[INTERVJU] Savo Milošević: “Ambicije kluba so se poklopile z mojimi”

Sedeti zraven takšnega nogometaša kot je Savo Milošević, je nekaj posebnega. Na začetku kar malo treme, potem pa tudi ta splahni (hitro), ko vidiš, kdo je Savo. Človek, s katerim se da pogovarjati, tudi o stvareh izven nogometa. Ko v Slovenijo pride nogometaš takšnega renomeja, je to hrana za športne medije. Kateri nogometni poznavalec pa ne bi vedel za zadetke, ki jih je dajal za njegov Partizan, Aston Villo, Zaragozo, Parmo, Espanyol, Celta, Osasuno, igralsko kariero pa je končal v Rubin Kazanu.

Savo Milošević je v v svoji trenerski karieri vodil Partizan, s katerim je osvojil srbski pokal, povprečje osvojenih točk na klopi črno-belih pa ima nekaj več kot 2 točki. Še zelo dobro se spominja prijateljske tekme Olimpije in Partizana, dobro pa ve tudi, kaj pomeni Olimpija sedaj, pa tudi kaj je pomenila v bivši državi. Savo je podpisal za dve leti, g. MM pa ja povedal, da je Olimpija dobila odličnega trenerja, tudi če on odide po enem letu. Več pa v spodnjem mini intervjuju.

Kakšen je občutek sedaj, ko ste prišli v Olimpijo? Občutek je odličen, resnično odličen.

Povedali ste, da so bile tudi boljše ponudbe od Olimpije. Lahko nekaj poveste o tem? Vedno je vprašanje, kaj je bolje. Mislim pa seveda, da je to najboljša odločitev, ker če se preveč razmišlja, kaj je bolje potem se preveč razmišlja o denarju – to pa ni dobro.

Torej je bil glavni motiv priti v Ljubljano drugje? Šel sem v celotno zgodbo, ker Olimpija ima kapacitete še za več, saj lahko pokaže več kot do sedaj. To je klub z ogromno zgodovino, lahko gre samo višje. Pomembno je, da imata tako klub kot predsednik sam visoke ambicije. Da se osvoji prvenstvo, pokal, da se uspe v Evropi. Ambicije kluba so se poklopile z mojimi.

Ste že spoznali svojo ekipo? Bil sem v slačilnici. Nekaj igralcev seveda poznam, del njih pa tudi zaradi prijateljske tekme takrat. V spomladanskem delu prvenstva sem gledal kar nekaj tekem slovenske lige in sem jih spoznal tudi tako. V teh dneh sem govoril tudi z nekaterimi, ki ekipo poznajo od blizu. Zraven je veliko mladih, ki bodo imeli motiv in željo, bistvo pa je, da vsi ostali – predvsem izkušeni – imajo karakter in da so identificirani z Olimpijo kot klubom. Brez tega namreč ne gre.

Ravno to sem želel vprašati. Torej vam je to izredno pomembno, ko gradite ekipo? To je ena glavnih stvari v današnjem nogometu. Igralci brez karakterja ne morejo igrati na vrhunskem nivoju in narediti rezultat. Karakter igra resnično zelo pomembno vlogo. Skozi sezono je kar dosti vzponov in padcev, čez to gredo lahko samo fantje, ki ne bodo pokleknili, ko je težko. Treba je imeti čim več takšnih igralcev.

Mogoče ni to vprašanje še čisto na mestu, ker je sezona še mlada. Me pa vseeno zanima, kakšen nogomet preferirate? Navijači se namreč vedno radi sprašujemo, zakaj ta postavitev, a ne recimo druga? Kot nogometaš sem največ igral v sistemu 4-2-3-1. Tudi o tem sem že razmišljal, ampak sistem ni najpomembnejši. To je zelo odvisno od profila igralcev, ki jih trenutno imam. Nihče od trenerjev se ne drži več striktno enega sistema. Vedno so to neki podsistemi, vse to se korigira. A na koncu je ta prvi sistem samo v prvi sekundi tekme. Seveda imaš nekega osnovnega, ki je prilagojen profilu igralcev – kot sem že rekel. Morda bolj pomembna stvar od sistema igre so neki principi igre, ki jih gledamo v zadnjih letih, ki se ne spreminjajo ne glede na sistem igre.

Kateri so to? Če ste ekipa tranzicije, je treba biti pripravljen na hitre spremembe v posesti žoge. Na hitro vračanje v obrambo. Pomembna je duel igra, postavljanje v sami igri. To so ti principi, ki jih je treba spoštovati. In na koncu bo vsak sistem, pa če tudi ni čisto na top nivoju s temi principi, pripomogel, da se boriš z močnejšim nasprotnikom.

Vam je mogoče žal, ker ne bo več tu Ivanoviča, ki ste ga trenirali v Partizanu? Vedno je dobro, da ima trener čim več igralcev, ki jih že od prej pozna. Zelo dobro ga poznam iz Partizana in točno vem, kaj bi lahko od njega pričakoval, da izkoristim njegove kvalitete. Jesenski del je odigral odlično, moral pa bi bolje tudi spomladi (to ni krivda bivšega trenerja Stankovića), ker pa ga mi poznamo resnično dobro, bi tudi vedeli še več. Ampak to je fuzbal: prihajajo, odhajajo, prihajamo, odhajamo.

Kje želite največ okrepitev?  To je zadeva, ki je znotraj kluba, ki je v domeni/dogovoru strokovnega štaba, predsednika. Tega ne morem govoriti, ker tudi ne bi bilo korektno do vseh nogometašev, ki so tu.

Pa še zadnje vprašanje, mogoče tudi malo zabavno. Imate kakšen gol, ki se ga največkrat spominjate v vaši karieri napadalca? Imam dva.

Prvi je? Igrali smo kvalifikacije z Jugoslavijo proti Češki in sem dal gol v podaljšku, zmagali smo z 2:1. Vedno je pomembno dati gol v takšnem trenutku.

Pa drugi? Drugi je finale ligaškega pokala 1996 leta v Angliji, ko sem v dresu Aston Ville zadel proti Leedsu. Nočem pa vas spominjat teh proti Sloveniji leta 2000, to je sol na rano. (smeh).

Hvala. Ni za kaj.

Avtor: Janez Borovnica