Olimpija z Riero zaenkrat drži najboljše karte

Še je svež spomin na tisto julijski popoldne, ko so pripadniki navijaške skupine Green Dragons iz novinarske konference pregnali takrat novopečenega stratega Alberta Riero. “Hazarder”, “pokeraš” so bili sinonimi s katerimi so sprva povezovali španskega trenerja, malo kdo je ob omembi njegovega imena pomislil na nogometnega strokovnjaka. V svoji igralski epizodi pri Zavrču in Kopru se namreč ni pretirano proslavil, prav tako pa je v klub prišel v obdobju, ko je oblak gneva nad ljubljanskim klubom popustil pod pritiskom lastne teže in se je proti triperesni deteljici Delius-Dollinger-Barišić v slogu poletne nevihte usulo vse sovraštvo, vsa jeza, ki jo še premorejo vseh fars in spletk naveličani privrženci Olimpije.

V obdobju, ko se je klub po mnenju mnogih znašel v najglobljem breznu pa je kot kaže ljubljanske zmaje vsaj malo pobožala tudi boginja Fortuna. Riera se “performansa” Dragonsov namreč ni ustrašil. Še več. Zdi se, da ga je jeza navijačev še bolj podžgala, da si pridobi stožiške tribune na svojo stran. Korak za korakom se je gradila igra zmajev. Od počasnega plazenja na domači tekmi z luksemburškim Differnedangejem, do tistega drugega polčasa na povratni tekmi z romunsko/madžarskim Sespijem, ko so zmaji na trenutke leteli po igrišču. Španec se očitno olično znajde v kaosu, ekipa iz tedna v teden kot spužva vpija njegove ideje, vse bolj pa se dozdeva, da igralci Olimpije dihajo eden za drugega.

Rieri je kot kaže uspel tisti prvi, ključen korak, ki je temelj vsakega uspeha. Uspelo mu je osvojiti garderobo. Z igralci, za katere se je pred sezono zdelo, da niso sposobni konkurirati za sam vrh, ima Olimpija po štirih krogih popoln izkupiček 12ih točk in neverjetno gol razliko 6:0. Kljub temu, da so predstave zeleno-belih v tej sezoni daleč od popolnosti se ne morem znebiti občutka, da ko kdo zmajev ni popolnoma “to procenten” se vedno najde kdo, ki je pripravljen stisniti zobe in od sebe dati tistih pregovornih 110,120%, da zapolni soigralčevo vrzel. Lep primer je strelska suša, ki pesti napadalce (predvsem Mustafo Nukića, od ostalih smo se kronične neučinkovitosti že nekoliko privadili). Od 13-ih zadetkov, ki so jih zmaji v letošnji sezoni dosegli na uradnih tekmah se namreč niti pod enega ni vpisal kdo od napadalcev, a s kljub temu na osmih tekmah Ljubljančanom še ni zgodilo, da bi ostali brez zadetka v nasprotnikovo mrežo.

Tekma z Mariborom se je na trenutke zdela kot parada razkazovanja Rierine premoči nad Karanovićem. Olimpija je namreč kot za šalo menjala igralne sisteme in se z relativno lahkoto prilagajala na taktične zamisli Mariborčanov. Po tekmi je kapetan gostov Timi Max Elšnik priznal, da se lahko Albert Riera po znanju, ki ga premore z lahkoto kosa z veliki imeni svetovnega nogometa kot sta Frank Lampard in Steve McClaren (oba trenutno delujeta v Premier Ligi) in, da so igralci navdušeni nad njegovim pristopom in delom.

Kljub temu, da je do konca prvenstva še dolgih 32 krogov se v Ljubljani kažejo odlični nastavki za nadaljevanje sezone. Bi si pa verjetno Riera verjetno neglede na v kratkem zaslužil opravičilo ljubljanske publike, glede na to, kakšen je bil njegov sprejem. Spet pa se je za še kako priročnega izkazal tisti pregovor o zarečenemu kruhu…