KOLUMNA: Srečko Katanec – idealen selektor slovenske nogometne reprezentance

Rene Puhar Fabi se je v tokratnem komentarju pred današnjim prijateljskim obračunom s Kolumbijo, ta se bo v Stožicah pričel ob 18. uri, razpisal o Srečku Katancu, ki je po njegovem mnenju idealen selektor slovenske nogometne reprezentance. Vse tiste, ki se ne strinjate s to trditvijo pa izziva z vprašanjem – imate predlog za boljšega? Odgovor lahko zapišite v komentarju pod člankom ali pa kar na naši Facebook strani.

Zadnje mesece se je zgodil strm padec zaupanja slovenske javnosti v delo Srečka Katanca. Zakaj enostavno vsi skupaj Srečku ne pustimo, da v reprezentanci trmasto uveljavi vrednoti, na katerih smo slavili prve uvrstitve na evropsko in svetovno prvenstvo in na katerih smo nenazadnje slavili našo državo in njene mlade uspehe: Delavnost in Poštenost. Kaj nista prav to vrednoti v našem javnem interesu?

Zakaj bi zapletali in filozofirali. Zakaj bi Katancu zamerili, da ne razume javnega interesa o informiranju javnosti. Zakaj bi mu zamerili, da namesto sodelavcev preko katerih lahko posreduje informacije med nogometne navijače, konstruktivnih zagovornikov interesov javnosti, borcev za pravico, vidi pred seboj provokativne, karieristične, nepoznavalske in senzacionalistične sodobne profesionalce, ki se borijo za škandal. In ki v nogometu in tudi v svetu nasploh iščejo negativno. Že Adi Smolar, ki ga Srečko zagotovo obožuje, je rekel „Če svet prijazen bi postal, le kdo bi cajtnge še bral“. Srečko enostavno ves ta selektorski posel jemlje zelo neracionalno, kar je popolno nasprotje novinarskim profesionalcem, ki svoje prispevke prodajajo, novinarsko delo pa jim predstavlja življenjsko pol(ovico), ki jo je potrebno nadzirati, voditi in upravljati z razumom. Takšna profesionalnost Srečku ne pride do živega, to življenje je zanj preveč enostavno, da bi ga bilo potrebno raztegovati in prelagati po dolgem in počez ali ga ironizirati. Ko je gledal oddajo Hri-Bar iz Združenih arabskih Emiratov, se mu ni zdelo primerno, da so ga oponašali, saj bi morala biti njegova zdraha z Zahovićem že pozabljena. Tako razmišlja in to je zdrava slovenska kmečka – in s to besedo nikakor ne namigujem na nič slabšalnega  – pamet, ki jo pooseblja. Srečko zgodb, ki mu niso ponos, ne bi izkoriščal v svoj prid. Ne bi se iz tega posmehoval, ali jih uporabljal za svojo promocijo, se prodajal. Nikoli ne bi počel tega kar narekujejo zakonitosti modernega profesionalizma, selektorskega ali novinarskega.

Srečko meni, da pozna nogomet in življenje samo dovolj, da sam vidi in ve kaj je prav in kaj ne. In razen njegovih javnih nastopov, ki so očitno tudi posledica njegovega odnosa z novinarji, mu težko kaj očitamo. Po tekmi z Anglijo njegov rezime ne bi mogel biti bolj realen kot je lahko. Proti Švici je na primer priznal, da je sam naredil napako. Povedal je, da je pisal SMS Iličiću, da ga je z nevpoklicom želel »razkuriti«, vendar se mu ni izšlo. Da je morda njegova napaka, da ni znal delati z njim. Povedal je, da celotno leto 2014 ni bilo preveč uspešno. Da reprezentanca zdaj odpira vrata novim. Da je tekma s Kolumbijo priložnost, vendar se bodo morali izkazati. Seveda je Srečko preveč realen in pošten, da na pomembnih reprezentančnih tekmah ne bo eksperimentiral z novimi, neuigranimi igralci. Časa za uigravanje pred reprezentančnimi tekmami namreč ni, zato bo naredil to, kar je v danih razmerah preprosto logično. Zanj je nogomet preprost šport. In če bodo reprezentanti redno igrali v svojih klubih, bodo v formi, se bomo uvrstili na evropsko in potem še na svetovno prvenstvo, če pa ne bodo pa pač ne. Tako preprosto je lahko to v nogometu, če ga ne zakompliciraš. In Srečko le tako ve in zna. Preprosto, delovno in pošteno. Če mu bodo slovenski nogometaši sledili, jim bo to nogomet vrnil, še meni.

Srečko je goreče s fanti, naj se oglasi, kdor ne misli, da je tako! Vedno je znal iz pridnih, delovnih in marljivih reprezentantov potegniti največ. Je izjemen motivator. Ne pozabimo, kakšen napredek je naredila reprezentanca po Stojanovićevem odhodu, brez, da bi spremenil način igre ali igralce. Slovenski reprezentanti o njem, drug o drugem in o reprezentanci kot celoti govorijo spoštljivo tudi zdaj, ko javnost in novinarji niso na njegovi-njihovi strani. Srečko ne more reševati krize države, njenih vrednot, vendar je topel, ljudski in človeški, nekaj takšnega kot nogomet sam, če mu odštejemo nekatere negativne primesi. Tako bi lahko funkcioniral tudi z novinarji, javnostjo, navijači, če sveta nekje vmes, ko ga je nehal razumeti, ne bi tako zakomplicirali. Vendar se njegov vrednosti sistem popolnoma prilega klenemu Slovencu. Zato ima Srečko potencial, da spet postane ljudski heroj, če se ne bo prej izgubil v dvobojih z modernimi profesionalci, ki ga obdajajo. Je namreč idealen selektor slovenske reprezentance. Ni vrhunski nogometni analitik, strateg, vizionar, vendar reprezentanca takega niti ne potrebuje. To so bolj trenerske vrline, ki pridejo do izraza, ko nekdo z ekipo živi vsak dan in jo lahko vsakodnevno nadgrajuje. Za dobrega selektorja je pomembno, da zna tistih nekaj dni pred tekmo izkoristiti za to, da ekipo poveže, motivira, jo navdahne za boj  in dosledno upoštevanje skupnega načrta na igrišču. Če temu dodamo njegovo sposobnost prepoznati situacije, primerno odreagirati med samo tekmo in združimo z omenjenimi tradicionalnimi slovenskimi vrednotami, dobimo rezultat v naslovu.

Avtor: Rene Puhar Fabi/Nogometni blog Fatal 10