Dva milijona evrov kasneje: Stožice znova kot orana njiva

Na največjem stadionu v državi se ponavlja zgodba, ki bi morala biti že davno zaključena. Travnata površina v Stožicah, še poleti predstavljena kot “na novo rojena”, je danes videti, kot da bi se po njej zvrstilo pol leta tekem brez enega samega dne vzdrževanja. Manj kot tri mesece po koncu obnove je igrišče spet na robu uporabnosti.

Ob koncu prejšnje sezone je Javni zavod Šport Ljubljana podjetju iz Mengša zaupal skoraj dva milijona evrov vredno prenovo. Zelenica je dobila novo drenažo in dodatna sintetična vlakna, dela pa so bila zaključena tik pred začetkom evropskih kvalifikacij Olimpije. Že takrat je bilo jasno, da je časovni okvir na meji zdravega razuma, a pomisleke so mirili z obljubami, da bo igrišče nared za prve tekme. Rezultati so zdaj očitni – in katastrofalni. Nogometaši se na površini borijo za ravnotežje, žoga med podajami poskakuje, kot bi letela čez makadam, pred goloma pa je težko najti kvadratni meter zdrave trave. Tokrat ni opravičila v obliki nalivov ali desetine tekem v kratkem času. Težav ni povzročilo vreme, niso jih povzročili klubi – povzročila jih je površnost. Znova so se odprla vprašanja odgovornosti. Ali je težava pri izvajalcu? Ali pri tistih, ki igrišče vzdržujejo? Dejstvo je, da je bila investicija težka skoraj dva milijona, a učinek traja manj kot eno četrtino sezone.
Na težave je že avgusta opozoril selektor Matjaž Kek, ko je dejal, da ga skrbi, “kaj bo konec oktobra ali novembra“, če je bilo stanje slabo že sredi poletja. Zdaj je jasno, da je bil skepticizem upravičen. Čez nekaj dni bo na istem igrišču igrala slovenska reprezentanca proti Švici, in če bodo gostje znova komentirali razmere, to ne bo nikakršno presenečenje.

Stožice, ki bi morale biti ponos slovenskega nogometa, postajajo simbol nedomišljenih potez in tehničnega polovičarstva. Prizori odpadajoče trate in rjavih madežev so ponovno postali realnost, ki je nihče ne zna ali ne želi zaustaviti.