Kdaj videotehnologija tudi na slovenskih igriščih?

Za nami je tretjina domačega nogometnega prvenstva in po dvanajstih krogih je na vrhu zasluženo Maribor, ki ima 27 točk in je tako pet točk boljši od ljubljanske Olimpije. A zanimivo bi bilo videti, kako bi izgledala lestvica in kakšne bi bile razlike v točkah, če bi imeli slovenski sodniki na zelenicah pomoč iz videosobe.

Sistem VAR (video assistant referee) je svojo veliko premiero na nogometnem odru doživel na letošnjem svetovnem prvenstvu. Že v lanski sezoni so ga uporabljali v Nemčiji in nekaterih drugih ligah, letos je tehnologija na voljo tudi delivcem pravice v Španiji in Franciji. Od pomembnejših tekmovanj sta se mu v tej sezoni izognila le Anglija in liga prvakov. Čeprav pomoč videosodnikov ne zagotavlja popolnega sojenja, pa številke kažejo, da se je število pravilnih sodniških odločitev iz 93 odstotkov pred uporaba VAR-a povečalo na 98 odstotkov po začetku njegove uporabe. Pa vendar niso pomembne samo številke. Občutek, da je sojenje pravično in da na koncu res zmaga najboljši, je tisto, kar je najpomembneje. V navijaških krogih je kljub redkim napakam postal zelo priljubljen, pod težo pritiska gledalcev pa je popustila tudi Uefa, ki je že oznanila, da bomo sistem videli v ligi prvakov že v prihodnji sezoni.

Pa se vrnimo na slovenske zelenice. Ko je Olimpija v sezoni 2015/16 dvignila pokal za najboljše v Sloveniji, si je končno zmago prislužila po enajstmetrovki na tekmi v Velenju. Podobno se je zgodilo tudi lani, ko se je na zadnji tekmi v Domžalah do remija in naslova prav tako dokopala z najstrožjim udarcem. Še predobro pomnimo, kako so najhujši rivali na Štajerskem na twitterju zelenim iz prestolnice čestitali za naslov.

Zgodba se ponavlja iz leta v leto, iz kroga v krog. Vsakič ko vijoličnim ali zelenim ne gre in na sceno stopi sodnik (pa ne pravim, da to počno namerno, napake so nekaj povsem človeškega), se v navijaških in novinarskih krogih pojavljajo ene in iste debate – eni sodniki sodijo v korist prvih, drugi v korist drugih. Kako se lažje znebiti tega, kot s pomočjo tehnologije, brez katere si naših življenj ne znamo več predstavljati? Predstavljajte si zadnjo tekmo Olimpije v Celju, ko bi sodnik ob zadetku Bagnacka piskal prekršek Zarifovića v napadu. Bi zeleni vseeno zmagali? To so vprašanja, na katera ne bomo nikoli poznali odgovorov. Na žalost smo od časa, ko bodo tekme v slovenskem državnem spremljali še vsaj trije dodatni sodniki v videosobi in bodo lahko v štirih primerih (po doseženem zadetku, ob odločitvah za najstrožjo kazen, ob rdečih kartonih in v primeru, da napačen nogometaš dobi rumeni ali rdeči karton) pomagali glavnemu sodniku na igrišču, še zelo oddaljeni. V tem trenutku se to zdi še svetlobna leta daleč.