V Kopru prvoligaškemu nogometu pomahali v slovo

Slovenski prvoligaški nogomet v ženski konkurenci je ostal še brez enega kluba. Tik pred začetkom sezone so se nogometašice Kopra odločile, da 1. SŽNL pomahajo v slovo.

Pismo nogometašic Kopra navajamo v celoti:

“Dragi ljubitelji ženskega nogometa in športa nasploh,

s tem odprtim pismom bi vam radi predstavili zgodbo obalnega ženskega nogometa. V njem želimo predvsem opozoriti na problem ženskega nogometa v Sloveniji.

Dolga leta se trudimo razviti ženski nogomet na Obali, ki je najprej zaživel v Izoli, nato smo svojo zgodbo zadnja leta pisali v Ankaranu, preteklo sezono pa smo združili moči s Koprom. Nikoli ni bilo enostavno in vedno se je bilo treba boriti. Po dolgih sedmih letih borbe pa smo prišli do točke, ko ne moremo več nadaljevati brez finančne pomoči in posledično primanjkljajem igralk.
Vsa leta so ženski nogomet držale pokonci igralke in trenerji, ki so delali zastonj, stroške smo pokrivali iz svojih žepov.

Znano je, da se NZS zavzema za razvoj ženskega nogometa, a se to v 1. SŽNL žal ne pozna, kar se kaže v vsakoletnem upadu števila klubov. Spomnimo se novomeške Krke, velenjskega Rudarja in koroškega Fužinarja, nekoč zelo uspešnih klubov, ki so danes le bled spomin zlatih časov slovenskega ženskega nogometa. V njih so se nekoč kalile vrhunske nogometašice – nekatere so odšle v tujino, kjer so našle boljše pogoje, druge so se morale posloviti od svojih otroških sanj.

Manj premožni klubi si namreč ne morejo pokriti osnovnih stroškov, igralke se vozijo na treninge brez pokritih potnih stroškov, trenerji niso redno plačani za svoje delo. Želimo biti prepoznavni v Evropi, toda to je težko dosegljivo v ligi z osmimi klubi, od katerih se zadnja leta borita za naslov večinoma le dva.

Dogaja se, da manj premožni klubi, kot sta npr. tudi naš in ajdovski, ne morejo obdržati dobrih igralk, saj se te raje odločajo za bolj oddaljene klube, ki jim lahko pokrijejo vsaj osnovne stroške prevoza. Glede na tovrstna dogajanja in dejstvo, da če želimo preživeti moramo najti sponzorje sami, ne vidimo smisla za nadaljevanje naše zgodbe. Ne moremo pa seveda tudi mimo dejstva, da je v času korona-krize pridobitev minimalnih finančnih sredstev za začetek sezone še dodatno otežena.

Igralke v ženskem nogometu smo večinoma “prostovoljke”, ki nogomet igramo s srcem in kljub temu, da od tega nimamo prav nobene finančne koristi – temveč ravno nasprotno – se trudimo omogočiti boljšo prihodnost mladim nadobudnim nogometašicam. Kako naj povemo našim najmlajšim nogometašicam, ki nas z občudovanjem spremljajo na tekmah, da ne bodo imele možnost igrati v članski ekipi, ker se tu zgodba o ženskem nogometu ustavi zaradi financ?

Lansko sezono smo se enakovredno kosale z večino ekip (končale smo na 5. mestu, le šest točk oddaljene od 3. mesta), zdaj bo pa vsaj deset igralk naše ekipe ostalo brez kluba in brez možnosti, da naredijo korak dlje in zgradijo uspešno nogometno zgodbo (lahko bi bila tudi pravljica) na Obali.

Če kdo misli, da se ženski nogomet v Sloveniji razvija, je iz zgoraj naštetih dejstev razvidno, da temu ni tako. Res je, da je v mlajših selekcijah opazen porast igralk, vendar se to pri članicah ustavi ravno zaradi omenjenih razlogov. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev tudi večina članic že zgodaj konča kariero, saj ne vidijo smisla v tem, da si ustvarjajo dodatne stroške. V Sloveniji ženske od nogometa pač ne moremo (pre)živeti. Zakaj sploh igramo? Edini razlog je ljubezen do nogometa.

Žal smo prišli do točke, ko vidimo, da životarjenje brez finančne pomoči in podpore nima več smisla, zato smo se igralke odločile, da 1. SŽNL pomahamo v slovo, saj smo mnenja, da v trenutni situaciji nismo konkurenčne večini ekip. Upamo, da bo v prihodnosti zveza nudila večjo podporo ženskemu nogometu in pomagala finančno manj stabilnim klubom.

Lep športni pozdrav,

igralke Nogometnega kluba Koper Obala”