Sodniki in slovenska nogometna kultura – prikaz zakaj slovenski nogomet zahaja povsem v napačno stran

Mnenje avtorja ni nujno enako mnenju uredništva.

---

Ko pomislimo na nogometno kulturo, je povsod prepoznavnih nekaj zanimivih “osebnostnih lastnosti”, zaradi katerih ljudje v tisti državi radi gledajo nogomet. V največjih ligah, denimo Angliji, obožujejo dinamično in agresivno igro, v Španiji se ljudje nadejajo tehničnemu znanju in prefinjenosti, v Italiji pa se z navdihom opazujejo taktični dvoboji trenerjev. Če pogledamo kulture, ki so Sloveniji malo bližje, v Avstriji sta na udaru predvsem mladost in igrivost, na Hrvaškem občinstvo rado spremlja individualna mojstrstva, v Srbiji pa prevladuje tekmovalni naboj med največjimi klubi v državi. Kaj pa pri nas?

Trenutno je v Sloveniji točka diskurza predvsem stvar, ki se žoge pravzaprav ne tiče. Govorim seveda o sodnikih, ki že nekaj časa prevladujejo kot glavna tema pogovora na največjih slovenskih nogometnih TV oddajah (v Sportklubovi Pod Prečko imajo za delilce pravice prav poseben kotiček) in podcastih, ki spremljajo naš nogomet. V najposlušanejšem podcastu Ofsajd vsak ponedeljek voditelja skoraj pol ure na epizodo porabita za ocenjevanje sojenja in sodniškega dela, medtem ko pritožbe na sojenje letijo tudi s strani ostalih opazovalcev našega nogometa.

Seveda to ni vse, sodniki so glavna tema pogovorov tudi na novinarskih konferencah pred in po tekmah (v minulem krogu so se z njimi najbolj ukvarjali pri prvoligaših Olimpiji, Kopru, Gorici in Celju), večkrat pa se o sojenju komentira tudi v drugih medijskih sferah. Prišli smo do točke, ko so bolj kot igralci na terenu, osebe ki se jih najbolj omenja, možje v črnem. Pa ima to sploh smisel?

Je res potrebno po vsakem krogu najprej debatirati, kako slabo je sodil en ali pa drugi delilec pravice, ali pa ugotavljati, če so bile VAR črte potegnjene centimeter prehitro ali prepozno? Sojenje res ni na visoki ravni, a najbolj zaskrbljujoče je samo stanje na igrišču. Sodniki sami namreč niso krivi za razlog, da je slovenska liga padla na komaj 31. mesto na lestvici po evropskem koeficientu, za nami pa so samo še malčki svetovnega nogometa.

Pravzaprav se posameznih igralcev ali trenerjev več sploh ne omenja na veliko, sploh če vidimo, na kako defenziven način klubi večkrat prihajajo do zmag (to je za vikend omenil tudi Bravov trener Grabić). Tehničnega znanja je vedno manj, igra postaja vse počasnejša, igralci pa na veliko že pri rosni mladosti odhajajo v tujino. Več kot dve tretjini prebivalstva Prve Lige ne more niti spremljati, največji klubi so vodeni na način, kjer se bi lahko večkrat ponovila izguba licence, zdi pa se, da se evropski jeseni bolj oddaljujejo kot približujejo.

A kot sem že omenil, glavna točka slovenske nogometne scene je žal postala sodniška. David Šmajc, ki je na minulem derbiju med Olimpijo in Mariborom sprožil nemalo polemik ob svojem sojenju, je prevladal kot glavna figura tekme. Maribor se, namesto da bi se veselil zmage in približku evropskih mestih, kolektivno v navijaških krogih bolj ukvarja z linčanjem kranjskega delilca pravice, enako pa počneta Olimpija in njen trener, ki poraza in napak pri sojenju sploh ne sprejmeta.

Tu bi se vprašal – čemu bi si skrajno neorganizirana in neresna liga zaslužila najboljše sodnike brez napak, če tudi sicer ne zna poskrbeti sama zase in za svoje udeležence? Zakaj bi 31. najboljša nogometna država Evrope lahko pričakovala vrhunsko sojenje? Situacija in naše nogometno stanje se tako ne bo izboljšala do trenutka, ko se slovenska nogometna javnost ne bo streznila in začela osredotočati na pravi problem – kvaliteto našega nogometa. Naj se spremeni pristop, manj gledanja napak ljudi, ki žoge nimajo pri sebi, in bolj pozorno spremljanje tistih, ki jo imajo. Za to se namreč gleda in igra najbolj spremljana igra na svetu, mar ne?

---

Mnenje avtorja ni nujno enako mnenju uredništva.