Zlatko Zahović o dogajanju v poletju 2013

Zlatko Zahović je pred dobrim letom in pol pokazal in dokazal, kakšno vlogo ima med Mariborčani, tudi Štajerci nasploh. Potem ko se je konec junija leta 2013 odločil za nenaden in presenetljiv odhod iz Ljudskega vrta, je na noge skočila praktično celotno Štajerska, privrženci vijoličastih so hitro organizirala akcije, ki bi snovalca športne politike vijoličastih zvabile k hitri vrnitvi na stolček športnega direktorja ter bili pri tem tudi uspešni.

Nekdanji reprezentant Slovenije se je po nekaj dneh premisleka vrnil v klub ter se znova zavzeto lotil nalog in obveznosti, ki so največjo nagrado prinesle letos poleti, ko se vijoličasti v Ligi prvakov merijo s Chelseajem, Schalkejem in Sportingom. 43-letni Mariborčan o razlogih o (kratkem) slovesu od kluba doslej nikoli ni želel razpredati, a včeraj v pogovoru za spletno stran športnega časnika Ekipa24 presenetil in izdal tudi nekaj več o tem: “Iztrošenost, kriva je bila iztrošenost. Ko so se začeli naši uspehi, smo vedno znova poslušali, kako je nam lahko, da ima Maribor vse. Milijone in ne vem, kaj še vse. To nas je spremljalo, ob tem pa so vsi pozabili oziroma pozabljajo, da nam je uspelo z lastnim trudom. Da smo do vseh uspehov prišli sami. Z garaškim delom. Da bi še kdo poskusil na tak način, da bi se lotil dela, na to ni pomislil skoraj nihče. Mi smo vztrajali na svoji poti, v želji po nadaljnjih uspehih smo še naprej delali, se odrekali. To zahteva ogromno energije in ko je tako, se človek iztroši. Enkrat imaš vsega dovolj. Počiš, preprosto počiš. Prideš do točke, ko misliš, da naprej ne bo šlo vse.”

Zahović je v pogovoru priznal, da je pomemben razlog za umik iz kluba predstavljal tudi odhod dolgoletnega trenerja Darka Milaniča, ki je s selitvijo v Sturm Zahovića prisilil v hitro iskanje novega trenerja. Športni direktor je še v času službovanju Anteja Čačića večkrat nakazal, da s hrvaškim pogledom ne delita enakih pogledov, kljub temu pa se je po nekaj prespanih nočeh vrnil v klub: “Počutil sem se… Po dveh ali treh dneh sem se počutil, kot da bi se ti bognedaj zgodila največja tragedija v življenju. Ta pa je vedno povezana z otrokom. Počutil sem se, kot bi odšel od otroka, ga izgubil. Težko je opisati, težko razložim… Poleg tega so tudi ljudje v klubu naredili vse, da bi se vrnil. Po nekaj prespanih nočeh je bilo težko reči ne.”