Ilić: Moram biti ponosen na to, kar sem dosegel

Branko Ilić je po skoraj dveh desetletjih profesionalne kariere končal svojo nogometno pot. Nekdanji slovenski reprezentant se je poslovil na gostovanju v Ljudskem vrtu pri ekipi Maribora.

“Ne vem niti kaj povedati. Sploh nimam občutkov in se ne zavedam, da sem danes končal, da je to bila zadnja profesionalna tekma. Misilm, da bo to še prišlo za mano. Sedaj bom z družino odšel na morje in se spočil, tako kot vsi nogometaši po koncu kariere. Na nek način mi je bilo zdaj dan ali dva težko, ko sem dobil veliko sporočil od ljudi, ki so vedeli za mojo odločitev. Nekatera so bila tudi zelo globoka, ki so se me na nek način dotaknila. Šele nato sem se malo zamislil, kaj sem se sploh odločil. Mislim, da moram biti ponosen na to, kar sem dosegel. Bile so tako dobre kot tudi slabe stvari. Jaz pravim, da te slabe, ki smo jih vsi dali skozi kariero, da te samo naredijo močnejšega. Mene osebno so in ne samo kot nogometaša, ampak tudi kot človeka. Bom še počakal in videl kako naprej, ampak danes je najbolj pomembno, da je tekma minila brez poškodb. Mislim, da smo tako mi kot Maribor odigrali dobro in gledljivo tekmo in škoda, da na njej niso mogli biti tudi gledalci,” je bila prva misel Ilića po pravkar končani igralski karieri.

Sedemintridesetletnik je v svoji karieri 63-krat oblekel dres slovenske reprezentance in z njo zaigral tudi na svetovnem prvenstvu. V slovenski prvi ligi je zdaj že nekdanji branilec odigral natanko 180 tekem in se tudi trikrat vpisal med strelce, igral pa je tudi za številne tuje klube. Podobno kot v primeru reprezentančne upokojitve je Ilić, sicer otrok ljubljanske Olimpije, tudi svojo klubsko pot sklenil v Ljudskem vrtu: “Ravno včeraj sem ugotavljal in se spomnil, da sem tudi reprezentačno kariero končal tukaj v Ljudskem vrtu, na tekmi proti Ukrajini. Danes ta tekma z Mariborom. Večni rival, mi vsi vemo kaj tekma med Olimpijo in Mariborom pomeni za slovenski nogomet, za igralce in za gledalce. Smo rivali in to je vse, nobenega sovraštva ali karkoli drugega. V tujini, predvsem tisti prvi preskok iz Domžal v Betis, ki je bil velik bum zame in je prišel čez noč, sem se okrepil kot igralec in mi je potem bilo lažje v nadaljevanju kariere. Povsod sem imel dobre spomine in sem z vsemi ostal v dobrem odnosu. Še danes se z vsemi klubi in nekdanjimi soigralci redno slišim in mislim, da je to tisto najbolj pomembno.”