Odlična letina slovenskih legionarjev

Pravkar minula sezona 2013/2014 je bila za Slovence v tujini med najuspešnejšimi. Kar devet nogometašev in dva slovenska trenerja so se veselili državne ali pokalne lovorike, trije nogometaši pa so osvojili naslov najboljšega v nižjih ligah in si s tem prislužili napredovanje, medtem ko so Jan Oblak, Roman Bezjak in Kevin Kampl.

Pregled odlične letine slovenskih legionarjev v tujini pričenjamo pri mladem vratarju Janu Oblaku, ki je v tej sezoni pri vsega 21 letih stopil v ospredje in se dokončno uveljavil med nogometnimi zvezdami, ob tem pa še ima ogromno prostora za napredovanje. Njegova Benfica je po zmagi v prvenstvu in ligaškem pokalu osvojila še 25. portugalski pokal, v finalu Evropske lige pa je morala priznati premoč španski Sevilli, ki je bila boljša po streljanju enajstmetrovk. Mladi Škofjeločan je pri 17 letih zapustil Slovenijo in odšel k Benfici. Sprva kar nekaj sezon zanj ni bilo prostora, zato so ga so posojali po portugalskih klubih, tudi tam na začetku ni dobival priložnost, nato pa se mu je odprlo in začel je navduševati najprej pri Leirii, nato pa pri Rio Aveju. Pred začetkom te sezone je imel ogromno težav pri Benfici, saj sprva ni želel podaljšal pogodbe s slovitim klubom, nato pa se je le dogovoril in podaljšal pogodbo do leta 2018. 21-letni Škofjeločan je do januarja sedel na klopi in čakal svojo priložnost. Po poškodbi izkušenega Brazilca Arthurja jo je zgrabil z obema rokama in postal prvi vratar portugalskega prvaka. Velja omeniti, da ima slovenski reprezentant najboljšo statistiko med vratarji vrhunskih svetovnih klubov. Na 25 tekmah je mrežo ohranil nedotaknjeno kar na 21 dvobojih, prejel pa vsega šest zadetkov. Ob tem pa je dvakrat postavil tudi klubski rekord po nepremaganosti.

	Ime in priimek	Jan Oblak
	Klub	Benfica
	Število tekem	27
	Število minut	2372
	Število tekem brez prejetega gola	21
	Število prejetih zadetkov	8
	Število rumenih/rdečih kartonov	2/0

Druga vzhajajoča zvezda slovenskega nogometa je nedvomno napadalec Roman Bezjak, ki je v dresu Ludogorca navduševal v prav vseh tekmovanjih, v katerih je nastopil. Blestel je v Ligi Europa, v kateri je s šestimi zadetki končal celo kot tretji strelec, in v Bolgariji, kjer je Ludogorec po zaslugi dveh njegovih odločilnih zadetkov osvojil bolgarsko prvenstvo in pokal. 25-letni Korošec je v Razgrad prišel leta 2012. Medtem ko prva sezona v Bolgariji zaradi privajanja ni bila blesteča; na začetku je pod vodstvom trenerja Ivajla Peteva dobival malo priložnosti za dokazovanje, nekajkrat pa je obsedel tudi na tribuni. Že lani maja pa je s petimi zadetki nakazal, da bi bila prihodnja sezona lahko njegova. In res, njegov strelski izbruh v tej sezoni se je začel šele po menjavi trenerja na začetku sezone, za kar ima največ zaslug trener Stojče Stoev, ki je v njem prepoznal potencial. V novembru je na treh tekmah v dobrem tednu dosegel sedem zadetkov, kar štiri pa je na eni tekmi nasul novopečenemu novincu Ljubimecu. Medtem je Ludogorec predvsem po zaslugi Korošca poleg domačega prvenstva blestel tudi v ligi Europa in v skupini skupaj s PSV Eindhovnom, Černomercem in zagrebškim Dinamom prepričljivo osvojil prvo mesto s kar 16 osvojenimi točkami, v šestnajstini finala je izločil italijanski Lazio, v naslednjem krogu pa je pohod bolgarskega prvaka zaustavila španska Valencia. Roman Bezjak je v evropskih pokalih zabil šest zadetkov in tekmovanje zaključil kot tretji strelec. Njegove dobre predstave niso ostale neopažene, saj ga redno spremljajo skavti tujih klubov, v reprezentanco pa ga je vpoklical tudi selektor Srečko Katanec, ki je Bezjaku priložnost ponudil že na prijateljski tekmi proti Finski avgusta, ko je zaigral v drugem polčasu, vendar je njegov strel od daleč končal v prečki. Nekaj minut je sodeloval tudi na kvalifikacijski tekmi za SP 2014 proti Norveški v Ljudskem vrtu. Na zadnji tekmi Slovenije v letošnjem letu, proti Kanadi v Celju, je bil prvič v prvi postavi v članski izbrani vrsti in zopet mu je prvenec v reprezentančnem dresu preprečila vratnica.

	Ime in priimek	Roman Bezjak
	Klub	PFC Ludogorec
	Število tekem	51
	Število minut	3337
	Število zadetkov	20
	Število asistenc	4
	Število rumenih/rdečih kartonov	11/0

Podobno kot Bezjak se je dvojne krone v dresu Red Bull Salzburga veselil mladi Kevin Kampl. Mladenič iz Solnograškega, ki je pred dvema letoma še igral v tretji nemški ligi, je poleg značilne frizure zaslovel s preigravanji ter z natančnimi podajami in je s 27 asistencami prvi podajalec avstrijskega prvenstva. Selitev iz Nemčije v Avstrijo je bila zanj zadetek v polno, saj je kmalu postal pomemben člen vezne vrste avstrijskega prvaka in tudi slovenske reprezentance. Salzburžani v domačem prvenstvu v tej sezoni niso imeli prave konkurence, zato so se z lahkoto sprehodili do lovorike. V evropskih pokalih je Salzburg sprva sicer neuspešno naskakoval ligo prvakov in izpadel v tretjem krogu kvalifikacij. Na dveh tekmah proti Fenerbahčeju je Kampl dvakrat podal. Potem se je s soigralci preselil v kvalifikacije za ligo Europa, tam sprva zlahka z dvema zmagama odpravil litvanski Žalgiris, nato pa v skupinskem delu v konkurenci z Elfsborgom, Esbjergom in Standard Liegom s šestimi zmagami premočno osvojil prvo mesto in se prebil v šestnajstino finala, kjer so nadigrali sloviti Ajax, v naslednjem krogu pa jih je zaustavil švicarski Basel. Kampl je v vseh tekmovanjih nastopil na 51 tekmah, dosegel je 14 zadetkov, prispeval pa je kar 27 podaj. Za kralja asistenc vlada precejšnje zanimanje tujih klubov, vendar pa ima mladenič v svoji pogodbi odkupno klavzulo, ki naj bi znašala od 15 do 18 milijonov. Kampl je nepogrešljivi člen slovenske reprezentance, zato je prepoved  avstrijskega prvaka o njegovi udeležbi v reprezentanci izven uradnih terminov povzročila precejšnje neodobravanje slovenske športne javnosti.

	Ime in priimek	Kevin Kampl
	Klub	Red Bull Salzburg
	Število tekem	51
	Število minut	4020
	Število zadetkov	14
	Število asistenc	27
	Število rumenih/rdečih kartonov	6/0

V Srbiji je bila Crvena zvezda, ki se sooča s hudimi finančnimi težavami, dolgo v senci mestnega tekmeca Partizana. Toda s prihodom slovenske četverice so rdeče-beli po sedmih letih suše znova osvojili naslov najboljšega v državi. Veliko zaslug za osvojitev 26. zvezdice ima Slaviša Stojanović, nekdanji selektor slovenske reprezentance, pri tem pa so mu pomagali še njegov pomočnik Miloš Kostić ter igralca Nejc Pečnik in Dejan Kelhar. Začetki v Beogradu za nekdanjega trenerja Domžal niso bili vzpodbudni, marsikdo mu je napovedoval neuspeh in hitro slovo. V prvenstvu je Crvena zvezda igrala toplo-hladno. Od pokala se je presenetljivo poslovila v četrtfinalu, tudi njena evropska pot ni bila dolga, saj je izpadla v tretjem krogu kvalifikacij Lige Europa. V spomladanskem delu so rdeče-beli pričeli pridno osvajati točke. Na lestvici se je približali tedaj vodilnemu Partizanu in ga ob prvem spodrsljaju tudi prehitel in od takrat  prvega mesta niso več izpustili iz rok. Poleg Stojanovića imata za  naslov prvaka zasluge tudi Nejc Pečnik in Dejan Kelhar. Prvi, ki je nekaj sezon neuspešno taval po tujih klubih od Portugalske do Rusije in nazadnje tudi v Angliji, se je odzval na klic Slaviše Stojanovića in nemudoma postal eden izmed ključnih mož Beograjčanov. Zvezdine navijače je navduševal predvsem z atraktivnimi preigravanji in potezami, zato so ga le-ti izbrali za najboljšega nogometaša. Slovenski krilni napadalec je reden član začetne enajsterice Beograjčanov. V državnem prvenstvu je na 28 tekmah zabil sedem zadetkov in prispeval še dve podaji. V Evropi se je v štirih nastopih med strelce vpisal enkrat. En gol je dodal še v treh pokalnih nastopih, kolikor jih je zbral. Z rednim nastopanjem v klubskem dresu se je po zlomu noge na SP v Južni Afriki 2010 zopet oblekel reprezentančni dres. Ob koncu kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2014 je bil v prvi postavi na tekmi proti Norveški, ko je Slovenija zmagala s 3:0. Na zadnji, odločilni kvalifikacijski tekmi, proti Švici v gosteh, je igral samo v prvem polčasu. Priložnost je dobil tudi na lani zadnji tekmi Slovenije, prijateljskem obračunu s Kanado v Celju. Z izbrano vrsto pa je tudi odpotoval na mini turnejo v Južno Ameriko. Drugi, ki se je pozimi iz Azerbajdžana, predvsem zaradi neigranja, v Beograd preselil slovenski branilec Dejan Kelhar in takoj postal pomemben član zvezdine obrambe. V dresu Crvene zvezde je zbral 15 nastopov, med strelce se ni vpisal, prispeval pa je eno podajo. Pod vodstvom Srečka Katanca je Pečnik za Slovenijo igral od prve do zadnje minute na prijateljski tekmi proti Finski, podobno velja tudi za tekmo kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2014 proti Albaniji v Ljubljani, kjer je Slovenija zmagala z 1:0. Toda skromna klubska sezona v dresu Gabale je poskrbela, da Dejana Kelharja na zadnjem selektorjevem seznamu ni bilo.

Na Madžarskem je ambiciozni Debrecen na krilih Daliborja Volaša in Reneja Miheliča v zadnjih desetih letih še sedmič osvojil naslov najboljšega v državi. Prvi se je ekipi Elemerja Kondasa pridružil na začetku sezone in zdaj spet uživa v nogometu, saj pred tem, ko je bil v Rusiji in v Mordoviji Saransk ni dobil praktično nobene priložnosti za igro. Drugi pa je madžarskega prvaka okrepil pozimi in nase opozoril predvsem z izvrstno izvedenimi prostimi streli. 25-letni Mariborčan je jesenski del sezone igral v Sloveniji pri ekipi Zavrča, v drugem delu pa je v dresu sedemkratnega madžarskega prvaka na 13 tekmah dosegel tri zadetke in štiri podaje, tri nastope pa je zbral v madžarskem pokalu, njegov soigralec Dalibor Volaš pa je na 21 tekmah dosegel osem zadetke in dve podaji, v madžarskem pokalu je na štirih tekmah nasprotnega vratarja premagal trikrat, enkrat pa je prispeval tudi podajo. Kljub osvojeni lovoriki oba nekdanja člana Maribora, ki sta v preteklosti že oblekla državni dres, zaman čakata na vrnitev v izbrano vrsto.

Z odlično sezono se lahko pohvali tudi slovenski trener Matjaž Kek, ki je z Rijeko postal državni podprvak, osvojil pa je pokalno lovoriko. Po izboru igralcev in trenerjev Prve HNL je bil po koncu sezone proglašen za najboljšega trenerja. 52-letni Mariborčan je vodenje Rijeke prevzel februarja lani in z odličnimi rezultati in delom hitro postal ljubljenec tamkajšnjih navijačev. Najprej je Rečane uspešno preko kvalifikacij, prvič v klubski zgodovini, popeljal do skupinskega dela Evropske lige, kjer je Rijeka v močni konkurenci s francoskim Lyonom, španskim Betisom in portugalsko Vitorio Guimarãesom osvojila tri točke. Zaradi tega so se v vodstvu kluba odločili, da nekdanjemu slovenskemu selektorju ponudijo izboljšanje pogodbe, kar je Mariborčan sprejel in s podpisom potrdil, da na Kantridi ostaja do leta 2017. V državnem prvenstvu je zaostal samo za vodilnim Dinamom, katerega pa je dvakrat uspešno premagal v finalu pokala in tako Zagrebčanom speljal pokalno lovoriko.

Slovenski branilec Miral Samardžić s tamkajšnjim Šerifom v Moldaviji pridno nabira lovorike, saj je ponovno osvojil nov naslov moldavskega prvaka, v pokalnem tekmovanju je Šerifu spodrsnilo v finalu, kjer je bila boljši Zimbru. Slovenski branilec je to sezono začel z zmago v superpokalu, v prvenstvu pa je Šerif s petnajstimi točkami prednosti pred mestnim tekmecem FC Tiraspol osvojil nov naslov. Samardžić je igral na 23 prvenstvenih tekmah v tej sezoni in zabil en gol. Čeprav je že nekaj let standardni član in po novem tudi kapetan z naskokom najboljšega moldavskega kluba Šerifa iz Tiraspola, ki vseskozi igra tudi v Evropi, v kateri je odigral dvanajst tekem. Najprej štiri v kvalifikacijah za ligo prvakov, v katerih so bili Moldavci neuspešni na drugi stopnički, potem pa se prek play-offa spet prebili v skupinski del lige Europa. Tam so zasedli tretje mesto in osvojili šest točk. Na vseh evropskih tekmah je bil nekdanji branilec Maribora v prvi postavi. Debi v reprezentančnem dresu pa je dočakal šele v zadnji tekmi lanskega leta, ko je igral v drugem polčasu prijateljske tekme med Slovenijo in Kanado v Celju. Selektor Srečko Katanec nanj računa tudi v prihodnje, saj je med kandidati za prijateljski tekmi z Urugvajem in Argentino.

V naslednji sezoni bomo v prvi nemški Bundesligi Slovenci zopet imeli dva predstavnika. S prvim mestom v drugi ligi se v dresu Kölna v elito vračata Mišo Brečko in Dominic Maroh. Prvi pri Kozličkih igra že šesto sezono, zadnji dve leti je tudi njegov kapetan, kar je seveda velika čast. V tej odlični sezoni je zbral 32 nastopov in statistiko zapolnil s tremi goli in štirimi podajami. Drugi pa odigral tekmo več kot Brečko, vendar pa se med strelce ni vpisal. V pokalu je Köln v tej sezoni prišel do osmine finala in do takrat odigral tri tekme. Na vseh treh je Trboveljčan igral od prve do zadnje minute, prav tako tudi Slovenec, rojen v Nemčiji. V reprezentanci je Brečko že vrsto let nezamenljiv člen začetne enajsterice, igral na vseh tekmah, medtem ko je Maroh, najverjetneje zaradi slabšega znanja slovenščine, izpadel iz načrtov selektorja Srečka Katanca.

Italijanski Palermo se je tudi po zaslugi slovenskega branilca Siniše Andjelkovića, po enem letu igranja v Serie B ekspresno vrnil med prvoligaše. 28-letni Kranjčan je redno igral na začetku sezone pod vodstvom Gennara Gattussa v sistemu s štirimi branilci in igral tudi tedaj, ko na vroči stolček Palerma sedel trener Giuseppe Iachini, ki je prisegal na sistem s tremi osrednjimi branilci. Andjelković je zaigral na 35 prvenstvenih tekmah v tej sezoni, izpustil je le pet tekem, enkrat pa je počival zaradi rumenih kartonov. V statistiko je vpisal dve podaji in se veselil enega zadetka. Zanimivo, zatresel je prav mrežo kluba, katerega barve je branil v prejšnji sezoni, Modene. Dva nastopa od prve minute je vpisal tudi v pokalnem tekmovanju, iz katerega so Sicilijanci izpadli že v tretjem krogu. Ni dvoma, izkušeni nekdanji član Maribora se je po treh sezonah rednega igranja  v drugi ligi ustalil v italijanskem nogometu, kar je vse prej kot lahka naloga. Siciljanci bodo tudi po povratku med elito računali na njegove usluge, zato bo Kranjčan lahko kmalu podaljšal svojo pogodbo, medtem ko pa sta njegova soigralca Armin Bačinović in Aljaž Struna na izhodnih vratih kluba in bosta poleti iskala novo sredino. Andjelković z reprezentančnim statusom ne more biti prav preveč zadovoljen, saj je odigral le eno tekmo. Selektor Srečko Katanec mu je namenil le slabe pol ure avgustovske prijateljske tekme na Finskem, ki se je končala s porazom z 0:2. Pozneje, kar je malce presenetljivo, ni več dočakal vpoklica v izbrano vrsto in kot kaže, selektor nanj ne računa več.

Kar nekaj slovenskih nogometašev pa je bilo blizu državnemu naslovu ali pokalni lovoriki. Nejc Potokar je v dresu AEL-a v ponovljeni tekmi na Cipru izgubil odločilno bitko v boju za naslov prvaka proti APOEL-u in ostal brez njega ter tako preprečil Mariboru, da bi se lahko v tretjem krogu kvalifikacij za ligo prvakov predstavil v vlogi nosilca. Rok Kronaveter se je moral z Györem po lanskem naslovu letos zadovoljiti z nazivom podprvaka. Haris Vučkić je z tretjeligašem Rotherhamom napredoval v drugo ligo. V drugi nemški ligi bo naslednjo sezono še vedno igral Goran Šukalo, ki je s Greuther Furthom v dvoboju s HSV potegnil krajšo in obstal v dodatnih kvalifikacijah. Čeprav se je Elvedin Džinić z Zaglebiem iz Lublina v pokalnem tekmovanju prebil celo v finale, kjer je ostal praznih rok, veliko slabše pa mu je šlo v prvenstvu, saj ni mogel preprečiti izpada med drugoligaše.