INTERVJU Rok Bužinel: V prihodnosti bi lahko ciljali tudi na prvo ligo

Rok Bužinel je verjetno najperspektivnejši član drugoligaša iz Brd. Nekdanji mladinski reprezentant, ki je v mlajših selekcijah Slovenije zbral 29 nastopov, je lani pozimi po zanj nekoliko nesrečni izkušnji v članskem moštvu Gorice storil korak nazaj in se po minute podal k Brdam. 22-letni vezist si zdaj želi pod taktirko izkušenega stratega Vlada Badžima ponovno pokazati svoje znanje.

Verjetno ste tudi vi nestrpno čakali, da se je vlada odločila za sproščanje ukrepov glede treningov?

Tako je. Bila je res dolga prekinitev, pred njo smo bili v dobri formi. Naredili smo lep uvod v spomladanski del, saj smo najprej izločili Gorico, potem pa še v gosteh premagali Bilje. In ta virus nam ni šel na roko. Ampak tudi to nas ne bo preveč zmotilo, saj nam trener ves čas pošilja treninge, mi pa treniramo in gledamo na to, da bomo čim boljše pripravljeni, če se bo sezona nadaljevala. Na odločitev o tem nimamo vpliva, zato se osebno s tem tudi ne obremenjujem. Če bo, bom pripravljen, v nasprotnem primeru pa se bom še boljše pripravil na naslednjo sezono. Zdaj je čas, da izboljšamo nekatere stvari, za katere prej ni bilo dovolj časa.

Ste uspeli ohraniti formo?

Meni je to uspelo z lahkoto. Živim na vasi in imamo dovolj prostora za trening. Tako da sem ves čas treniral in vzdrževal formo. Tudi skupaj z bratoma, ki prav tako igrata za Brda. Tistim, ki živijo v mestu in blokih, pa je bilo vse skupaj nekoliko težje, toda sam osebno nisem imel velikih problemov.

Se vam zdi, da bo prvenstvo po tako dolgi pavzi sploh regularno?

Težko rečem. Prišlo je do situacije, ki je nobeden ni pričakoval. In potrebno se je soočiti z vsemi posledicami. Ne smemo iskati izgovorov v tem, ali je prvenstvo pravično ali ne. Ves čas se slišimo s trenerjem in treniramo, kot da se bo vse odigralo. Da bodo ob morebitnem povratku odstopanja od prejšnje forme čim manjša. Manjši padec sigurno bo, saj nam manjkajo ekipni treningi, individualna pripravljenost pa ne bi smela biti vprašljiva. Nekaj časa bo trajalo, da se kot ekipa na terenu spet ujamemo, ampak verjamem, da bo nam to uspelo hitro, saj smo tudi drugače dobra klapa.

Prave priložnosti v članski ekipi Gorice niste dočakali. Kdaj obžalujete, da se vam ni uspelo prebiti v rotacijo?

V Gorici sem igral res dolgo časa, tam sem dal skozi tudi kadete in mladince. Gorica mi je tudi pomagala, da sem se izkazal in igral za reprezentanco. V tistem času sem za reprezentanco zabil dosti golov, med drugim smo osvojili tudi močan turnir v Rusiji. Takrat sem res dobro igral, in sem tudi že začel trenirati s člani. V prvem letu pri članih so me malo ovirale poškodbe, naslednjo sezono pa sem prišel 100 % pripravljen. V pol leta sem pod Srebrničem zbral pet nastopov, na zadnjih dveh tekmah me je dal tudi v prvo postavo. Ko je že kazalo, da bom začel igrati, pa se je zamenjal trener. Ponavadi novi trener vedno posebej oceni vsakega posameznika in jaz sem zimski premor po menjavi vzel zelo resno. Zelo dobro sem se pripravil, nikoli še nisem bil v tako dobri formi. Na začetku priprav sem bil tudi zelo sproščen in se nisem obremenjeval z menjavo trenerja. Takrat me je pohvalil celo športni direktor. In potem je prišel ta dan, ko je trener prišel do mene in mi rekel, da na mene ne račun. Zame je bil to šok in sem šel direktno do športnega direktorja. Z njim sem se pogovoril in tudi on mi je dejal, da tega ni pričakoval, ampak mu, glede na to da je nov trener, zaupajo in morajo spoštovati njegove odločitve. Jaz še vedno mislim, da sem dal vse od sebe in verjamem, da sem bil v dobri formi. Verjamem tudi, da bom enkrat v življenju dobil priložnost, da se bom lahko izkazal. Življenje mi je dalo neko lekcijo in iz nje sem se nekaj naučil.

Sledil je prestop k Brdam…

Hvaležen sem, da zdaj igram pri Brdih in hvaležen sem za trenerja, ki mi izkazuje zaupanje. Zdaj igram na položaju, na katerem sem si zmeraj želel. To je zdaj šele moje prvo leto pri članih, da sem zares začel igrati. V pol leta mi je uspelo zabiti pet golov, z 1:0 sem odločil tudi zadnji dve ligaški tekmi, kjer smo dobili krvavo pomembnih šest točk. Zdi se mi, da iz tekme v tekmo rastem. Zavedam se, da znam igrati nogomet. Da sem delaven, da treniram in skrbim zase tudi v privatnem življenju in vem, da se mi bo to enkrat vrnilo. Kot vsak nogometaš pa tudi jaz rabim tekme. Vem, da bom iz tekme v tekmo boljši in sigurno bo enkrat prišla priložnost, da naredim večji preskok. Sem še mlad, star 22 let in verjamem, da še lahko nekaj naredim v nogometu.

Spomladi ste v pomembni pokalni tekmi izločili prav Gorico. Je bilo vse skupaj zaradi tega, ker vam je nasproti stala Gorica, še slajše?

Po prihodu v Brda smo na mojem prvem srečanju z Gorico v gosteh izgubili z 1:0. Tam sem bil nekako tudi vpleten v akcijo, ko smo dobili gol in si nisem mogel oprostiti. Zato sem se zagotovo na pokalno tekmo še toliko bolj pripravil. Gorica ima dobro ekipo, a tudi mi smo dobri in bi že tisto prvo tekmo brez težav lahko zmagali ali igrali neodločeno. Zdaj v pokalu pa smo bili boljši in smo slavili po enajstmetrovkah, zmagali bi lahko že tudi v rednem delu. V vsako tekmo grem 100 %, takrat pa je bilo mogoče prisotnega še malo več adrenalina in čustev, kar me je še bolj gnalo. Bil sem prepričan, da bomo zmagali in to se je tudi zgodilo. Pa ne želim, da se me narobe razume, jaz imam še vedno veliko spoštovanja do Gorice, vodstva kluba, športnega direktorja, igralcev. Ampak, ko smo zmagali, sem občutil neko zadoščenje.

Nedavno je vas in ostale fante pri Brdih pohvalil trener Badžim, ki je dejal, da lepo napredujete. Se vam zdi, da je klub tudi z njegovim prihodom naredil eno stopničko višje k stabilnemu drugoligašu, ki bi se lahko konstantno uvrščal v zgornjo polovico druge lige? Oziroma, so takšne tudi ambicije kluba?

Pa ne bom zdaj rekel, da sem igral že ne vem kje… Ampak bil sem v reprezentanci, pri Gorici, v mlajših selekcijah sem bil tudi v Italiji in sem dal skozi dosti trenerjev. In pri redkih trenerjih sem začutil takšno iskrenost in poštenost kot pri Vladu. On ti pošteno pove, če si v formi, če si zaslužiš igrati. Tako da vsi vedno vemo, kje smo. Mislim, da so s prihodom novega trenerja zagotovo Brda dobila nekaj več. Pripeljal je tudi nekaj igralcev in ustvaril je neverjetno vzdušje v ekipi. Rad se z nami tudi pozabava in vsi skupaj smo zelo sproščeni. Pred tem je v ekipi vedno vladala neka napetost. Lani, ko smo obstali v drugi ligi, kar je bil tudi cilj, ni bilo tistega pravega veselja. Mislim, da je letos atmosfera popolnoma drugačna in se igralci razumemo tako med seboj kot tudi s trenerji. In to je ta kemija, ki jo hoče Vlado ustvariti med nami. In ko bomo dobili še nekaj sponzorjev oziroma podpornikov, mislim, da se lahko brez težav cilja tudi na zgornjo polovico druge lige. Ni pa me sram povedati, da bi lahko v v nekoliko bolj oddaljeni prihodnosti brez problemov ciljali tudi na prvo ligo.

Ne želimo, da so Brda znana samo po vinu. Tukaj je res veliko vinarjev, dosti je tudi turizma. Če bomo vsi stopili skupaj, lahko tudi v športu gremo stopničko višje. V Brdah poteka res hiter razvoj, v zadnjih desetih letih se je veliko spremenilo in ne vidim razloga, zakaj se ne bi na boljše tudi v športu.

Vaša generacija letnika 1998 je v mlajših reprezentančnih selekcijah nizala dobre rezultate. Ste še vedno v stiku z nekaterimi izmed teh soigralcev?

Še vedno se slišim z dosti igralci. Eden izmed njih je tudi moj najboljši prijatelj Jan Mlakar. Z njim se ne vidim pogosto, se pa slišiva vsake toliko časa in tudi dobiva parkrat na leto. Saj veste, on je v tujini, jaz pa treniram v Brdih in tudi delam doma, zato ni na voljo veliko priložnosti, da bi se dobili. Tudi z drugimi se slišim preko socialnih omrežij. Včasih, ko grem v Ljubljano, se tudi dobimo. Bili smo res zelo dobra klapa in sem vesel, da sem v reprezentanci dobil takšne prijatelje, ki gledajo malo drugače na svet, ki imajo v glavi izrecno nogomet. Želim si, da bi bilo tudi pri meni tako in delam na tem, da se to uresniči.

Slovenija bo za vašo generacijo gostila tudi U21 prvenstvo, kamor se je že direktno kvalificirala. Je pri vas prisoten motiv, da si z dobrimi in rednimi igrami do takrat izkažete in si ponovno priborite mesto v reprezentanci?

Seveda mi je cilj, da bi igral, ampak moram biti realen. Konkurenca je velika, igralci igrajo prvo ligo, igrajo v tujini in težko bo priti zraven. Mogoče, če mi bo uspel kak prestop… Ampak v tem času do prestopov verjetno ne bo prišlo, tako da realno se s tem obremenjujem. Če pa se bo ponudila priložnost, zakaj pa ne. Domače prvenstvo je zelo dobra stvar za slovenski nogomet, generacija 98 smo že v mlajših selekcijah pokazali, da smo ena najboljših v Sloveniji. Osvojili smo dosti turnirjev, prišli smo tudi na U17 evropsko prvenstvo. Tudi trenutna ekipa je zelo podobna tisti, v kateri sem igral jaz in mislim, da če bo prvenstvo res za našo generacijo, da lahko Slovenija poseže visoko.

Kakšne so vaše ambicije za naprej, kje se vidite čez pet let?

Želja vsakega nogometaša je, da zaigra za A reprezentanco in v eni izmed najmočnejših lig. To je tudi moja želja, ampak se s tem ne obremenjujem preveč. Grem iz dneva v dan in skrbim za to, da treniram dobro, da se prehranjujem dobro. Da igram vsako tekmo popolnoma fokusirano. Želim si, da bi rastel iz tekme v tekmo in v moji karieri nekaj dosegel, saj za to delam že celo življenje.