Mariborov čudežni deček: 17-letni Viher že steber vijoličastih

Pri komaj 17 letih je postal eden od nosilcev igre Maribora. Nejc Viher je zgodba, ki potrjuje, da se pogum in predanost v nogometu poplačata. Medtem ko številni mladinci šele čakajo na priložnost, jo je Viher zgrabil z obema rokama – in je ne izpusti več. Zbral je že 999 minut v Prvi ligi Telemach, kar ga postavlja tik pred vstop v klub 1000, elitno družbo igralcev s tisoč minutami v sezoni.

Ko se Maribor vrača v Ljudski vrt in pripravlja na sobotni dvoboj s Primorjem, Viher razmišlja preprosto: “Ko igramo doma, štejejo samo tri točke. Žal se nam v Kopru ni izšlo po željah, čeprav smo bili boljši na igrišču. Manjkal je le zadetek, ki bi spremenil potek tekme. Upam, da bomo zdaj učinkovitejši in priložnosti, ki si jih bomo ustvarili, pretvorili v zadetke. Primorje ima svoje kvalitete in specifičnost v igri, s postavitvijo v rombu, a se bomo dobro pripravili in verjamem, da odigrali dobro tekmo ter zmagali.”
Čeprav so se na klopi Maribora v tej sezoni že zamenjali trije trenerji, Viherjev status ni bil nikoli vprašljiv. “Vsak trening oddelam stoodstotno, po najboljših močeh. V tej sezoni so se res zgodile številne menjave trenerjev, toda od vsakega skušam vzeti tiste najboljše, najbolj pozitivne zadeve. Predvsem pa izpolnjevati navodila in storiti največ, kar lahko, za ekipo,” pravi mladenič, ki ga mnogi že vidijo kot prihodnjega vodjo vijoličastih.
Njegova energija in telesna moč sta med najboljšimi v ekipi. “Že od nekdaj sem lahko veliko tekel, to mi je očitno prirojeno. Res pa veliko delam na fizični moči, tudi med premorom. Zavedam se, da je telesna pripravljenost izjemnega pomena v današnjem nogometu,” razloži, zakaj podatki redno kažejo, da sodi med igralce z največ pretečenimi kilometri.
Ko mu je trener Feđa Dudić napovedal milijonski prestop, je Viher ostal miren: “Maribor je moj klub, vedno bil in bo. O prestopu ali morebitnih številkah glede odškodnine sploh ne razmišljam, zanima me le, kako čim boljše oddelati vsak trening in vsako naslednjo tekmo. Najprej bi se zahvalil trenerju za lepe besede, s tem mi je namenil zaupanje. Ni pritisk, ampak je to zame le še dodatna motivacija. Moja naloga je, da zavzeto treniram. Zavedam se, da imam še veliko prostora za napredek, predvsem v igri proti naprej. O tem smo se že pogovarjali s trenerjem in strokovnim štabom ter si bomo skupaj prizadevali, da bi v prihodnje izboljšal tudi ta del igre.”
Veliko mu pomeni prijateljstvo z Davidom Pejičićem: “Z Davidom se dolgo poznava, že iz reprezentance U17 in se druživa tudi izven igrišča. Veliko mi pomeni, da je tudi on tukaj, tako da nisem edini v vlogi tistega igralca, ki je veliko mlajši od ostalih soigralcev.” Obenem ne pozablja tistih, ki mu stojijo ob strani. “Jan je odličen igralec, a tudi odlična oseba, saj mi je veliko pomagal pri vključevanju v člansko moštvo. Zagotovo nam bo manjkal v soboto in ga bomo pogrešali na igrišču, bo pa zdaj dobil priložnost kdo drug, ki se bo skušal izkazati in upravičiti trenerjevo zaupanje,” pa pravi o odsotnem Repasu.

Kljub vsemu slovesu in pozornosti pa Viher ostaja srednješolec, ki dan začne z zvezki, konča pa z žogo. “Skušam usklajevati nogometne s šolskimi obveznostmi na najboljši način, kot je mogoče glede na aktivnosti v klubu ter reprezentanci. Če je trening popoldne, sem dopoldne v šoli. Večinoma pa se dogovarjam z razredničarko in profesorji, da hodim na teste. Nogomet je zame služba, v kateri uživam vsak dan in zelo sem vesel, da lahko opravljam delo, ki ga imam rad. Gre za privilegij, seveda pa ne zanemarjam šolskih obveznosti.“