Turbulentna, a neverjetno dominantna vladavina Zahovića

Zlatko Zahović. Najboljši strelec v zgodovini slovenske reprezentance, eden najboljših slovenskih nogometašev vseh časov. Mož, ki je vsake toliko dvignil veliko prahu, a ob tem tudi postavil slovensko klubsko sceno na evropski nogometni zemljevid.

Spoštovanja vredna je bila že njegova igralska kariera, v času katere je zaigral za takratne evropske velikane kot so Valencia, Olympiacos, Porto in Benfica. Prav pri slednji je leta 2005 tudi (začasno, saj je nekaj let kasneje brcal še za Limbuš-Pekre) kopačke obesil na klin.

Že dve leti kasneje se je ZZ aktivno vrnil v nogomet v svoj rodni Maribor, kjer je prevzel funkcijo športnega direktorja takrat krepko zadolženega prvoligaša. Maribor je sicer sezono precej senzacionalno izločil Villareal in osvojil eden izmed 11 zmagovalcev pokala Intertoto, a moštvo je bilo v slabem stanju, pri čemer so zadnji dve sezoni zaključili na tretjem oz. četrtem mestu v državnem prvenstvu.

Zahović je kmalu po svojem prihodu zamenjal trenerja Marijana Pušnika, dolgo pa na trenerski klopi ni ostal niti Milko Đurovski, ki ga je nadomestil začasni trener Branko Horjak. Prvo sezono pod vladavino Zahovića je Maribor zaključil na četrtem mestu, a že v sezoni 2008/09 se je začel pohod na vrh.

V klub je bil pripeljan nekdanji dolgoletni steber obrambe Partizana in Sturma Darko Milanič, Maribor pa je v času obnove kultnega Ljudskega vrta po dolgem času znova osvojil naslov prvaka. V naslednji sezoni jih je sicer iz prvenstvenega vrha sklatila Luka Koper, a sta Mariboru za tolažbo ostala pokal in superpokal. 

Zahović je poleti 2010 naredil pravo čistko v klubu, obenem pa povlekel nekaj izjemnih potez (Iličić, Rajčević, Viler, Berič, Velikonja, Milec, Filipović) in postavil temelje za prihodnje uspehe. Še isto poletje je bil sicer v evropskih kvalifikacijah premočan Palermo, a to ni presekalo Vijoličastih, ki so ponovno osvojili naslov državnih prvakov. V Evropi so nato nadaljevali, kjer so ostali in si avgusta 2011 po hudem boju z glasgowskim Rangersom priborili uvrstitev v Evropsko ligo.

Maribor je do prihoda Milana Mandarića v Olimpijo nanizal pet zaporednih naslovov prvaka, evropsko zgodbo iz Glasgowa pa so nadgradili še z dvema zaporednima uvrstitvama v Evropsko ligo (enkrat jim je uspelo prezimiti), pika na i pa je bila leta 2014 vrnitev v Ligo prvakov.

V sezoni 2015/16, ravno ob preporoditvi Olimpije, je Maribor razočaral že v kvalifikacijah za Ligo prvakov, saj jih je Astana izločila v drugem krogu kvalifikacij, na koncu pa so po petih letih ostali še brez domače krone. V igri in strukturi kluba so se že začele pojavljati razpoke, ki so jih kasneje vedno bolj širile raznorazne afere, ki jih ni manjkalo tudi v njegovih igralskih časih. A vse skupaj se je zakrilo po novem naslovu prvaka, še bolj pa v naslednji sezoni, ko se je pod Kalvarijo ponovno igralo najelitnejše evropsko klubsko tekmovanje.  

Vendarle pa se je zdelo, da je v zadnjih letih Mariboru nekaj manjkalo, še nekoč nedotakljivi ZZ pa je počasi izgubljal tudi poprej neomajno podporo javnosti. Klub je zapustil tudi njegov zaveznik Miran Pavlin, kljub odmevnim okrepitvam, ki jih je Zahović pripeljal lansko poletje, pa pričakovanega rezultata na igrišču v letošnji sezoni ni bilo. Raja je že dolgo zahtevala glavo Milaniča, na koncu pa se je zgodilo, da je skupaj z njim odšel tudi alfa in omega slovenskega klubskega nogometa.

Če na koncu samo še povzamemo vse športne uspehe Maribora v skoraj 13 letih Zahovičevega vodenja kluba:

4 pokalni naslovi

8 naslovov državnega prvaka

4 superpokalni naslovi

3 uvrstitve v Evropsko ligo

2 uvrstitvi v Ligo prvakov