INTERVJU Mitja Lotrič: Užitek je nogomet brez sebičnosti

Celjani so poleti sicer izgubili Rudija Požega Vancaša, ki je v pretekli sezoni celo osvojil nagrado za najboljšega igralca sezone, a se jim to v igri ter na lestvici nikakor ne pozna. Eden najzaslužnejših za poletno in všečno igro Celja, ki je navdušila številne navijače, je kapetan Mitja Lotrič. 25-letni ofenzivno usmerjeni nogometaš skupaj z Dariom Vizingerjem tvori najbolj nevaren napadalni dvojec na slovenskih zelenicah, skupaj sta namreč v 25. krogih PLTS zbrala kar 30 zadetkov in 17 asistenc. 

Za začetek aktualna tematika. Kako se spopadate s karanteno in pomanjkanjem treninga?

Vsi vemo, da ni ravno lepo, ko ni treningov oziroma ko ni mogoče biti skupaj z ekipo. To se še toliko bolj pozna pri nas v Celju, saj smo v zadnjem času imeli zares super rezultate in nam je zdaj neka višja sila preprečila nadaljevanje. Vendar mislim, da bomo tudi to krizo prebrodili in iz nje prišli še boljši. Zagotovo pa je težko zdaj, ko ni treningov…

Kako pa v tem času vzdržujete kemijo v ekipi? Ena izmed stvari, ki vas v tej sezoni krasi, je prav ekipni duh.

Ja, res je, vsi fantje se super razumemo med seboj, prav tako tudi s trenerji. Tudi v tem času, ko nismo dosti skupaj, se slišimo po Whatsappu, sporočilih. Pogosto se tudi kaj pošalimo, tako da kaj dosti nismo prikrajšani, razen treningov seveda.

Čeprav ste objektivno ekipa, ki s predstavami in izkupičkom točk predstavlja največjo nevarnost Olimpiji za naslov, vas mediji še naprej ne upoštevajo popolnoma resno kot enega glavnih konkurentov. Ostajate skromni ali o naslovu že tudi razmišljate v slačilnici?

Če povem po resnici, gremo iz tekme v tekmo, ne ustvarjamo si nekega dodatnega pritiska. Mislim, da smo to do zdaj pokazali tudi na terenu, vsakemu nasprotniku smo izkazali spoštovanje. Konec koncev je tudi res to, kar ste dejali, res lepo igramo, verjamem, da bo tudi v prihodnosti tako. Želim, da s takšno igro tudi nadaljujemo, saj je minilo že kar nekaj časa, odkar smo nazadnje izgubili. Zagotovo je lažje, ko imaš samozavest in zmagovalno miselnost. Vse skupaj je res precej lažje, ko greš že v tekmo z miselnostjo, da boš to tekmo zmagal.

Si pa s tem prvim mestom po resnici povedano ne ustvarjamo utvar. Je pa res, da če bi bila kakšna priložnost… Kot sem že enkrat dejal, vsak normalen človek bi vzel, kar se mu ponudi.

V preteklosti ste imeli precej težav s poškodbo kolena, kako je zdaj s tem? Vas to na trenutke še vedno ovira?

Glede tega moram »potrkati«, da zdaj že več kot sedem let nisem imel niti ene težave s kolenom. To se tudi pokaže na terenu, ko lahko popolnoma normalno igram. Res sem dosti delal oz. še delam za to svojo nogo, trud pa se mi je tudi poplačal.

Lahko bi rekli, da ste pri 25 letih že pravi veteran, že pri 15. letih ste začeli redno igrati članski nogomet. Bi rekli, da ste kljub temu, da ste še relativno mladi, tudi s pomočjo svojih izkušenj uspešno prevzeli vlogo liderja ekipe?

Res je, da že kar nekaj časa igram v Prvi ligi, v tem času sem igral z različnimi igralci. In ko greš skozi vse to, ko igraš z različnimi profili igralcev, z različnimi karakterji, od vsakega nekaj potegneš. Imel sem to srečo, da sem igral z zelo dobrimi igralci, od vsakega sem nekaj malega potegnil in se naučil. Izkušnje mi zagotovo pomagajo, in četudi sem star šele 25, verjamem, da imam že dovolj izkušenj. Kljub temu pa imam še vedno veliko prostora za napredek v vseh segmentih igre. Res je, da je naša ekipa še mlada, vendar delujemo kot eno. Takšno ekipo si lahko samo želiš.

Seveda ne moreva mimo Mure, kjer ste začeli svojo člansko kariero. Ob vašem odhodu tam situacija ni bila ravno dobra, kako pa zdaj gledate na nogomet v Murski Soboti?

Zagotovo sem v vseh teh letih spremljal Muro. Mura mi je omogočila, da sem se začel profesionalno ukvarjati z nogometom in hvaležen sem jim za vse. Vesel sem, da Mura deluje tako dobro oziroma da so v klub prišli ljudje, ki vedo kaj in kako. Mislim, da je Mura super poživitev za našo ligo, sploh glede gledalcev. Po mojem mnenju je nekaj najlepšega, ko prideš na tekmo in te vsakič spodbuja ogromno število navijačev. Zelo sem vesel, da je Mura končno dobila zdrave temelje.

Bi se kdaj še vrnili?

Trenutno sem zelo srečen v Celju in o tem tudi ne razmišljam, nikoli pa se ne ve, kaj bo prinesla prihodnost. Vendar kot sem dejal, trenutno lahko govorim samo o Celju, saj sem profesionalec in je tako tudi pravilno.

12 zadetkov, 9 asistenc. To so že skoraj številke, s katerimi so nekateri že osvajali naziv najboljšega igralca sezone…

Zasluga za to gre definitivno celi ekipi. Nisem niti edini v ekipi s takšno statistiko, Dario (Vizinger op. a.) ima še boljšo. Mislim, da se tu še enkrat več pokaže, da pri nas ni pomembno, kdo doseže zadetek. Tisočkrat smo prišli v situacijo, ko bi nekdo lahko dosegel zadetek, pa je raje podal na drugo stran, da je nekdo drug samo porinil žogo v prazno mrežo. To je zame užitek, nogomet, v katerem ni sebičnosti, ko se izvajajo lepe akcije. Zasluge za vse skupaj, tudi statistiko, pa gredo zagotovo ekipi.

Z Dariom sta verjetno najbolj vroč napadalni dvojec v ligi. Bi rekli, da pomemben delež k temu prispeva tudi dobra kemija med vama?

Lahko bi temu tako rekli. Zagotovo prispeva tudi to, da sva z Dariem zdaj že tretje leto skupaj v Celju in se zelo dobro poznava, pa ne samo z njim, s celotno ekipo. Mislim, da je ena izmed naših prednosti tudi to, da smo že dlje časa skupaj. Prav tako so z nami trenerji, ki nam že tri, štiri leta vcepljajo iste principe. In mislim, da se to nekje res mora poznati. V tej sezoni se to zares kaže, dajemo nekatere zadetke točno iz situacij, ki jih delamo na treningih. Vesel sem, da se z Dariom in ostalimi v ekipi tako razumemo. Kot sem dejal, pomembno je, da ni sebičnosti, da je pomembno le to, da zmaga ekipa.

V karieri ste dali skozi že nekaj trenerjev, kam med njimi postavljate Dušana Kosića?

Lahko rečem, da sem se od njega res naučil največ. Mogoče nekdo reče, da se igralec nauči nekih stvarih pri kadetih, mladincih, toda jaz sem se od trenerjev tukaj oziroma od Dušana res veliko naučil. Dal mi je tudi to odgovornost, da sem postal kapetan ekipe, kar pa mu z veseljem vračam na igrišču. Res, res veliko me je naučil.

Strokovnemu štabu se je pridružil Robert Koren. Bi rekli, da so k preskoku pripomogle tudi njegove bogate igralske izkušnje?

Vedno nam je pripravljen pomagati z nasveti. Vidi se, da je res igral na top nivoju, vsaka njegova beseda nekaj pomeni, in res dostikrat tudi njega vprašam za kakšen nasvet. Vse kar reče, je res, če se lahko tako izrazim (smeh). Tudi če je kaj takega, kar ni povezano z nogometom, imamo takšen odnos, da ga lahko vprašamo karkoli. Mislim, da smo tudi z Robertovim prihodom v klub zadeli v polno. Tudi drugi igralci se veliko pogovarjajo z njim.

Zaradi odlične sezone se seveda odpira vprašanje tujine. So prišle kakšne ponudbe že med zimskim premorom?

Zdaj pozimi ni bilo nič konkretnega, če bi prišla ponudba, bi se verjetno že kaj… Vedno nekdo nekaj kliče, saj veste, kako je to… (smeh) Sam sebi ne ustvarjam pritiska, da moram nekam iti na silo, z izkušnjami pride tudi to, da se ne odzoveš na vsaki klic. Verjamem pa, da ko bo prišlo tisto pravo, bo prišlo tudi ob pravem času. Zaenkrat pa kot sem dejal, srečen sem v Celju, videli pa bomo, kaj bo prinesla prihodnost.

Se je po teh igrah v glavo po tihem prikradlo tudi razmišljanje o vpoklicu v reprezentanco?

Ne bi rekel, da sem razmišljal o tem. Vidimo, kakšne igralce ima Slovenija, sploh v napadu. Imamo zares izjemne igralce, tako da si glede tega nisem ustvarjal nekih utvar. Grem iz tekem v tekmo, iz treninga v trening, vedno hočem biti boljši. In če bo kdaj kdo to prepoznal… Oziroma verjamem, da če si dovolj dober za reprezentanco, da tudi dobiš vpoklic.

Za konec še to. Koga bi nominirali za naslednji intervju, s kom bi si želeli, da opravimo naslednji pogovor?

Erik Janža in Nino Kouter.