Domžale po skoraj dveh letih premagale Olimpijo

Na zadnji tekmi letošnje sezone sta rivala iz ljubljanske kotline na našem največjem stadionu pokazala bolj malo kvalitetne igre, to velja predvsem za varovance domačega strtega Aleksandra Radosavljevića, čeprav tekma pravzaprav ni štela prav za nič. Morda so imeli malo več motiva Domžalčani, ki bi z zmago lahko postali podprvaki, a zgolj v primeru, če bi Celje izgubilo v Velenju, ker pa se to ni zgodilo, so Domžalčani ostali na tretjem mestu.

Domači so igrali predvsem zase, a tudi to očitno ni bilo dovolj, da bi pokazali malce več volje. Zadnji kadrovski pretresi v zmajevem gnezdu so verjetno posledice pustili tudi ali predvsem na igralcih. Igrali so mlačno in brezzobo, kot na nekaterih predhodnjih tekmah. Predvsem na tistih, ki so bile pomembne. Za prvi polčas bi lahko dali naslov, Slobodan Vuk sam pokopal zmaje. Začel je zares silovito. V 11. minuti mu je prvi gol z lepim posredovanjem še preprečil domači vratar Šeliga. V 16. minuti pa mu je po odlično odmerjenem strelu z roba kazenskega prostora veselje preprečila vratnica. Kar mu ni uspelo v predhodnih dveh poizkusih, mu je v 28. minuti, ko mu je Skubic lepo podal v kazenski prostor in Vuku žoge z bližine ni bilo težko potisniti žogo v mrežo in poskrbeti za vodstvo Domžal. Že res, da je dosegel zgolj en gol, je pa bilo to dovolj, glede na to, kaj so v tem obdobju igre pokazali domači. Kot da bi bili z glavami že na oddihu.

Drugi polčas se je začel podobno. Že v osmi minuti nadaljevanja je zadel kdo drug kot Slobodan Vuk. Gol je bil podoben prvemu, le da je bil tokrat v vlogi podajalca Žan Majer. Vuk je bil brez dvoma prava nočna mora za ljubljanske branilce. To se je opazilo tudi v 64. minuti, ko je Žinko nad njim storil prekršek za enajstmetrovko in dobil tudi rdeči karton. Odgovornost na svoja pleča je prevzel Bnjamin Morel, a je Francozu v ključnem momentu spodrsnilo, tako da je do konca ostalo pri 0:2. S to zmago so Domžalčani pokazali, zakaj so bili predvsem v jesenskem delu, ko so bili celo prvi na lestvici, hit prvenstva, domači pa so, kot že ničkolikokrat doslej, pokazali, da niso rojeni za največje tekme. Maribor, Domžale in Celje so jih v letošnji sezoni premagovali z lahkoto. Pred naslednjo sezono se bodo vsi v klubu morali vprašati, če želijo Olimpijo spet videti v vrhu slovenskega nogometa ter zavihati rokaze. Z Izetom Rastoderjem na čelu, morda Milanom Mandarićem ali kom drugim. To niti ni pomembno.