdo od soigralcev ima najslabši okus za glasbo?

Najbolj glasen je sigurno Ilija Martinović, najslabši okus za glasbo pa ima Aljaž Ploj (smeh).