INTERVJU Agim Ibraimi: O svoji karieri bi lahko napisal knjigo

Agim Ibraimi je zagotovo ime, ki ne potrebuje podrobne predstavitve. V Tetovu rojeni nogometaš, ki je pred štirimi leti tudi pridobil slovenski potni list, je v dobrih devetih sezonah pustil neizbrisen pečat v slovenskem nogometu. V zadnjem desetletju je na slovenski sceni zares kraljeval na desnem krilu, kar ste nedavno prepoznali tudi bralci, ki ste ga uvrstili v sanjsko ekipo preteklega desetletja. Svoje največje uspehe na slovenskih zelenicah je dosegel v dresu Maribora, s katerim se je tudi uvrstil v Ligo prvakov. Kot praktično vsi ljudje na svetu tudi on dneve preživlja v karanteni, kot nam je že uvodoma povedal, pa je na srečo brez zdravstvenih težav.

Najprej čestitke za uvrstitev v sanjsko ekipo preteklega desetletja Prve lige.

Res hvala. Ta nagrada ni samo zame, ampak za vsakega, ki je igral z mano in je dal vse od sebe. Pa ne govorim samo za en klub, ampak za vse, za katere sem igral v Sloveniji. Vsako tekmo, tudi ko sem bil bolan, sem dal vse od sebe. To mi res veliko pomeni.

Kakšno je stanje v Makedoniji?

Do danes smo imeli policijsko uro (pogovor je bil opravljen v četrtek, op.a.) in je bilo vse zaprto. Zdaj so to odpravili in se stvari spet odpirajo. Zdaj lahko gremo malo tudi ven. Nekako smo vsi dojeli to situacijo, upam, da se ne bo spet zapiralo. Da se bo lahko nekaj delalo, igralo nogomet, hodilo v službo.

Vam uspe vzdrževati formo?

Če si pravi profesionalec, potem je to vse lažje. Če si nasploh navajen trenirati tudi takrat, ko ni vse aktivno, potem ti zdaj ni težko. Vsak teden tudi dobimo program od kluba, ki ga moramo izvesti. Tečemo, delamo vaje in podobno. To so neke zadeve, ki jih potrebuješ, in ti pomagajo, da boš jutri še vedno na visokem nivoju. Seveda vsi vemo, da ni enako, če treniraš sam ali z ekipo. Ampak ohranjamo neko podlago in upam, da ko se vse spet začne, da bomo pripravljeni na približno 60-70 %.

Po dolgih letih ste se vrnili domov k Shkendiji. Kako ste zadovoljni s povratkom?

Gre za dober klub. Makedonska liga sicer ni na tako visokem nivoju kot slovenska. Govorim predvsem o infrastrukturi. Če bomo želeli biti na nekem visokem nivoju, potem se bodo morali prvo urediti trening centri in stadioni. Da se bo videlo, da je nekaj vložka v tem. Ampak pravim tudi, da ne raste samo makedonska liga, rastejo tudi klubi. Seveda bo potrebnega nekega časa, da pridejo na evropski nivo, ampak mislim, da če bodo kaj investirali, da to lahko dosežejo. Zaenkrat so še težave, ker vsi vemo, da sta v Makedoniji samo dva kluba, ki investirata. To sta Shkendija in Vardar, ostali klubi pa so bolj zadaj, saj nimajo tako velikega sponzorja, kot ga imamo mi.

Že kot mladenič ste zablesteli pri Shkendiji. Kako se spominjate odhoda v Salzburg? Od takrat je minilo že res kar nekaj let…

Ja, res je že dolgo nazaj. Spomnim se, da takrat ni bilo Viberja, Whatsappa, Facebooka in podobnih zadev. Mislim, tudi če so bile, jaz nisem vedel, da obstajajo (smeh). Kot mlad fant sem šel v tako velik klub, nisem se veliko slišal z družino in je bilo kar težko. Imel sem privilegij, da sem lahko treniral s vsemi izkušeni igralci, ki so takrat igrali v Salzburgu. Igral sem za mlajše kategorije in res je bila ena izkušnja, ki je ne bom nikoli pozabil.

Pot vas je nato vodila v Slovenijo, v prestolnici ste se pridružili Olimpiji. Kdo je bil takrat najzaslužnejši za vaš prihod?

Dobil sem klic od Mirana Pavlina, ki mi je takrat dejal, če bi prišel k Olimpiji. Glejte, jaz imam družino, teto v Ljubljani in nasploh družino po celi Sloveniji. Ko sem bil še otrok, smo vedno hodili na obiske v Slovenijo. Ko sem igral v Salzburgu, so bile tekme za mlade ob petkih. Odigral sem tekmo, nato pa šel z vlakom direktno v Ljubljano. Dva dni Ljubljane, nato pa v nedeljo spet nazaj v Salzburg.

Tako da ste bili z Ljubljano povezani že od malih nog…

Poznal sem vse. Ko sem bil še otrok, je moj bratranec igral za mlajše selekcije Olimpije. Seveda sem poznal situacijo v slovenskem nogometu. Olimpija, Maribor, Koper. Vedel sem, da je dobro prvenstvo in nisem imel nobenih dvomov, šel sem direktno za Ljubljano. Tam sem nato igral z vsemi temi izkušenimi igralci in bilo mi je zelo všeč. Že takrat sem dobil veliko izkušenj. Vsi ti izkušeni igralci, Pavlin, Čeh, Cimirotić, Karić, so nas nekaj naućili. Da moramo biti direktni in biti »mangupi« na terenu. Jaz, Željko (Željko Filipović, op.a.) in še nekateri smo bili takrat res mladi fantje, in mislim, da smo se res veliko naučili od te slovenske zlate generacije.

Preko Turčije ste se nato podali k Nafti, kjer pa nikakor niste ujeli strelske forme. Bi rekli, da vas je takratni klic Zahovića oz. Maribora malenkost presenetil?

Glejte, tako bom rekel – kar imaš, imaš. Ni važno, če igraš slabo ali dobro, to se pokaže v nekaterih potezah. Sploh nisem bil obremenjen s tem, ali lahko igram za Maribor. Bil sem fokusiran na to, da igram dobro, da uživam v nogometu. In ko sem dobil ta klic, sprva nisem vedel ali naj grem, saj je bil v igri še Ciper, bili so tudi neki drugi klici. Potem pa sem rekel, da bom prišel, saj sem vedel, da je Maribor takrat že igral evropske kvalifikacije. V Sloveniji mi je bilo tudi vse všeč in mislim, da nisem zgrešil.

Zablesteli ste že v prvi sezoni pri Mariboru. Bi rekli, da ste takrat dozoreli kot igralec? Prišli ste namreč v klub, kjer je bil postavljen dober sistem dela in igre, veliko je bilo tudi podrejanja ekipi…

Takrat so za Maribor igrali res vrhunski nogometaši. Ampak filozofija je bila drugačna, imeli smo to zmagovalno mentaliteto, treba je bilo zmagati vsako tekmo. Ni bilo pomembno, kdo bo dal gol, kdo bo asistiral, ampak samo, da zmagamo. Na tak način dvigneš tudi sebe in svojo letvico. Ne more en sam skozi vse situacije, moraš iti z ekipo. Ti daš nekaj ekipi in na koncu se ti to poplača. Meni je bila všeč ta zmagovalna mentaliteta. Ker če ti greš v nek klub pa se boriš le za neko šesto, sedmo mesto… Seveda ni isto. Ker nekateri mislijo, da je to to, če se prodajo, nekateri pa želijo biti prvaki. In tu je ta razlika. Ampak v Mariboru je bilo pomembno to, da smo šampioni. Poskrbeli so, da smo lahko razmišljali samo o nogometu, ne pa tudi o drugih stvareh. Ni bilo treba misliti ali bo plača, ali boš dobil stanovanje, ali bodo poslali denar za stanovanje… V Mariboru ni bilo tega, vse je bilo A B C, vse urejeno. In zato je Maribor v zadnjih desetih letih igral dvakrat v Ligi prvakov in večkrat v Ligi Evropa. To je za en balkanski klub res super in vrhunsko.

Tekma s Celticom predstavlja neko prelomnico, ko se je Mariboru po dolgem času spet uspelo uvrstiti v Ligo prvakov. Kako se spominjate tiste tekme?

Lahko povem eno stvar, o kateri sem se ravno pogovarjal par dni nazaj. Če takrat nisem mogel govoriti o vseh stvareh, pa naj bo zdaj to dan, ko lahko povem kaj v zvezi s tem. Ne govorim samo za Maribor, govorim za vse klube v Sloveniji, da si zaslužijo, da enkrat igrajo Ligo Evropa ali Ligo prvakov. In to zato, ker v Sloveniji se pomaga mladim fantom. Daje se jim napotke, da postanejo vrhunski nogometaši. Saj vidimo Iličića, Oblaka ter vse ostale. In zato tega ne želim samo Mariboru, ampak vsem klubom.

Če se vrnem na Celtic – takrat smo bili res vrhunska ekipa. Ne samo na terenu, ampak tudi izven. Vsako nedeljo ali pa četrtek smo imeli tako imenovani »piknik«. In smo se vsi družili ter debatirali. Ne samo o nogometu, ampak na splošno o vsem. In to nas je naredilo prave prijatelje, da smo res dihali skupaj in si želeli skupaj narediti nek uspeh. Že prvo mojo sezono smo igrali Ligo Evropa, to nam je uspelo trikrat zapored. In iz tega smo potegnili pozitivne stvari in dobili izkušnje. Verjeli smo vase, da lahko tudi mi zaigramo v Ligi prvakov. In ko so prišle te kvalifikacijske tekme, najprej proti Maccabiju, nato še proti Celticu… Že ko smo šli pred tekmo na kosilo, se je v očeh nas igralcev videlo, da bomo zmagali tekmo. Sploh ni bilo nobene panike, treme. Nisi videl, da bi se igralci tresli. Vse je bilo že tako rutinirano, da si že na kosilu vedel, da boš zmagal. Tekma pa je bila res vrhunska.

Hotel sem še dodati, da sem pozabil kopačke. Tako sem bil fokusiran na tekmo, da sploh nisem razmišljal, kaj naj vzamem s sabo. Hotel sem kar direktno iti na tekmo. Kopačke sem pozabil v Mariboru in ko smo prišli v Glasgow sem poklical Mirzo (Mirzet Sprečo, op.a.) in Zlajo Milišića (Zlatko Milišić, op.a.), naša fizioterapevta. Že prej sem igral v Glasgowu z reprezentanco in sem vedel, da je tam en velik Nike Store. In sem jima rekel: »glejta, pozabil sem kopačke, pa da ne bo zdaj problemov, pojdita mi kupit en par v Nike. Številka 43.« Pa sta onadva dve uri gledala, katere naj mi vzameta, pa me kličeta za to in ono. Pa sem samo rekel naj mi vzameta ene 43, saj bomo zmagali, tako da sploh nima veze kakšne (smeh). In pod vložke teh kopačkov so mi napisali, da bom najboljši igralec tekme, da bomo zmagali in podobno. Jaz tega seveda sploh nisem odprl, šel sem direkt na tekmo in direktno obul kopačke. In šele po tekmi sem videl, kaj je pisalo spodaj. Zdaj imam doma urejen en prostor, kjer hranim vse nagrade, pa tudi kopačke od Chelseaja, Maccabi itd. Takrat je res bilo vse vrhunsko. In ko smo prišli domov iz Glasgowa in so nas na letališču pričakali navijači… Jaz mislim, da mora vsak igralec enkrat slišati himno Lige prvakov, to je res vrhunsko.

Vi ste več kot samo slišali himno. Kakšen je bil občutek, ko ste pred polnim Ljudskim vrtom zabili prekrasen gol Chelseaju?

Ljudski vrt ima to dodatno energijo. Ne samo takrat, ko tam igra Maribor ali Chelsea, ampak tudi na reprezentančnih tekmah. Takrat smo imeli v ekipi tudi reprezentante Handanovića, Mertlja, Vršiča. Vsi so rekli, da je vzdušje v Mariboru drugačno. Ne vem, zakaj je drugačno, ampak mislim, da ljudje v Mariboru živijo za nogomet. In ta letvica se je dvignila tako visoko, da si moral biti vsakič prvi, vsakič si moral zmagati. Ko smo zmagali 1:0 ali pa 2:1, ljudje sploh niso bili zadovoljni, ker so bili navajeni na štiri, pet proti nič.
Kar se pa tiče točno te tekme s Chelseajem, to je bilo res nekaj posebnega. Takratni Chelsea je bil res vrhunski. Pazi, Salah je bil na klopi, kaj več naj rečem (smeh). Pa Ivanović, ki je nato po menjavi Filipeja Luisa zaigral na levi. Če pogledamo veziste – Fabregas, Hazard, Matić. Res vrhunska ekipa. Pa da ne pozabim napad z Diegom Costo in Drogbajem. Ti igralci, ki smo jih bili navajeni vsaki teden gledati po televiziji, so bili z nami na igrišču. In da remiziraš proti tako močnemu Chelseaju, mislim, da je že to vrhunsko.

Iz nedavnega pogovora s Tavaresem je bilo moč razbrati, da je bilo vzdušje takrat res odlično, razkrili ste tudi zanimivo anekdoto, da sta se z Vilerjem na vročem Cipru dva dni brez klime privajala na tekmo. Kdo pa je nasploh skrbel za dobro vzdušje v garderobi?

Zame je Viler legenda. Ne samo na igrišču, ampak tudi izven. On in Rajčević sta bila vedno glavna akterja v garderobi, kjer je bilo vzdušje res super. Tu so bili še Filipović, Derva in mali Stojke. Vsi smo bili prava klapa. Vzdušje je bilo takšno, kot si ga želi vsak direktor kluba, vsak hoče ustvariti takšno klimo v ekipi. Na tekmah smo se znali »pljuvati«, si reči grde besede, ampak po tekmi je bilo spet vse super. Spomnim se, da nas je pred vsako tekmo, pa naj je bila karantena ali ne, šlo na kavo po deset, dvanajst. Nismo šli po dva ali tri, vedno smo bili kot ekipa. In že to pove nekaj o harmoniji, ki je Maribor dvignila gor. In kot sem že rekel za Vilerja, on je legenda. Pa ne samo tisto, kar je bilo s klimo na Cipru, ampak vsaka stvar o njem. Mi smo na primer vsi brali bolj športne novice. In vsako jutro, ko smo prišli na zajtrk, ki smo ga imeli v klubu, je bil Viler prvi tam in je že bral novice. Ampak on je bral vse, torej od Dela pa do športnih novic. Res je bral vse, kar je obstajalo takrat (smeh).

V spomin se mi je vtisnila tudi sezona 2011/12, ko ste osvojili naslov prvaka s prednostjo 20 točk, kar je največ v zgodovini. Naslov ste si zagotovili že pet krogov pred koncem ob visoki zmagi nad Triglavom, takrat pa ste vi celo zadeli iz kota. Se kaj spomnite te tekme?

Nekaj se. Ko sem dal gol je bilo že 6:0 ali 6:1, ne spomnim se čisto točno. Za podelitev naslova smo potem morali počakati še do konca sezone in na tekmo v Kopru, ko je Berić dal gol za 1:1, potem so nam šele dali ta pokal. Takrat smo igrali tako dobro, da če je bilo na tribunah tri ali štiri tisoč ljudi, smo pogledali gor in si rekli »uff, danes pa je prazno«. Ker smo bili tako navajeni, da je vsako tekmo na tribunah šest, sedem ali osem tisoč navijačev. Mislim, da smo naredili nekaj velikega za Maribor. Takrat smo imeli res podporo navijačev, tudi ko si šel v nek kafič, si dobil maksimalno podporo od ljudi. Mi smo res uživali v Mariboru in mislim, da je zato Mariboru danes toliko težje. Ker ne more vsak obleči tega dresa. Ker moraš nekaj dati in nekaj dokazati, da lahko prideš igrati za Maribor. Kot sem že na začetku rekel, jaz bi bil najsrečnejši, da vsak klub v Sloveniji enkrat igra v Evropi, tako se bo v Sloveniji nogomet še bolj dvignil, mladi igralci bodo dobili še več pozornosti. Zdaj ko je Olimpija močna, mora Maribor biti še boljši. In če je Maribor močen, bo morala Olimpija postati boljša. Torej to je en dokaz, da se v Sloveniji dela. Mislim, da je slovensko prvenstvo zanimivo, ker lahko vsak zmaga vsakega.

Kako gledate na odhod Zahovića in Milaniča iz Maribora?

Če govorimo v rezultatski smeri – kaj sta onadva naredila za Maribor? Ogromno. Milanič in direktor Zlatko Zahović sta dvignila letvico tako visoko, da bo zdaj komurkoli, ki bo prišel na njuno mesto (pogovor je bil opravljen v četrtek, le nekaj ur pred potrditvijo novega trenerja Sergeja Jakirovića) zelo težko. Ampak, ali me je odhod presenetil? Me je, tega nisem pričakoval, ker je on res ogromno dal Mariboru. Dobro, če že gledamo rezultatsko, je bil odhod Dareta pričakovan. Ampak ne glede na to, kako težko je bilo, oni so bili skupaj vedno zelo močni. Maribor zna do konca še prvenstvo obrniti v svoj prid, saj so močni karakterno. In ja, za odhod Zahovića sem bil presenečen, za Milaniča pa ne.

Kdo je Sergej Jakirović, novi trener Maribora in kakšno igro goji?

Željko Filipović je pred kratkim rekel, da v Mariboru manjka »mangupov«…

To smo se mi naučili od Pajota (Miran Pavlin, op.a.), Karića, Čeha, Cimeta. Ko smo mi igrali v Mariboru, ni bil na terenu samo en mangup, ampak smo bili vsi. Tudi tiste, ki so bili pridni, smo mi vlekli za sabo, in so tudi oni bili mangupi. Ko rečem mangup, s tem ne mislim, da se pretepamo. To mislim pod narekovaji. Da veš, da moraš pri 1:0 še tri minute ležati na tleh. Ali pa da jaz pridem do nekoga in mu rečem »sploh te ne gleda, leži še malo«. To bi moralo biti. Tudi v garderobi mora nekdo prevzeti odgovornost. Mi smo takrat, ko nam ni šlo dobro, prišli v garderobo in si rekli, da smo mi tisti, ki lahko tekmo obrnemo. In takrat je bilo res dosti tekem, ko smo zaostajali 1:0 ali pa 2:1, na koncu pa je potem bilo 3:2 za nas. Spomnim se ene tekme v Celju, polčas 2:0 za njih, na koncu 3:2 za nas. Zlatko in Dare sta nam v garderobi dala navodila, potem pa sta nas pustila šest, sedem minut sama, »fantje oder je vaš, evo izvolite«. Jaz, Handa, Tava, Željko, vsak je povedal, kaj moramo narediti. Vsak je imel svojo filozofijo, ampak tudi če smo na koncu kaj grdega rekli, smo potem prišli na teren, dali vse od sebe in zmaga je bila naša. Ne vem, kaj se zdaj dogaja v garderobi Maribora, ampak mislim, da so fantje dobri. In so izkušeni. Od takrat, ko sem jaz igral tam, se ni tako veliko spremenilo. Tam so Tava, Milec, Rajče, Viler, Handa, Luka Zahović. Mislim, da že teh pet, šest lahko drži garderobo. Že samo zaradi tega, ker so dosti časa v Mariboru in imajo izkušnje, lahko vodijo ekipo v garderobi in na terenu.

V Sloveniji ste nato igrali še v Domžalah. Ste pred odhodom v Domžale prejeli tudi klic Milana Mandarića?

Takrat sem se na hitro dobil z Mandarićem. Ni bilo nekega konkretnega pogovora oziroma ponudbe. Če že povem iskreno – jaz, moj menedžer, Mandarić in še en njegov prijatelj smo šli takrat na eno hitro kosilo. Bili so neki pogovori o Olimpiji, ampak je on takoj videl, da jaz takrat nisem bil fokusiran na to, da bi se vrnil v nogomet. Hotel sem že tudi prenehati z igranjem nogometa, ker sem iskreno rečeno, imel že vsega prek glave. Takrat sem potem dobil klic od Simona (Rožmana, op.a.), ki ga zelo spoštujem. Prepričal me je, da pridem v Domžale in tam mi je bilo res super. Tu bi se zahvalil vsem v Domžalah, ki so mi omogočili, da sem se vrnil v nogomet. Tudi direktorju Oražmu in še enkrat Simonu Rožmanu, ki je izjemen trener in res zna delati z mladimi. Mislim, da je velik potencial in bodoči top slovenski trener.

Pred štirimi leti ste dobili tudi slovensko državljanstvo. Nameravate po koncu kariere živeti v Sloveniji?

Po koncu kariere nameravam živeti v Sloveniji, o tem sploh ni dvoma. Sem zelo ponosen, da imam slovensko državljanstvo. Rad bi se zahvalil tudi vsem Slovencem, da so mi dali takšno podporo. Pa ne samo ko sem igral za Maribor. Govorim na splošno, tudi zdaj ko igram za druge klube, dobim na Instagramu sporočila v podporo. Res ste gostoljubni, v Sloveniji se res počutim super in rad bi se še enkrat zahvalil vsem za podporo, ki sem jo dobil, ko sem igral za Maribor, Domžale in Olimpijo. In zakaj sem se želel naučiti slovensko? Nisem šel na noben tečaj za slovenščino. Mogoče ne govorim zelo dobro slovensko, ampak sem se želel naučiti, da pokažem spoštovanje do vsakega Slovenca, ki mi je podpiral. In zato sem res ponosen, da imam državljanstvo in sem se naučil slovensko.

Bi pred koncem kariere še zaigrali v Sloveniji?

Res nimam pojma (smeh). Seveda mi je Slovenija všeč, klubi so urejeni. Vsi vemo, da lahko pomagam tudi mlajšim igralcem, saj imam izkušnje. Da jim lahko svetujem ne samo na terenu, ampak tudi izven. Marsikaj se je dogajalo v moji karieri, lahko bi napisal kar knjigo (smeh).