Laura Škvorc: “Užitek bo igrati s takšno ekipo!”

Tudi nogometašice v teh dneh uživajo na zasluženem premoru. Po nekaj tednih počitka bodo priprave najbolj naporne za igralke Pomurja, nič manj pa se v sklopu priprav ne bodo potile igralke Olimpije.

Vodstvo lani ustanovljenega kluba je že zavihalo rokave, saj je v svoje vrste zvabilo Zalo Gomboc, Anjo Milenkovič in Natalijo Golob, ki bodo ob dosedanji zasedbi tvorile kakovostno sredino. Močno orožje Ljubljančank bo tudi Laura Škvorc, ki se je zmajčicam pridružila pozimi in v nadaljevanju sezone odigrala devet tekem in dosegla tudi štiri zadetke. Preverite, kaj nam je v pogovoru zaupala osemnajstletna Krčanka.

Kdo vas je navdušil za nogomet, kako so se začeli prvi koraki v nogometni karieri?
Že od malih nog sem sanjarila o igranju nogometa. Z bratom sva storila prve korake na igrišču, kjer me je igra z žogo povsem prevzela. Že v mladih letih sem poskusila s treniranjem, a sem obupala že po mesecu dni, saj nisem zdržala pritiska med fanti. Prelomen trenutek in začetek mojega igranja pa se je zgodil, ko sem na oglasni deski zagledala plakat ŽNK Krka. Takrat sem zagrabila priložnost in jo maksimalno izkoristila. Končno so se mi nato odprla vrata v nogometni svet.

Kako bi opisali dosedanjo klubsko kariero?
Nogometno pot sem začela pri ŽNK Krka, za katero sem izvedela s plakata, saj so iskali nove igralke. Hvaležna sem, ker so me sprejeli in me vzeli za svojo. To so bila kar naporna leta. Na treninge sem se morala voziti trikrat na teden, kar je terjalo veliko prostega časa. Ker smo igrali obe, člansko in mladinsko ligo, sem tudi nedelje in sobote posvetila nogometu. Ker se je Krka odločila, da bo izstopila iz članske lige, sem prestopila v ŽNK Dinamo. S puncami in trenerjem smo še vedno v stikih, čeprav nisem več članica njihovega kluba. V Dinamu so me sprejeli za svojo. Bila je izkušnja, ki je ne bom nikoli pozabila. Z njimi sem si ogledala precejšen del Hrvaške, kar je bilo nekaj neprecenljivega. Spoznala sem tudi veliko igralk iz konkurenčnih hrvaških klubov. Še vedno se z veseljem spominjam tistih dni.

Vožnja na treninge od mene ni terjala toliko časa, saj sem na Hrvaško hodila le enkrat tedensko in seveda na tekme. S klubom smo se strinjali, da lahko treniram s fanti v Krškem in k njim pridem zgolj dan pred tekmo, da se uskladimo glede taktike. Po Dinamu sem se odločila za prestop v Olimpijo, saj imam v Ljubljani namen študirati. Ni mi žal, da sem sprejela to odločitev, saj se v tem klubu zelo dobro počutim. Smo uspešna ekipa, ki lahko preseneti še marsikoga. Imamo precej izkušenih igralk, od katerih se lahko veliko naučim. One so tiste, ki me ženejo naprej k novim izkušnjam, delu in trudu. Veseli me, da sem v takšnem klubu, saj mislim, da se lahko še veliko naučim in s tem podkrepim samo sebe.

Igrali ste na Hrvaškem, za Dinamo Maksimir, ki pa mu to sezono ni šlo vse po načrti. Kje vidite razlike v hrvaškem in slovenskem ženskem nogometu?
Rada sem igrala za Dinamo. Na začetku smo bili kar močna ekipa. Kasneje so ključne igralke odšle, a vseeno smo se trudile, da se to ne bi poznalo v naši igri. S klubom sem se odlično razumela in jih bom vedno nosila v srcu. Če kdaj slučajno zaidemo v Zagreb, se z veseljem ustavim in potreniram z njimi. Kadar pridem, so me veseli in me obravnavajo kot bi še vedno bila njihova soigralka. Tako kot v Sloveniji, je na Hrvaškem kar nekaj klubov, ki se borijo za mesto na vrhu lestvice. Tudi število igralk na klopi je podobno. Nekateri klubi komaj naberejo dve igralki, nekateri pa jih imajo za celotno rezervno klop.

Trenirate torej s fanti v Krškem? Kakšne so razlike med treningom z moškimi in ženskami?
Tako je. S fanti sem pričela trenirati že, ko sem bila še pri Krki. To je nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo v življenju. Fantje so me lepo sprejeli in sem jim hvaležna, saj sem se tukaj naučila vsega, kar danes znam. Trenerji so bili potrpežljivi z mano in mi pokazali pravo pot do uspeha. Ne vem, kako bi se jim najbolje zahvalila. Največ zahvale lahko zagotovo poberejo prav oni. Hvaležna sem jim iz dna srca. Brez njih mi ne bi uspelo priti do trenutne točke.

Treningi se kar precej razlikujejo. Fantje so bolj agresivni, hitri in predvsem tekmovalni. Če želiš, da ti uspe, moraš na treningu vselej dati vse od sebe. Pri njih je veliko več konkurence, zato se vsi trudijo biti najboljši. Tudi če si dekle, ti ne bodo pustili, da pometaš z njimi. Fantje začnejo predvsem s tehniko in se kasneje še izpopolnjujejo. Pri ženskah pa trenerji dajejo večjo prednost vzdržljivosti in moči, saj smo ženske manj zmogljive.

V preteklosti ste bili reprezentantka mlajših selekcij, v bodoče pa verjetno obstaja tudi želja po članski izbrani vrsti?
Zelo si želim zastopati našo državo in pokazati vsem, kaj zmorem. To je zagotovo ena od mojih želja in upam, da bom s svojim trudom to tudi dosegla. Vem, da moram še veliko izpiliti, se posvetiti predvsem svojim napakam in jih odpraviti. Da zastopaš svojo državo na tako visokem nivoju, je nekaj neprecenljivega. Zavedaš se svoje naloge in jo želiš kar se da najbolje opraviti. Če mi bo uspelo kdaj zaigrati za člansko reprezentanco, bo to potrditev trdega dela in truda ter zagon za nadaljnje in še bolj učinkovito delo.

Kako pa ste zadovoljni s pravkar končano sezono?
Olimpija je naredila nekaj izjemnega. Z vstopom v ligo je takoj zasedla tretje mesto na lestvici. To si lahko vsaka ekipa samo želi. Takšen uspeh je težko doseči. Sama sem zelo zadovoljna z uspehom, saj ni lahko priti na vrh lestvice. Nekatere ekipe se trudijo že več let, mi pa smo to uspeli narediti v zelo kratkem času. Bilo mi je v veselje pomagati in doseči z ekipo tako neverjeten dosežek. Če smo realni, bi lahko pristali še eno mesto višje, saj smo imeli vse pogoje, žal pa se ni izšlo po naših načrtih, ker je bilo veliko igralk poškodovanih. Menim, da lahko naslednjo sezono zasedemo tudi višja mesta, saj bomo zelo močna ekipa, ki ji lahko uspe veliko več. Z dobljenimi okrepitvami bomo konkurirali tudi ekipi na vrhu lestvice. Imamo veliko izkušenih in tehnično dovršenih punc. Užitek bo igrati s takšno ekipo.

Olimpija se močno krepi, morda zaradi tega čutite določen pritisk in konkurenco?
Konkurenca bo zelo velika, vendar to ni slabo. Vsaka igralka se bo morala maksimalno potruditi, da bo zasedla mesto v postavi. Ne bo se lahko kosati z igralkami, ki imajo za sabo že ogromno treningov in tekem, a tako je v življenju. Če si nekaj tako močno želiš, se boš za to maksimalno potrudil in upal na najboljše. Za vsako oviro se najde pot, ki te popelje do želenega cilja. Glede na to da bo konkurenca ogromna, se bom morala zelo potruditi, če želim biti v prvi enajsterici. Potrebnega bo veliko garanja in vloženega dela. Upajmo, da mi bo uspelo.

Za mlado nogometašico imate za sabo že nekaj izkušenj, kakšni pa so vaši cilji?
Zelo si želim igrati v tujini, saj želim svoje znanje nogometa razširiti in ga deliti s svetom. Razmišljala sem o študiju v Ameriki, saj so tam poleg študija zelo dobri pogoji za napredovanje v igranju nogometa. Nogomet je tam na višjem nivoju. Tudi veliko večji poudarek dajo na ženski nogomet kot pri nas. Rada bi šla tja, ne samo zato, da bi izpopolnila znanje nogometa, ampak tudi zaradi življenjske priložnosti, ki jo ponuja zunanji svet. Domači me podpirajo pri odločitvi za odhod v Ameriko, saj vedo, da mi je nogomet prioriteta v življenju.

In za konec…
Najbolj se moram zahvaliti svoji družini, ki me v dobrem in slabem vedno podpira. Starša mi kupujeta vso potrebno opremo, obenem pa sta tudi najboljša navijača, saj hodita na vsako tekmo in pridno navijata. Kadar nimam treninga, pa mi z veseljem pomaga oče, ki prevzame vlogo trenerja. Pomaga mi popraviti napake in izpiliti mojo igro. Kar precej časa in živcev potroši, da bi postala boljša. Nogomet je moje življenje in vsi ki me poznajo, to vedo. Nogomet me je spremenil v boljšo in bolj samozavestno osebo. Rada igram nogomet in pravijo, da za tisto kar imaš rad, se je vredno potruditi. Vedno bom dala vse od sebe in poskušala iz tega iztržit kar se da največ. Brez nogometa ne bi bila takšna, kot sem. Nogometu sem posvetila življenje.