Iličić iskreno o svojem najtemnejšem in najboljšem obdobju

Josip Iličić je v Kopru našel mir, a njegova zgodba ostaja ena najbolj dramatičnih v evropskem nogometu zadnjega desetletja. V intervjuju za Gazzetto dello Sport je 37-letni virtuoz prvič tako odkrito spregovoril o poti od vrhunca na največjih odrih do trenutkov, ko je dvomil, ali sploh še želi živeti v nogometnem svetu.

Koper ni bil načrt. Bil je klic prijateljev. “Pri Kopru direktorja in predsednika poznam že 25 let. Ko sta me prosila, naj pomagam, nisem mogel reči ne. Dokler me telo posluša, želim uživati v nogometu,” je dejal in s tem potrdil, da kariere ne namerava zaključiti z velikim spektaklom, temveč s tiho hvaležnostjo. Čeprav je rojen v Bosni, svojo identiteto tlači v eno samo misel: “Slovenija mi je dala vse.” Preteklosti se ne spominja – očeta je izgubil pri letu in pol, otroštvo je bilo ulica, brat in mama. “Odrasel sem z mamo in bratom. Mama me je naučila, da se moraš za vsako stvar boriti. Moja levica, moj udarec – to se je rodilo na ulici.”
Najbolj brutalno poglavje njegove kariere ni bilo povezano z igriščem, temveč z duševnim zlomom, ki ga je prinesla pandemija. “Nisem vedel, ali se bom še vrnil. Ko si zaprt v hiši, pa začneš razmišljati. Bil sem 42 dni zaprt v Bergamu, brez družine. Trpel sem. Denar, pogodbe – nič mi ni bilo več pomembno.” Takrat so ga prizadele še govorice, da ga je žena prevarala. “Govorice o moji ženi so me prizadele. Nič ni bilo res. Ampak dejansko … kdo bi sploh pomislil, da sem svojo ženo zalotil z drugim? Prejela je neverjetne žaljivke”
A tisti, ki mislijo, da se je vdal, ga niso poznali. En stavek razkrije, zakaj je postal legenda Bergama:”Od zunaj sem videti zaspan. V Bergamu so me klicali ‘babica’, ampak nikoli nočem izgubiti. To povem tudi svojim hčeram. Ampak bolj ko me tepeš, bolj ko me žališ, močnejša postajam. Prišla bom ven in ti pokazala, kdo sem. Nikoli se nisem skrivala.”
Svojega obdobja v dresu Atalante pa se legendarni Jojo spominja predvsem po “špratanskih treningih”: “Med enim in drugim treningom ne moreš spati – noge ti utripajo, si izčrpan, najraje bi bruhal. Toda, če preživiš priprave – tri tedne po dva treninga na dan in tekov po gozdu – potem si trden. Veste, koliko tekem smo obrnili prav zaradi te vzdržljivosti? Zdržali smo 90 minut, nasprotniki so bili po 60. minuti uničeni.” A prav ta metodologija je Atalanti odprla duri v nogometno mitologijo.

“Jaz, Papu Gomez, Mario Pasalic in Luis Muriel … igrali smo skoraj z zaprtimi očmi. Zadetki so prihajali sami od sebe. Bili smo posebni, močni, čarobni. Tisti ekipi je manjkala samo lovorika.” Vrhunec? “Dva gola na Anfieldu, pet Milanu, pet Parmi.” Ko so v Valencii padli štirje goli, se je zdelo, da ni več meja. Iličić je danes prepričan, da ni šlo zgolj za sanje. “Veliko ljudi mi reče: ‘Če se ne bi zgodilo to – covid, depresija, vse skupaj – kam bi prišel?’ Ne vem. A prepričan sem, da bi igrali v finalu Lige prvakov.“