INTERVJU: Stevanović: Pika na i je bilo svetovno prvenstvo v Južni Afriki 2010

Po koncu lanske skrajšane sezone je nogometne čevlje na klin obesil nekdanji reprezentant, Dalibor Stevanović. Ujeli smo ga v Švici, kjer bo z družino ostal tudi po zaključku nogometne poti, vseeno pa bo ostal v ngometu, kjer je trenutno glavni asistent pri FC Stade Lausanne Ouchy (2. švicarska liga). V Sloveniji je igral v dresu Olimpiej in Domžal, želeli pa so ga tudi pri Mariboru in Interblocku.

Nogometno pot ste začeli v Domžalah. V kakšnem spominu so vam ostali tisti časi, kdo vam je najbolj pomagal pri tem, da ste uspeli storiti korak več in nadaljevati v tujini?

Tako je, nogometne korake sem začel v NK Domžale, od 6-9 leta (kasneje sem se vrnil pri 17ih in bil tam do 21 leta), potem sem odšel v Olimpijo, kjer sem dal skozi celoten mladinski pogon (9-17 leta). Največ so mi pomagali seveda starši, ki so bilo vedno ob meni, mi stali ob strani v vsakem trenutku. Glede športne plati je seveda vplivalo na mojo kariero tudi nekaj trenerjev, pri katerih sem se naučil poleg nogometa tudi ljudskih osnov, med drugimi trener Lalović v Olimpiji  (7 let) in kasneje trener Slaviša Stojanović v Domžalah, kjer je bil prestop iz mladinske selekcije v člansko zelo pomemben. 

V članski zasedbi Olimpije niste igrali v Prvi ligi. Ste imeli željo po zaključku kariere v zeleno-belem dresu?

Škoda, bilo je veliko želje po tem z moje strani, a se na žalost, zaradi različnih okoliščin, niso uresnicile.

V prvi ligi vam je priložnost v dresu Domžal ponudil Slaviša Stojanović. Bi lahko tudi njemu pripisali del zaslug za, lahko rečemo, kar uspešno nogometno pot?

Absolutno. Nikogar nočem izpostaviti na poti, ki sem jo imel. Vsaki ma določene zasluge. Konec koncev tudi kakšen od trenerjev, pri katerem ne igraš redno, a se učiš, probaš izboljšati stvari, ki ti manjkajo. Ampak v tem primeru mora igralec biti mentalno zelo močan in verjeti v svoje sposobnosti, če ne, se puščica hitro obrne navzdol.

Iz Domžal vas je pot popeljala v Španijo. Kakšen je to bil preskok? Se je bilo težko navaditi?

Občutki so bili fenomenalni, preskok ogromen. To sem občutil v drugi sezoni v Španiji, kjer se je nabralo ogromno močnih treningov in tekem in telo enostavno ni zdržalo, bil sem poškodovan praktično celo sezono. Hočem povedati, da je preskok v delu in intenzivnosti bil ogromen, in ko pride do preobremenitve, so poškodbe nažalost prisotne. A vendar je spominov veliko več pozitivnih, tako športnih kot osebnih.

Kje ste se najbolje počutili v tujini oziroma v katerem klubu ste se najbolje počutili?

Če gledamo samo s strani nogometne igre, bo to verjetno na Nizozemskem, v Vitesseju, kjer sem igral mogoče najboljši nogomet, saj sem kot igralec tam dozorel. Lepo je bilo seveda tudi v Spaniji, na Poljskem (kjer smo osvojili naslov državnega prvaka, bili v finalu pokala in osvojili super pokal). Konec koncev je najpomembnejše, da povsod kjer si, da si z družino, takrat je najlepše.

Zbrali ste 22 reprezentančnih nastopov, proti San Marinu pa ste dosegli edini zadetek v reprezentančnem dresu. Se ga še spominjate?

Seveda se, vsakega trenutka z reprezentanco. Pika na i je bilo svetovno prvenstvo v Afriki 2010. Življenje gre hitro naprej, a te spomini ostanejo za vedno. Igrati in braniti barve svojega grba, je nekaj o čemer bi vsak igralec moral sanjati in imeti zastavljen cilj ter imeti načrt kako to doseči.

Je bilo težko sprejeti odločitev o zaključku nogometne kariere, sprejeti dejstvo, da ne bo več poletnih/zimskih priprav…?

Roko na srce, niti ne. Malo sicer manjka tiste nogometne rutine, od zbujanja zjutraj, priprav na trening, prihod v garderobo, druženje z soigralci, a z druge strani sem zamenjal igralsko garderobo s trenersko garderobo. Na igrišču sem še vedno, zato neke velike nostalgije ni. Verjetno bi pa bila, če bi sel v nekateri drugi smeri, kjer bi bil odsoten iz nogometnih igrišč.

Ste med nogometno kariero odkrili se kakšen poseben talent ali imeli kakšen poseben hobi?

Poleg nogometa je bil vedno cilj da doštudiram management. Prosti čas pa vedno poizkušam preživeti s svojo družino.

Je obstajal interes katerega od slovenskih klubov, medtem ko ste igrali v tujini?

Leta 2008 Maribor (ko sem se vračal po poškodbi in nisem imel minutaže v Španiji). Ter kasneje tudi Interblock, v času Joca Pečečnika.

Pred štirimi sezonami ste prestopili v Koprivnico, ste se za ta korak odločili tudi zaradi bližine doma?

To je bila v bistvu primorana poteza. Bil sem svoboden igralec, bilo je nekaj klubov zainteresiranih, a ker sem bil v Rusiji brez družine (odločitev je padla, da družina ostane v Sloveniji, kjer so otroci začeli hoditi v šolo), sem se hotel vrniti malo bližje domu, da bi spet lahko skupaj živeli. V čakanju na pravo ponudbo, sem bil nekje sredi avgusta operiran na slepiču. Kasneje se je oglasil Slaven Belupo, ki je bil pripravljen počakati mesec ali dva, da okrevam in za to potezo sem jim neizmerno hvaležen. Malo je takšnih klubov, da podpišejo z igralcem praktično iz bolnišnice in tako sem pristal v Koprivnici.

Boste po koncu nogometne kariere živeli v Sloveniji ali ste si dom ustvarili kje v tujini?

Trenutno živimo v Švici, kjer sem tudi zaključil nogometno kariero. Ustvarili smo si dom blizu Ženeve, kjer bomo ostali živeti z družino.

Boste po koncu kariere nadaljevali v nogometnem svetu ali boste odšli v popolnoma druge vode in kam?

Ostajam v nogometnem svetu, kjer sem trenutno glavni asistent FC Stade Lausanne Ouchy (2. švicarska liga).