Izet Rastoder: “Blizu času, ko bo Olimpija zopet trofejni klub!”

Jutri bo ljubljansko Olimpijo tudi uradno dobila novo vodstvo. Na skupščini, ki se v hotelu Union pričela ob 11. uri, bo za novega predsednika okronan Milan Mandarić, ki bo kot edini kandidat za novega predsednika na tej poziciji nasledil Izeta Rastoderja. Bogati poslovnež je pred dnevi klub prodal in predal ameriškemu poslovnežu srbskih korenin, sam pa do ponedeljkove izredne volilne skupščine opravlja le še tekoče posle. V daljši izjavi javnost pa se je Rastoder poslovil tudi od kluba in vseh, ki so tako ali drugače soustvarjali Olimpijino preteklost in sedanjost.

“Ko so pred leti k meni prišli entuziasti, ki so želeli vrniti nogometno Olimpijo v življenje, niti za trenutek nisem bil v dvomu. Olimpija je nedvomno ‘institucija’ slovenskega športa, je svojevrstna blagovna znamka, ki nikoli ni bila in nikoli ne bo sama sebi namen.  Takratna situacija ne samo, da ni bila rožnata, bila je tako zaskrbljujoča, da je bila luč na koncu tunela praktično nevidna. 

Olimpija je po padcu na najnižjo raven v svoji sicer bogati klubski zgodovini pred desetimi leti začela pisati neko novo zgodbo. Zgodbo, ki bi bila v ponos slehernemu Ljubljančanu in Ljubljančanki, navsezadnje v ponos vsem, ki so in bodo v prihodnje klubu stali ob strani. Seveda ni šlo vse po načrtih in tudi v prihodnje ne bo šlo brez kakšnega padca. Ne pravijo zaman, da človek obrača, a Bog obrne. Gospodarska kriza je pustila posledice tudi pri nas. Sponzorskih sredstev, na katere smo računali in ki bi omogočila hitrejše doseganje želenih rezultatov, ni bilo v tisti meri, kot smo pričakovali. A to nas ni odvrnilo, da ne bi nadaljevali z delom. Nekateri so te probleme razumeli in nam stali ob strani – in tem iskrena hvala! Kajti, lahko je biti navijač  ter podpirati moštvo, ko je v vzponu. Takrat je tudi lažje pridobivati sponzorje, a pravo srce se vidi takrat, ko ne gre dobro.

Kakor se je klub prebijal  na poti do prve lige, so se istočasno zviševale zahteve in ambicije.  In te rastejo še naprej, tako finančne kot kadrovske.  Vsako obdobje zahteva določeno vrsto ljudi.  Moja vloga se je s tem, ko sem skupaj s podporniki pomagal klubu prebroditi najtežja obdobja in gospodarsko krizo, končala.

Čeprav se je moja zgodba z nam ljubo Olimpijo začela pred dobrimi osmimi leti, imam v teh dneh občutek, kot da je vse skupaj le privid. A resnično je le to, da se nepreklicno poslavljam od vodenja ene izmed največjih športnih blagovnih znamk v deželi na sončni strani Alp.  Prehojena pot z vsemi mojimi sodelavci,  sponzorji, donatorji in  športnimi prijatelji, na kateri ni manjkalo vzponov in padcev, je nekaj, kar mi bo ostalo v spominu za vse življenje.

Danes je Športno društvo Nogometni klub Olimpija Ljubljana zdrav klub brez dolgov,  kar je prvi predpogoj  za uspešno nadaljevanje dosedanjega dela.  Oblikovali smo majhno, a zagnano ekipo sodelavcev  in pripeljali nekaj izjemnih  nogometašev, ki sestavljajo novo jedro bodoče zmagovalne ekipe.  Takšno ekipo se gradi nekaj let in prepričan sem, da nam je uspelo ustvariti dobro podlago za svetlo prihodnost. 

V želji, da po dolgih dvajsetih letih ‘suše’,  brez osvojenega naslova državnega prvaka ali pokalnega zmagovalca, kar je bila velika želja mene in vseh, ki so mi pomagali sooblikovati Olimpijino zgodbo, povrnemo spomine slavja nekoč največjega slovenskega nogometnega kolektiva, prepuščam vodenje kluba novemu vodstvu, za katerega menim, da bo lahko dodalo še nekaj več. Tisto tako potrebno dodano vrednost, s pomočjo katere bomo vsi skupaj nekega dne z dvignjenima rokama zaploskali velikim športnim uspehom naše Olimpije.

Ob tej priložnosti bi se še posebej želel zahvaliti mestu Ljubljana, ki nam je nemalokrat priskočilo na pomoč,  zvestim pokroviteljem in donatorjem, ki so in upam, da bodo tudi vnaprej Olimpiji stali ob strani.  Rad bi poudaril tudi izjemno korektno sodelovanje z našimi konkurenti, kot so Maribor, Koper, Zavrč, Celje in ostalimi, ki ljudem pogosto ostaja skrito.  To, da smo bili na nogometnih zelenicah veliki konkurenti, ne pomeni, da nismo izven njih tesno sodelovali in iskali najboljše rešitve za ves slovenski nogomet. Tako kot bi to moralo biti tudi drugje, pa žal tega (še) ni ali pa je v mnogo manjši meri, kot bi to bilo dobro za Slovenijo.  In tudi nogometna zveza nam je pri tem pomagala.

Tako, dragi moji športni prijatelji in iskreni podporniki Olimpije, prišel je čas za slovo. Za nekatere sem bil morda junak, za druge spet bedak.  Ko sem prevzel Olimpijo, je bila globoko v dolgovih. Sedaj je to klub brez enega samega evra dolga, s plusom v klubski blagajni.  Ljubezen do športa, predvsem pa nogometne Olimpije, je bila tista, ki mi je pomagala, da sem znal družini razložiti, zakaj sem toliko časa in denarja vlagal v nogomet.

Novemu vodstvu želim veliko pozitivne energije, volje, podpore  in navsezadnje sreče za boljši jutri vaše in naše Olimpije. Prepričan sem, da se je Olimpijina zgodba šele dobro začela in, da smo blizu času, ko bo Olimpija zopet postala trofejni klub.”

Izet Rastoder