Drkušić povečuje slovensko kolonijo pri Heerenveenu

Luka Zahović, Andraž Mrkonja in Aleksander Palamar bodo pri nizozemskem Heerenveenu kmalu pozdravili še enega rojaka. Slovensko kolonijo na severu Nizozemske bo kmalu povečal še obetavni Vanja Drkušić, doslej član Krškega, ki v letošnjem letu v tujino pošilja že tretjega upa. Luka Kerin in Luka Guček sta pred meseci prestopila v italijanski Inter oziroma španski Betis.

Novopečenega člana Heerenveena smo pred dnevi, ko je odigral še zadnjo tekmo za kadetsko selekcijo Krškega, gostili tudi pred našim mikrofonom. Tako že uvodoma nismo mogli mimo vprašanja, kako je prišlo do prestopa. “Z reprezentanco smo maja igrali na pokalu narodov. V tekmi s Hrvaško so me opazili ogledniki Heerenveena. S tem se je vsa zgodba okoli prestopa tudi pričela, najprej so kontaktirali očeta. Julija smo bili na Nizozemskem, kjer sem ogledal klubsko vadbeno središče in vse ostalo. Zelo mi je bilo všeč,” je za SNPortal uvodoma priznal šestnajstletni nogometaš. Vsestranski vezist se že veseli novega izziva, za katerega pravi, da je korak naprej: “Družina je vesela zame, saj vedo, da sem si že od majhnega želel postati nogometaš. Zavedajo se, da je to zame korak naprej, čeprav so skeptični, saj kot šestnajstletnik sam odhajam od doma in v tujino. Razumem, da jim je težko, vendar so srečni, saj bom storil velik korak naprej na moji nogometni poti.”

Priimek Drkušić za ljubitelje slovenskega nogometa ni neznanka. Nikola Drkušić, oče Vanje, je bil v preteklosti tudi prvoligaški vratar, za Gorico in Belo krajino je odigral trideset prvoligaških tekem. Prav oče pa je bil tudi glavni vzrok, da je z igranjem nogometa pričel tudi Vanja. Začetke sinove poti je kasneje potrdil tudi oče Nikola, ki ga je Vanja še kot majhen otrok spremljal tudi na tekmah. Nikola, ki je danes trener vratarjev pri članski ekipi Krškega, priznava, da je ponosen, a hkrati ne skriva, da je še mladoletnega sina težko spustiti v tujino: “Kot starš sem zagotovo zelo ponosen na to, saj je to bila njegova želja in tudi, brez skrivanja, tudi moja skrita želja, ko smo pričeli z nogometno potjo. Na drugi strani pa je težko, saj sin pri šestnajstih letih odhaja od doma, vendar smo tukaj zato, da ga podpremo in mu stojimo ob strani.”

Visokorasli up je prve nogometne korake storil že pri štirih letih. Do enajstega leta je bil član novomeške Krke, po polletni epizodi pri Domžalah pa se je pri štirinajstih letih preselil v Krško. “Rok Zorko je trener, ki to dela s srcem. Je res srčen trener in zelo v redu oseba, ki zna pomagati svojim varovancem. Veliko me je naučil, tako da ima tudi on veliko zaslug za to, da sem v Krškem tako napredoval,” je o svojem trenerju v kadetski selekciji Krškega spregovoril mlajši predstavnik družine Drkušić, sicer tudi član kadetske izbrane vrste, ki jo spomladi čaka elitni krog kvalifikacij za evropsko prvenstvo: “Zagotovo je ena primernih želja tudi uvrstitev na evropsko prvenstvo, saj je to za vsakega nogometaša dosežek, s katerim se lahko pohvali tudi kasneje. Dal bom vse od sebe, da se bomo uvrstili na evropsko prvenstvo v Azerbajdžan.”

“Vanjo sem večkrat srečal na tekmah s Krko. Vedno sem v njem videl nekaj posebnega, predvsem njegova drža na igrišču me je prepričevala, da je fant s pravim karakterjem in je to tisto, kar lahko pri igralcu odloči, da postane dober članski igralec. Vzpostavili smo stik s starši in ga priključili naši ekipi, za kar mi ne bo nikoli žal,” se je o svojem nekdanjem varovancu razgovoril trener Rok Zorko, sicer tudi vodja Nogometne šole Krško, ki Vanjo v prihodnosti vidi kot odličnega obrambnega igralca, ki pa zna biti nevaren tudi v napadu. Kljub temu, da je Krško v kratkem času izgubilo še tretjega upa, Zorko poudarja, da sta lahko s prestopom zadovoljni obe strani: “Na koncu smo lahko zadovoljni vsi. Mi, ki smo Vanji pomagali, da se bo plasiral v eno boljših nogometnih šol in do perspektivo, da postane dober članski igralec, kakor tudi Vanja, ki mu je uspelo narediti korak, ki zagotovo ni lahek.”

Za konec pa je beseda znova pripadla osrednjemu akterju zgodbe, ki se je v zaključku pogovora zahvalil nekdanjim soigralcem in trenerjem: “Zahvaljujem se jim za vsak trening, tekmo in pogovor, saj so mi zelo pomagali. V Krškem sem močno napredoval. Če ne bi prišel v Krško, verjetno ne bi bil tukaj, kjer sem sedaj. In za to bi se jim zahvalil iz vsega srca, saj so na moji nogometni poti odigrali pomembno vlogo.”