Marijan Pušnik zavil v pisateljske vode

Marijan Pušnik je v teh dneh izjemno zaseden mož. Korošec se po slovesu od Japonske vsaj za zdaj še ni vrnil ob nogometne zelenice, je pa zato toliko bolj dejaven na drugih področjih. Nekdanji trener Korotana, Dravograda, Celja, Maribora in velenjskega Rudarja je zavihal rokave in izdal knjigo z naslovom “Z japonskimi pregovori do motivacije”, ki je pred dnevi ugledala luč sveta in že doživela prve predstavitve. Pred dnevi smo v pogovoru z Dravograjčanom nekaj besed izmenjali tudi o prelitem črnilu in motivih za pisanje knjige.

Od Japonske ste se poslovili konec minulega leta, po nekaj mesecih ste po dveletnem delu pri Avispi verjetno že strnili vtise?
To je bilo lepo in izredno koristno obdobje. Spoznal sem veliko novega, tako na področju nogometa, kulture, družbe, socializacije in načinu razmišljanja. Azija je že tako ali tako drugačna. Že v času, ko sem bil v Iranu, v bližnji Aziji, je bilo precej drugače, na Japonskem pa so razlike še večje. Sistem hierarhije, nadrejenost in podrejenost oziroma »senpai kohai«, je vpet v šolstvo in družbo, praktično vsepovsod, tudi v nogomet. In to v nogometu določene zakonitosti postavlja v novo luč.

Če primerjate prvo in drugo sezono, s katero ste bolj zadovoljni?
Obema sezonama bi dal kar enako oceno. V trenutku, ko sem prišel v klub, se je Avispa sezono pred tem šele v zadnjem krogu rešila izpada iz lige, klub pa je bil tudi v določenih finančnih težavah, kar je na Japonskem izredna redkost in zaradi tega so v prvem letu zamenjali tudi predsednika. Nismo imeli pravih možnosti za okrepitve in izboljšanje kvalitete moštva. Vseeno pa sem z moštvom, ki sem ga imel na razpolago, bil v drugi sezoni vseskozi blizu uvrstitve v “playoff”, med šest moštev. V zadnjih dveh mesecih smo zaradi različnih razlogov, o katerih pa ne bi govoril, po lestvici drastično padli. Rezultatska uvrstitev na lestvici morda niti ni bila tako pomembna, saj smo v moštvu veliko naredili za prihodnost, zaradi česar so bili ljudje v klubu, predvsem pa navijači, zelo zadovoljni z mojim delom.

V lanskem pogovoru ste dejali, da japonski klubi od prvega do zadnjega pred sezono napovedujejo boj za prvaka…
To je specifičnost japonskega prostora. Tudi zadnje moštvo lige, ki ima neprimerno manjši proračun kot prva ekipa lige, napove borbo za naslov. Recimo tako, kot če bi v Sloveniji primerjali Krko in Maribor, pa bi Krka napovedovala, da bo državni prvak. Na Japonskem to napovejo vsa moštva v ligi, kar je drugače kot pri nas. Tudi letos je podobno, Avispa je z novim sponzorjem proračun povečala za trikrat, napovedali so boj za prvo mesto, trenutno pa so deseti. Takšne napovedi so na Japonskem stalnica, gre za to, da se skuša ljudi prepričati, da so cilji visoki in da se trudiš, kar je na Japonskem najbolj pomembno.

Verjetno pa Vam je kljub vsemu žal, da v drugi sezoni niste uspeli iztržiti več od končnega položaja na lestvici?
Kot športniku mi je zagotovo žal, saj smo bili dolgo zelo blizu. Igralski kader je bil zelo ozek, za razliko od ostalih klubov, ki razpolagajo s po tridesetimi igralci, sem sam razpolagal z zgolj štirindvajsetimi. V dvainštiridesetih krogih pa pride do poškodb, nekaj pa igralcev pa je bilo tudi takšnih, ki niso imeli prave kvalitete, da bi bili v ekipi. Sam nisem imel veliko vpliva na selekcioniranje, saj je bilo to v rokah športnega direktorja in uprave. Za nameček smo med sezono izgubili še dva tujca, zato se ni dalo kaj prida rotirati in tako smo pričeli v ostrejšem ritmu tekmovalnega sporeda padati.

Če se še enkrat dotaknemo lanskega pogovora. Dejali ste, da ste poskrbeli za pravo revolucijo, ko ste priložnost ponudili tudi mlajšim igralcem. Se je to morda preneslo na Vašega naslednika ali pa druge ekipe v ligi?
To je pravzaprav ena glavnih stvari, ki me je pokopala. Novi lastnik je v celoti pripeljal novo štab. Ena mojih glavnih napak, če tako rečem, je bila, da nisem “forsiral” starih domačih nogometašev, kot je običaj na Japonskem. Ne glede na to, da sta mlada igralca postala reprezentanta, v letošnji sezoni praktično še nista igrala. Takšna je pač hierarhija, igralci se na Japonskem za mlade štejejo še pri triindvajsetih letih, ko končajo univerzo. Ne gleda se toliko na kakovost, ampak na starost. Najboljši dokaz za to je letos Jokohama Miloša Rusa, kjer igra oseminštiridesetletni Kazujoši Miura. Če imaš takšnega igralca, ga moraš postaviti v ekipo, ne glede na to, da se to za slovenske razmere sliši nemogoče. Tudi sam sem imel v svoji ekipi nekaj takšnih igralcev.

Navijači so Vas hitro vzeli za svojega, slovo je bilo precej čustveno, je bilo zaradi tega še težje zapustiti Japonsko?
Ne. Resda ni bilo lahko, saj so se mi navijači vtisnili v spomin in srce. Na vsaki tekmi je bilo vzdušje zelo dobro, tudi sodelovanje med nami, na koncu pa je bilo tudi slovo precej čustveno. Vseeno pa smo profesionalci, ne glede na to, če vzljubimo navijače, klub in igralce. Ve se, kako je s trenerji, ko gremo s trebuhom za kruhom.

Verjetno pa sta bili vrnitve veseli žena in hčerka?
Vesel sem bil tudi sam. Če je bilo kaj moteče, je bilo zagotovo to, da sem bil kar enajst mesecev v letu, od januarja pa do konca novembra, brez družine, kar je zelo težko zdržati, zato sem bil povratka domov zelo vesel. Družina je prvo, tudi dom pa je samo eden.

V mesecih po vrnitvi iz Fukuoke pa verjetno niste zgolj polnili baterij?
Najprej sem si mesec dni vzel zase ter za družino in prijatelje. Če se malce pošalim, sem se končno najedel tudi domače hrane. Nisem zgolj posedal doma, tudi strokovno sem se izobraževal, spremljal tekme doma in v tujini. Predvsem pa sem energijo posvetil pisanju knjige z japonskimi motivacijskimi pogovori. Po štirih mesecih je prišlo do izida in sedaj me čakajo prve predstavitve.

Kaj pa Vas je navdahnilo za pisanje knjige?
Kot sem že prej poudaril, je zaradi hierarhije “senpai kohai” komunikacija z igralci na Japonskem zelo težka. Zaradi sistema nadrejenosti in podrejenosti je težko priti do odgovorov nogometašev. Ena od oblik motivacije, poleg pogovorov, treningov, komunikacije na igrišču, teoretičnih priprav in analiz ter raznih razgovorov, je bila tudi ta, da sem ekipi pred tekmo za piko na i dal še motivacijski rek, ki jih je še nekoliko spodbudil. Japonske pregovore sem prevajal v angleščino, ki je bil moj uradni jezik v klubu. Na Japonskem živeči Slovenec, dr. Ivan Godler, pa je bil eden od glavnih razlogov za pisanje knjige, saj mi je dejal, da bi bilo lepo, če bi zbral material. Ideja je dala idejo, saj sem želel knjigo napisati že v preteklosti, ko sem bil v Iranu, tedaj o anekdotah v Iranu, a so mi takrat ukradli računalnik, izgubil sem večino materiala in se pisanja nisem lotil še enkrat. Sedaj pa je bila priložnost, saj sem se zavedal, da bom doma vsaj kakšnega pol leta in tako sem čas posvetil pisanju knjige, ki je posvečena mojemu delu na Japonskem in načinu motivacije s pregovori, ki sem jih zbral v prvi sezoni.

Če se še malce dotaknemo Japonske, v drugoligaškem tekmovanju letos slovenske barve predstavljata Miloš Rus in Nejc Pečnik. Vas je slednji pred sklenitvijo dogovora morda povprašal za kak nasvet?
Svet je majhen, tako ali tako pa se z Nejcem dobro poznamo in smo dobri prijatelji. Jasno je, da se je oglasil in sem mu podal precej informacij. Z Milošem sem ravno tako v rednih stikih, obema pa gre zelo dobro. Nejc je z JEF Unitedom trenutno na prvem mestu, Miloš pa se nahaja v zgornji tretjini lestvice in z Jokohamo, glede na razpoložljiv kader, dosega izredno dobre rezultate. Nejc je z JEF Unitedom nazadnje premagal Ardijo, nekdanji klub dr. Zdenka Verdenika, ki je lani izpadla iz prve lige. JEF je z Nejcem in še enim novincem, brazilskim vezistom Paulinho, sicer eden glavnih kandidatov za naslov. Če bi primerjali moj klub Avispo, Jokohamo ali pa JEF, je slednji daleč najbolj rangiran klub. Gre v bistvu za prvoligaški klub, ki sta ga v preteklosti vodila tudi dr. Verdenik in Ivica Osim.

In še za konec, kakšni so načrti za prihodnost? Je težko vzdržati brez adrenalina, ki ga ponuja trenerski posel?
Nedvomno. Nogomet je v nas in jasno je, da me že malce srbijo pljuča, da bi zapiskal v piščalko in pa obul nogometne čevlje. Je pa potrebno biti realen, pri nas je situacija takšna kot je, težko je kjerkoli dobiti službo, v tujini pa je konkurenca še toliko večja. Jasno pa je, da vsi čakamo na svojo priložnost, bomo pa videli, kako se bo razvila prihodnost.

Pa bi Vas morda kdaj v prihodnosti zamikala vrnitev na Japonsko?
Če bi se ponudila priložnost, bi jo zagotovo sprejel.

Predstavitve knjige “Z japonskimi pregovori do motivacije”:
Dvorec Bukovje – torek, 14. aprila, ob 19:00
Knjižnica Ksaverja Meška Slovenj Gradec – četrtek, 16. aprila, 0b 19:00
Knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem – petek, 17. aprila, ob 19:00
Rotary Club Velenje v Knjižnici Velenje – ponedeljek, 20. april, ob 19:00
Klub Adventura Celje (stadion Arena Petrol) – torek, 21. april, ob 19:00
Klub Korošcev v Ljubljani – četrtek, 7. maj, ob 19:00