V praksi pa so problem določena pravila, ki jih je NZS uvedla v zadnjih letih, sploh potem ko so nekateri nekonkurenčni amaterski klubi v drugem delu sezone veselo prodajali tekme. Prvi problem je infrastrukturni pogoj, kakršnega ne izpolnjuje praktično noben drugoligaš (razen morda Krško), drugi pa je nujnost podpisa profesionalnih pogodb. Drugoligaš mora zaradi teh zahtev zato čez noč zbrati denar za obnovo stadiona in za celoten igralski profi kader. Predsednik Aluminija je zato med drugim lepo povedal:
Če bi se z zvezo lzmenili, da lahko igrajo v Kidričevem z amaterji (pravno gledano, ekipa je odlična), bi Aluminij zagotovo šel gor, pa ostali drugoligaši verjetno tudi. Razlika bi bila potem edino v organizaciji domačih tekem, kjer je malo več stroškov, a praviloma tudi več prihodkov, tako da skupno gledano za proračun drastičnih odstopanj ni.Toda počakati moramo in videti, kaj nam še ponuja NZS.
). V Sloveniji je vse bolj drugo pomembno, kot pa rezultati. To je tako, kot da bi nek maratonec, ki je pretekel 40 km in bil v eni izmed najzahtevnejših tekmovanj prvi, nebi dobil nagrade zato, ker je treniral na igrišču pred blokom tisti predzadnji debeluhar pa bo dobil nagrado zato, ker ima na roki Rolex, ker ima zlato verižico, ker je treniral z Boltom itd itd.. V našem prostoru oziroma vodilni možje gledo na stvar povsem ne normalno. Ne logično. Pre-za-komplicirano. In ja, resno se lahko vprašamo. Kje je tukaj smisel? Velika večina ljudi je že na začetku te sezone vedela, da bodo težave s številom ekip v prvi ligi tudi prihodnjo sezone.
Sicer bo pa NZS morala narediti nekaj v tej smeri, da bo prehod iz 2. v 1. ligo lažji za klube, ki napredujejo. In da bodo seveda hoteli napredovanja v višji rang.