Bog na nebu, sodniki na zemlji

Pritoževanje nad sodniškimi odločitvami, je gotovo eden izmed stebrov nogometne folklore že od samega začetka. A v zadnjem času, predvsem v aktualni sezoni, se ne morem znebiti občutka, da možje v črnem na trenutke požanjejo celo več pozornosti, kot tisti zaradi katerih se nogomet igra, tisti zaradi katerih se širom sveta že desetletja polnijo stadioni, nogometaši.

Pa čeprav so velikokrat mnenja nas laikov, nogometnih navdušencev, ki marsikatero situacijo na igrišču vidimo skozi popolnoma drugačno prizmo kot odgovorni za sprejemanje odločitev, popolnoma napačna, se zdi, da je slovenska nogometna javnost v zadnjem času enotna. Tradicionalno označevanje sodnikov za podpornike Olimpije ali Maribora je v zadnjih časih povsem zamrlo. Pa ne, ker bi si delivci pravice to s svojim dobrim delom zaslužili. Prav nasprotno, večina sodnikov si je pri navijačih širom Slovenije nabrala že toliko gneva, da je kakršno koli polariziranje postalo nesmiselno.

Sodniški kotiček

Z aktualno sezono smo gledalci po dolgem času dobili tudi televizijsko oddajo, ki se specializira za dogajanje na slovenskih zelenicah. Ustvarjalci oddaje Pod prečko so v svoj program s sodniškim kotičkom odlično vključili odgovorne in jim podali super platformo za obrazložitev marsikatere sporne situacije. A za Zvezo nogometnih sodnikov Slovenije so nastopi Darka Čeferina zaenkrat prinesli več slabega kot dobrega. V javnosti se namreč zdi, da dotični gospod v svojih analizah bolj kot pojasnjuje sodniške odločitve, zagovarja in upravičuje njihove (očitne) napake.

Pa mu (najbrž) ne bi nihče zameril, če bi tu in tam priznal napako kakšnega od svojih kolegov. Še več, mislim da bi predvsem javnost to zelo pozitivno pozdravila. Kdor dela namreč tudi greši, kar je povsem razumljivo. A kdor greši, mora za svoje napake odgovarjati. Tu pa preidemo v “sivo cono” slovenskega nogometnega sveta. V javnosti vlada namreč precej močno prepričanje o nedotakljivosti domačih sodnikov. Pa, da smo si na jasnem. ZNSS in NZS imata sistem kaznovanja sodnikov vzpostavljen, a ob vsesplošnem pomanjkanju delivcev pravice lahko razumemo, zakaj je sodnik, ki si v preteklem krogu privošči kakšno neumnost, ponovno delegiran v prihodnjem.

Je rešitev res tako preprosta?

Tu pa se pojavi novo pereče vprašanje. Bi bila zdaj, ko za potek tekme potrebujemo kar 6! sodnikov smiselna odprava pravila o sodniškem pokoju po 45. letu starosti in bi se začeli zgledovati po angleškem sistemu, kjer lahko sodniki delujejo dokler izpolnjujejo vse zahtevane fizične in psihične standarde. Ali pa so morda nujno potrebne spremembe na čelu ZNSS-ja pod okriljem katerega se izobražujejo vsi slovenski sodniki. Zdi se namreč, da kvaliteta sojenja iz generacije v generacijo pada. Za konec pa bi bilo po mojem skromnem mnenju nujno potrebno, da o situaciji nekoliko bolj konkretno spregovori tudi prvi mož NZS-ja Radenko Mijatović, saj se prav zaradi njegovega sodniškega ozadja zdi, da imajo “možje v črnem” s strani krovne organizacije neupravičeno in neomajno potuho.