Približujem se tridesetim, ukvarjam se s prodajo celuloze. Služba me sili v stalno potovanja, videl sem vse lepo in grdo tega sveta, obiskal sem veliko število mest, od Prage do Milana, Torina, Bratislave, Berlina...skratka vsa mesta v evropi, ki imajo kakršenkoli gospodarski pomen, tako sem posledično pregledal ogromno tekem Lige prvakov, ter ogromno derbijev, predvsem v Italiji, saj sem sam goreč navijač Interja, slikal sem se s praktično vsemi zvezdniki, ki so oblekli dres moji modro-črnih. Tako sem si ogledal finale lige prvakov, finale proti Bayernu, naslov po štiridesetih letih, ki so ga v klubske vetrine prinesli Jose Mourinho in druščina. Minil je že lep čas, a še nisem pozabil občutka, ki me je oblil, ko je sodnik odpiskal konec.

Kot majhen deček, sem sanjal o tem, da bom napadalec. Hotel sem zaigrati za Inter, biti prvi zvezdnik, ki igra v "špici" pri Interu in ima številko 8 na hrbtu. To so bile sanje, potem ko sem videl, da sem zaradi višine bolj nadarjen za košarko, sem se usmeril v ta šport, pobral nekaj državnih naslovov, se prebil v člansko kategorijo, kjer se je začelo. Začela se je zgodba, ki ji pravim VIP, "veze i poznanstva", sedel sem na klopi za rezervne igralce, 100% pripravljen, v igri pa so bili igralci, ki sem jih imel pod nazivom VIP. Tako me je, po nekaj sicer solidnih sezona minila volja do igranja košarke in do vsega kar mi je ta šport dal, odločil sem se, da dokončam študij ekonomije, tako sem pri 23ih diplomiral iz mednarodne ekonomije. V kratkem sem dobil prvo zaposlitev v mednarodnem podjetju, ki se ukvarja s prodajo celuloze, tiste celuloze iz katere izdelujemo papirnate brisačke itd. Opravljam zanimivo delo, stalno potujem, spoznavam nove ljudi in navade, vidim vse, kar sem si želel videt, kot turist. Pa še povrh vsega, sem zelo dobro plačan. Skratka bilo bi vse, kot v sanjah. A sedaj pride na vrsto velik minus, že pet let stalno potujem, v določenem kraju nisem bil dlje kot teden dni, niti na dopustu. Star bom že skoraj trideset in rad bi se ustalil, pred dnevi sem napisal mail direktorju, da bi rad premestitev, nekam v pisarno, na mirno, v en kraj, bližje Kopru, domu. Medtem, ko čakam na odgovor, sem si privoščil zaslužen dopust na katerega se odpravlja z mojo dolgoletno spremljevalko Noemi. Kam??? Mesto Margao, drugo največje mesto v Indiji, komercialno in kulturno središče regije Goa. Če se mene vpraša, je mesto raj za oddih, temperature med 20 in 30 skozi celo leto, hrana je totalno po mojem okusu, okrog 80.000 prebivalcev ima mesto, ter zaradi komercializacije in lege, 50% ljudi zna angleško, mesto ni prenatrpano s turisti, nekaj jih je, a niso vidni. Plus večina govori tudi portugalsko, kar Noemi obvlada (sam bi rekel, da je to posledica pretiranega gledanja nadaljevank na Pop TV, a ona govori, da ji je jezik tako zelo všeč, da se je kar samoiniciativno učila).

Strogi mestni center
Tretji dan v Indiji
Z Noemi vsa se končno ustalila, sedaj že veva kje je kaj v mestu in koga morava klicati, če kaj potrebujeva, seveda naju nosijo na dlaneh okrog, ker sva tujc in prinašava denar. Tako sem videl gospoda v črni obleki, bilj je bele polti, po obrazu in po mojem poznavanju ljudi, bi moral biti nizozemec, strmel je v papirnat plakat. Domačina sem kasneje vprašal, kaj piše na plakatu, v polomljeni angleščini mi je odgovoril: "Soccer, Soccer match today 20.00"
Seveda sem odhitel po Noemi in hitro zlobiral ogled tekme, prišla je pol osma zvečer, bila sva na pol poti do stadiona Fatorda, nisva imela pojma kdo igra in kako do vstopnic. Tako sva spraševala domačine, a tisti večer nihče ni znal angleško. Nato sem videl moškega, nekoliko mlajši od mene je bil. Povprašal sem ga, po tem kje bi lahko karte dobil, pa me je odpeljal do blagajne ( verjemite mi, takega načina blagajne nikjer ne boste videli) rekel sem mu, da bi rad dve vstopnici, ter seveda mu plačam tudi njemu, saj mi je naredil uslugo. Bil mi je zelo hvaležen, za tri vstopnice sem odštel natanko 2,1€. Tako sva z Noemi spoznala domačina, ki sliši na ime Basu. Basu si je z nama ogledal tekmo, ki jo je domača ekipa Churchill Brothers Sports Club izgubila proti prvoligašu iz Mumbaja. Kasneje sem izvedel da je šlo za finale pripravljalnega turnirja. Najin prijatelj Basu ve zelo veliko o nogometu, trener domače ekipe je Manuel Gomes znan pod nadimkom Prof. Neca, trener kluba je od leta 2011. Basu je povedal tudi, da uprava že išče novega trenerja, saj Prof. Neca meni, da se njegova ekipa ne more boriti za vrh in s tem znižuje ambicije uprave, pravi da je le še uprašanje časa, ko bo portugalec moral na avion proti Evropi. Noemi je bila že sita pogovorov o nogometu, tako je predlagala večerjo na katero je bil povabljen tudi Basu. Posneli smo še nekaj fotografij na stadionu in počasi se odpravili.

Prispeli smo v restavracijo Upper Crust, katere lastnik je Joaquim Alemano, predsednik lokalnega nogometnega kluba čigar tekmo smo si ogledli. Basu in Joaquim sta soseda in dobra prijatelja, govorita zgolj in le o nogometu, Noemi je takoj postalo jasno, da bo ogrožena vrsta zato se je odločila za nekaj kozarčkov Martinija. Moški pa smo strmeli v moj fotoaparat, kjer sta si Basu in Joaquim ogledala vse moje slike od Mourinha do Materazzija, pa naprej spet do Ronalda, Adriana, Ibrahimovića. Joaquim me je vprašal kaj počnem, ko nisem "soccer manager", rekel sem, da nisem nikakršen trener ali manager, zgolj nogometni naudušenec, prodajam papirnate izdelke po svetu. Ni me razumel najbolje, nato se je začelo "no, no my friend, you soccer manager here". Nato pa je v Upper Crust vstopil znan obraz, to je bil moj prijatelj Zoki, vedno se nekje srečava, ko sem Emiratih, privabil je nekaj strank za naše podjetje. Zoki je velika faca, spoznala sva se v Katarju v restavraciji, na mojem prvem službenem potovanju, kjer je jedel kosilo, bil je sam. Jaz sem tudi bil sam, no Zoki pa kar sredi kosila: "Je***u nema svinje tu kod vas.", jaz pa iz druge mize: "Ampak zato imajo denar!" Postal je rdeč, prisedel sem se. Od takrat sva prijatelja, slišiva se zelo pogosto, on me kliče slovenac, jaz pa njega svinjožder, nihče naju ne razume, tu na drugem koncu sveta. No, če se vrnemo k temi, Zoki, je bil tu glavni trener in prvak s tem nogometnim klubom. Ko mi je predsednik ponavljal: "soccer manager at churchill bros.", je zoki rekel: "Uzmi, ne budi budala imajo pare super je tu."

Zoran Đorđević
Po slabi uri pijanih pregovaranj je Noemi zgubila živce in odšla proti hotelu, sam pa sem poslušal kako Basu in Joaquim govorita nek polomljen jezik, z zokijem pa sva pila najbolj kislo pivo življenja. Oblil me je nek čuden občutek, tisti iz finala na Santiago Bernabeu, prijel sem za pisalo in podpisal papir na kateremu mi je Joaquim ponujal mesto trenerja. Zoki mi je prvi čestital, Indijca pa sta skakala od veselja in v trenutku je bilo na mizi ogromno števliko polnih kozarcev.

Joaquim in Basu po nekaj kozarcih
Četrti dan v Indiji
Noemi me je zbudila z zajtrkom v sobi, hotela je na izlet. Potem pa se je začelo, razložil sem ji kaj sem naredil. "Jaz grem, ti nisi normalen, če boš normalen boš prišel za mano." tako je spakirala stvari in odšla na letališče, pome sta prišla Basu in Joaquim. Joaquim je rekel, da je klical v podjetje kjer sem delal in rekel, da dajem odpoved vse je urejeno trener kluba bom dve leti in prejemal bom 2500€ mesečno, hrano in hišo pa mi, da klub. Rekel sem si, da potrebujem spremembo, imam zelo visoko plačo kot nihče v Indiji, problem je le jezik, nehigiena in to, da nimam pojma o trenerskem poslu.

Postal sem trener ekipe Churchill Brothers S.C.
PRVI TRENING
Vsi so Indijci in razen enega, ki igra v obrambi nihče ni vreden kaj dosti, tujci so vrhunski, tu je brazilec Beto, ki je pravi playmaker, dva Afričana v špici, ter avstralski hrvat v obrambi. Super ta bo prevajal, kletvice!
Basu mi je razložil, da so tujci vsi ne Azijci in največ trije tujci so lahko med prvih enajst plus še eden na klopi. Igramo prvo tekmo nek Federation Cup nato ligo.
Začetek
Joaquim mi je rekel, da imam kar nekaj denarja na voljo, naj si pripeljem svoje ljudi. Sam pa ne poznam veliko ljudi, odločil sem se da pokličem Zokija, on bolje pozna to okolje, dal mi je nekaj številk, za ljudi v zvezi s stroko, sam mi ne more pomagat, ker je trenutno selektor Južnega Sudana. Paul Ashworth je bil prvi, ki se je na moj klic odzval, hitro sva se dogovorila, Paul bo mi pomagal iskati igralce, ki bojo dopolnili ekipo, je neke vrste skavt, sicer anglež, a dela na tem področju od leta 2010. Prej je bil glavni trener ekipe skonta in trener pri Rubinu iz Kazana, skratka človek z znanjem in poznanstvi (VIP). Joaquim mi je po sicer prvem prepiru dovolil, da lahko pošljem Paula po celem svetu v lov za igralci. Drugi, Jean-Marie Abeels je tudi skavt, sicer iz Belgije, a je eden tistih entuziastov, ki so pripravljeni na avanture, deloval je vrsto let v Afriki in za razliko od Paula je bil sam profesionalni nogometaš vrsto let. Nato sva se s Paulom začela pogovarjati, tisti indijec, ki igra v obrambi, ima pogodbo do konca sezone, glede na to, da jo imam jaz za dve leti, bi bilo morda pametno da jo tudi on podaljša, saj je domačin, lokalna zvezda, je pa tudi težek pogajalec, s katerim sem se sam pogajal. Ko sem uporabil svoje metode iz prejšnje službe je pogodbo podaljšal pod istimi pogoji, do leta maja 2013. Sedaj pa bi bil morda čas za kakšno okrepitev Jean in Paul sta bojišču, čakam na informacije.

Jean-Marie išče okrepitev na levi strani obrambe