Za božične praznike sem se odpravil domov v Slovenijo. Drugič v svoji karieri sem dobil priznanje za najboljšega slovenskega trenerja leta 2015. Ogromna čast in priznanje, na katerega sem zelo ponosen. Na zabavi po prireditvi sem glede moje trenutne situacije spregovoril z Milenkom Ačimovičem, ki je odigral nekaj sezon v Franciji. Dal mi je nekaj informacij, ki mi bodo morda prišle prav. Za konec me je še opozoril, da čeprav imam navidezno podporo vodstva, že morda pripravljajo zamenjavo za mene. V tako vrhunskem klubi zahtevajo rezultate takoj in do trenerjev niso prizanesljivi. Sploh na do tujcev in takšnih ko sem jaz, brez velikih izkušenj in referenc. Pogovor z njim mi je dal drugačen pogled na vso situacijo. Znašel sem se v dvomu. Naj ostanem v Franciji, kjer bom prepuščen na njihovo milost ali naj sam odidem? Še preden sem prišel v Slovenijo, sem imel načrte kako naprej, a so se ti načrti razblinili kot milni mehurčki. Torej, kaj naj naredim? Iskreno, ne vem. Naslednji dan me je poklical športni direktor Rangnick. Povedal mi je, da so pogodbo podaljšali Lopez, Vercouter, Ciani in Kallstrom, medtem ko je pa Grenier, po mojem mnenju najboljši igralec ekipe, zavrnil in nas lahko po koncu sezone zapusti brez odškodnine. Prav tako mi je sporočil, da bom moral malce počakati na plačo za mesec december, saj je finančno stanje nevzdržno. Trudi se prodati nekatere igralce, a kaj ko ni zanimanja. Prav tako so predpogodbe z drugimi klubi podpisali igralci, ki jim poteče pogodba in na katere nisem računal že zdaj. Želel sem vsaj malo odškodnine in da klub zapustijo že zdaj, ne pa da jih bomo morali še pol sezone plačevati. Bil sem malo zaskrbljen, saj je dolga bilo že 22 milijonov. In v takšnem okolju je težko delati. Mogoče je bil ta klic tudi razlog, da sem se potem odločil tako kot sem se.
Vrnil sem se v Francijo in takoj odšel v pisarno k predsedniku in športnemu direktorju, kjer sem podal svoj nepreklicni odstop. Tako sem ju šokiral, da sta skoraj padla iz stola. Gledala sta me začudeno, jaz pa sem nadaljeval: Poglejte, zelo sem vam hvaležen, da ste mi ponudili priložnost, ampak sem vas razočaral. V bistvu se bom za nekaj časa odmaknil iz sveta trenerstva. Tudi iz mesta selektorja Nigerije bom odstopil. Mislil sem, da bo tukaj tako kot je bilo v Sarajevu. Morda je videti, da nisem pripravljen da tako visok nivo. Morda nisem tako dober trener, za kakršnega se imam. Oprostite mi, ampak ne morem več. Bilo je nekaj nejevolje, ampak sta se na koncu sprijaznila in v slovo smo si podali roke. Zaželel sem jim vse najboljše v tej sezoni in vedel sem, da bodo obstali. Še isti dan sem odletel tudi v Lagos, kjer sem se sestal z predsednikom nigerijske nogometne zveze. Tudi njemu sem povedal, da pač odstopam kot selektor in da odhajam v trenersko penzijo. Tudi on mi ni delal težav in tako sem bil v enem dnevu odrešen vsega. Nekako mi je odleglo.
Pol leta kasneje:
Že pol leta je minilo, odkar sem odstopil iz vseh trenerskih položajev. Kaj delam sedaj? Hodim na fax, saj sem se posvetil študiju strojništva. Imam punco, s katero sva v zelo resni zvezi. Tako resni, da se niti ne smejiva več. Šala. Prav tako imam tudi službo. Tisto službo, katero sem imel preden sem šel v Sarajevo. In še nekaj je tako kot je bilo preden sem šel v Bosno. Spet sem navijač. Spet hodim na tekme svojega ljubega Maribora. Tako da ponovno živim svoje življenje. Spet sem tisti jaz. Tisti jaz, katero življenje obožujem. Lepo mi je bilo kot trenerju ampak pogrešal sem vse to, čeprav sem si trdil, da je to za mano. In spet se je v moje življenje vrnilo vso to bežanje pred policaji, občasni pretepi in kurjenje pirotehnike. Vendar sem sedaj previdnejši, saj so kazni visoke. Ne mislim finančno, ampak predvsem to, da mi lahko dajo prepoved obiska tekem. Vendar sem kljub temu še vedno ohranil stike z vsemi strokovnjaki, s katerimi sem sodeloval in jih spoznal v preteklosti. Redno hodim na seminarje v tujino, saj se bom nekega dne vrnil med trenerje. Nekaj časa smo se šalili, da bi lahko prevzel Maribor. V bistvu so to bile želje navijačev, a realnost je taka, da ne vem, kako bi se to izteklo. Ko sem se pogovarjal z gospodom Zahovičem, je želel, da mu podam iskreni odgovor, zakaj sem se odločil tako. Iskreno, nisem mu ga mogel podati. Zato ker še ga sam ne vem. Sem navijač, ki je postal trener in trener ki je postal navijač. To sem jaz.
Omenil sem že, da sem v resni zvezi. In pričakovalo bi se, da sem se vsaj malo zresnil. Ni tako. Punco je vedno skrbelo. Pred vsako tekmo, ne glede proti kateremu smo igrali, jo je bilo strah za mene. Saj razumem njeno skrb, samo ženska, razumi vendar, da nisem v vojski in da tekme niso vojna. Vedno mi je grozila, da v primeru, da bom kdaj sodeloval v kakšnih neredih in da bom prišel domov poškodovan, gre. Za vedno. Mislil sem si, seveda. Samo govori tako. Poleti 2016 je Maribor igral kvalifikacije za Ligo Evropa. V 3. krogu je v Mariboru gostovala madžarska ekipa Gyor. Že na prvi tekmi na Madžarskem je bilo vroče, ampak sem ostal nepoškodovan. Obetali smo si povračilo dolgov v našem mestu. V ulici se nas je srečalo 50 nas in 50 njihovih. Obojni opremljeni z palicami, bokserji, pasi in steklenicami. Navali za slavo. Bilo je hudo. Trajalo je 5 minut, ko so pridrveli policaji. Razbežali smo se. Nekaj naših so pozaprli, prav tako tudi njihovih. Sam sem uspel ubežati, a ne brez posledic. Bil sem ves krvav po obrazu, potolčen po celem telesu. Nisem šel na tekmo, saj je bila velika verjetnost, da me pridržijo policaji. Ostal sem v Mariboru in tekmo spremljal preko tv. Domov sem prišel pozno ponoči. Punca je že spala, vendar sem bil prepričan, da že ve. Zjutraj sem se zbudil. Odšel sem v kuhinjo, kjer je sedela in pila kavo. Pozdravil sem jo, nič ni odgovorila. Samo pogledala me je, odkimala z glavo in rekla:
O: Je bilo vredno, da si zaradi tega ogrozil naju?
J: Veš kakšen sem. Takšnega si me sprejela.
O: In ti veš, da sem ti rekla, da grem, če se to kdaj naredi.
J: Vem…
O: Veš, tako ne moreva več. Ne morem jaz vsaki vikend sedeti doma in biti v skrbeh, kdaj, kako in v kakšnem stanju boš prišel domu. Ker se mi meša. Že včeraj, ko sem slišala kaj se je zgodilo, sem bila čisto konec.
J: Lahko rečem samo oprosti.
O: Mi lahko zagotoviš, da se to ne bo več nikdar naredilo?
J: Oprosti, ampak mislim da ne. Ne morem.
O: Če zdajle zapustim stanovanje, ga zapustim za vedno.
J: Ostani.
O: Lahko rečeš, da boš nehal? Midva te ne moreva doma čakati in upati da prideš cel nazaj.
J: Kako to misliš midva?
O: Očka boš.
J: Če bo fantek, hodi z mano na tekme
O: Ne! Obljubi mi, da boš nehal s tem!
J: Obljubim, da bom nehal z pretepi in z vsem ostalim. Ampak na tekmo bom hodil še vseeno.
Očka bom. Čudovita novica. In mislim da zadnji čas, da neham z huliganizmom. Moj otrok si zasluži očeta, ne pa pretepača. Do rojstva imam čas, da se spremenim in se tudi bom. To je zgodba mojega življenja do sedaj. Od obetavnega nogometaša do navijača oz huligana. Iz huligana do trenerja. Dvakrat najboljšega v državi. Iz trenerja nazaj v huligana in iz huligana v najboljšega očeta na svetu.
Ker jaz lahko.
