Zgodovina SNL (by Viator&Vektor)

[Viator&Vektor]

01/02: Štajerci v starem slogu

Enajsta sezona nogometnega prvenstva je postregla z nadaljevanjem trenda odliva najboljših igralcev ter zmanjševanja stroškov večine klubov, ki so se ubadali z raznoraznimi finančnimi in kadrovskimi težavami. Na samem vrhu se podoba ni bistveno spremenila, tekmovanje pa sta popestrila tradicionalni Triglav ter popolni novinec Šmartno.
Že šesti zaporedni naslov je osvojil Maribor, ki je bil kljub številnim odhodom finačno le premočan za konkurenco in je tako kot prejšnja leta že pred sezono veljal za izrazitega favorita. Šušak je nadaljeval delo iz prejšnje sezone, a ekipa s Filekovičem, Durom in Sztipanovicsem je začela dokaj slabo in si po jesenskem delu nabrala velikih pet točk zaostanka za vodilnimi Ajdovci. Uprava je reagirala z menjavo na trenerskem mestu, kamor se je vrnil stari lisjak Prašnikar, ki je spomladi, povsem v mariborskem stilu, spet pometel s konkurenco. Sezona se je sicer formalno odločila šele na medsebojni tekmi zadnjega kola v tradicionalno dobro obiskanem Ljudskem vrtu, ko je Primorje lovilo visoko zmago, a so Vijolice suvereno slavile, tako da naslov niti za trenutek ni bil pod vprašajem.
Kljub temu je Primorje z drugim mestom poskrbelo za veliko veselje v Ajdovščini in eno največjih presenečnj slovenskega nogometa. Še večjo senzacijo pa je verjetno preprečila uprava, ki je izvrstnega hrvaškega stratega Buljana tekom sezone nerazumljivo zamenjala s Sredojevićem, nakar so Ajdovci v pomladanskem delu zbrali le polovico jesenskega izkupička. Moštvo z Mitrakovičem, Gregoričem ter top strelcem Obilinovićem v glavnih vlogah se je izkazalo tudi z lepo igro in odlčino realizacijo predvsem na domačem terenu, kar pa ni posebej predramilo publike v nekoliko apatični Ajdovščini.
Za drugo presenečnje je poskrbel Koper, ki se je v dveh sezonah iz druge lige zavihtel v sam vrh slovenskega nogometa. Kanarčki z rutinirami Benedejčičem, Jermanišem in Poljšakom na čelu ter legendarnim Oblakom ob igrišču so sestavili izredno učinkovit taktični model, saj so z ne preveč napadalno igro uspeli nabrati maksimalen izkupiček točk, ob tem pa so na Bonifiki celo ostali neporaženi. To je očitno povsem ugajalo številnim privržencem, saj je Koper tudi glede obiska na tribunah ostal v ligaški špici. Vse skupaj je nekako kazalo, da se je ta nekdanji velikan vrnil na stara pota in s sploh prvo uvrstitvijo v Evropo je obalo spet preveval optimizem.
Povsem drugačne občutke pa je na drugem koncu vlivala Olimpija, ki je v nekakšnem brezvaldju nadaljevala pot navzdol. V upravi so sicer zopet sanjarili o borbi za prvaka, zaradi česar so pred sezono celo angažirali nekdanjega igralca in odličnega trenerja Petrovića. Na drugi strani pa prenova igralskega kadra ni sledila tem ambicijam, tako da sta ob številnih odhodih najbljših edini pravi okrepitvi predstavljala zgolj Žlogar in Tiganj, ki sta na koncu tudi postala najboljša strelca ekipe. Kader s Kosičem, Fridlom in Ošlajem pač ni bil konkurenčen v boju za naslov in peto mesto je bilo na koncu povsem realno.
Z enakim številom točk je sezono zaključila še Gorica, ki nekako ni več držala stika s samim vrhom. V mestu vrtnic so precej prevetrili ekipo in se osredotočili predvsem na mlade upe domače šole, saj ob poslavljanju generalnega sponozorja druge izbire niti niso imeli. Mendaš je tako ob dokaj mešani ekipi, v kateri so glavno breme nosili Težački, Srebrnič in brata Kovačevič, s četrtim mestom celo presegel pričakovanja. Odlično uvrstitev v ligaškem delu so Hazarderji potrdili še v pokalu, kjer so se zasluženo veselili že druge zaporedne lovorike, potem ko so premagali senzacionalni Aluminij.
Nekoliko je razočaralo Celje, ki so ga pred sezono mnogi videli kot glavnega konkurenta Mariboru in tihega favorita za naslov. V okolju, kjer so bile razmere v primerjavi s tekmeci prav idilično urejene, so pričakovanja javnosti segala višje od realnih sposobnosti sicer obetavne, a neizkušene ekipe, ki so jo vodili Brulc, Gobec in Koren. Neobremenjeni z rezultatom so se v klubu raje posvečali igri, kar je Pušniku do neke mero uspelo, a je moštvu morda manjkal izrazit golgeter, tako da Grofje spet niso ponudili pričakovanega presežka.
Povsem pa je razočarala Mura, ki je po visokoletečih napovedih spet pristala razmeroma nizko. V ozadju se je namreč že kazala kriza v klubu, ki je pred sezono praktično razprodal ekipo, za nameček pa je v nemogočih pogojih klub zapustil še obetavni trener Bonačič in srbski novinec na slovenski sceni Savić se je znašel v nezavidljivem položaju. V kadru s Cifrom, Kožulom in Vogrinčičem je izrazito primanjkovalo kvalitete in Muraše je reševala le izjemna publika, tako da so vsaj doma nekako nabrali zadostno zalogo točk.
Pričakovano je padel še velenjski Rudar, ki kljub enemu najlepših stadionov v ligi ni več predstavljal resne sile v prvoligaškem prostoru. Tudi nosilci igre Hojnik, Arlič in Spasojevič niso bili ravno na nivoju prvoligaških zvezd, a ob požrvovalni igri ter nekaterih res slabih tekmecih so Knapi mirno odigrali sezono, ki ni ponujala nikakršnih omembe vrednih presežkov.
Veliko bolj pestro je bilo nedaleč stran, kjer je Šmartno uživalo ob zgodovinskem uspehu in premiernem nastopu tega malega kluba med elito. Pred sezono so bili simpatični lokalni fanatiki obsojeni na zadnje mesto, a so nato šokirali vse in se izkazali za povsem enakovrednega tekmeca najboljšim. Fenomenalni strelec Vico je poskrbel celo za pozitivno gol razliko ter odlično deveto mesto, ki je totalnim outsiderjem zadoščalo za veliki obstanek.
Še enkrat se je rešil Korotan, a kratkotrajna slava tega koroškega prvoligaša je vztrajno pešala. Klub se je ubadal z organizacijskimi težavami in Šoškič, vajen dela v kaotičnih razmerah, je bil kot naročen za težavno nalogo. Z nekonkurenčnim kadrom in obrambno taktiko je klubu še za eno leto podaljšal prvoligaški staž.
Na žalost številnih ljubiteljev nogometa je spet izpadel kranjski Triglav, ki je leto poprej suvereno slavil v nižjem rangu. Skoraj nespremenjena zasedba ni bila kos novemu izzivu, a so navijači s štirimestnim obiskom igralce vseeno nagradili za srčno igro. Pričakovano so izpadle še Domžale, ki so v anketi pred sezono namerile 0 (nič) odstotno podporo med nogometno publiko.

Maribor 33 19 9 5 64:23 66
Primorje 33 18 6 9 57:26 60
Koper 33 15 11 7 45:26 56
Gorica 33 14 9 10 38:40 51
Olimpija 33 15 6 12 39:42 51
Celje 33 14 6 13 50:39 48
Mura 33 14 6 13 36:35 48
Rudar (V) 33 11 9 13 46:51 42
Šmartno 33 9 13 11 41:40 40
Korotan 33 10 7 16 28:46 37
Triglav 33 9 5 19 34:60 32
Domžale 33 3 7 23 25:75 16

[Viator&Vektor]

02/03: Konec neke ere

Po reprezentačnih zdrahah se je zanimanje slovenske nogometne javnosti spet vrnilo v sivino prvoligaške scene, kar so odgovrni s pomočjo promocije in marketinga želeli izkoristiti za dvig klubskega nogometa. Obdobje amaterizma in entuziazma se je bližalo koncu, klube so prevzemali preračunljivi podjetniki, združenje pa se je ukvarjalo z uvedbo licenciranja, saj je bila Slovenija s strani UEFE določena kot nekakšen poligon pri "evropeizaciji" balkanskega nogometa. To naj bi bilo pozitivno zaradi večje dinamike, čeprav navijači nad dinamičnostjo selitev v peti rang najbrž niso bili ravno navdušeni. V takšnih razmerah sta se druščini priključila še povratnik Dravograd ter tradicionalna Ljubljana.
Sezona je pomenila tudi konec šampionskega obdobja za Maribor, ki je kljub številnim težavam uspel osvojiti še sedmo zvezdico. Tekom sezone je odstopil dotedanji predsednik Jagodnik, klub se je znašel v finančni krizi, zaostanek za vodilnimi se je večal, nekoliko je padel tudi obisk, a tekmeci vseeno niso uspeli izkoristiti priložnosti. Kot ključen faktor se je izkazal trener Kek, ki je znal iz razglašene zasedbe s Pekičem, Žnuderlom in Rakovičem spomladi spet potegniti maksimalen izkupiček točk. S preračunljivo taktiko so Vijolice postale najuspešnejše gostujoče moštvo, da ekipa ni prava pa je razodevalo pet domačih porazov, česar si ta klub dotlej še ni privoščil.
S težavami se je soočala tudi Olimpija, kjer so Schollmayer in druščina pred sezono spet napovedovali veliko, silne ambicije pa so se bolj ali manj končale je z novim imenom kluba ter angažiranjem veterana Prosinečkega, ki je poskrbel za najvišji obisk v ligi. Kader z Barunom, Kosičem in Rudonjo očitno še ni bil povsem zrel za ligaškego krono, so pa Zmaji zato osvojili vsaj pokal, ki je navijačem obljubljal nadaljnji razcvet. Uprava se je medtem ukvarjala predvsem s preregistracijo in izogibanjem dolgov, planiral pa se je še trgovinsko-poslovni komples v Stožicah, ki bi morda vseboval tudi stadion.
Ob očitnih problemih tekmecev se je na drugo mesto nekoliko presenetljivo prebilo Celje, ki so ga vsako leto vztrajno navajali kot skritega favorita, a jih po večih letih razočaranj nihče več ni jemal povsem resno. Pod Pušnikovim vodstvom pa je Grofom vendarle uspelo in po dveh tretjinah so se celo znašli v najboljšem položaju. Zdaj že izkušeno moštvo s Kvasom, Brulcom in Lungujem je v zaključku izdala psiha, pa tudi slaba forma v gosteh, saj so na Skalni kleti dosegli največ zadetkov ter tudi osvojili največ točk. Kljub temu je obisk v Celju ostal porazen, za nameček pa so tam izgubili še finale pokala.
Za eno redkih pozitivnih presenečenj je poskrbelo Šmartno, ki se je povsem nepričakovano prebilo na četrto mesto in tako še izboljšalo rezultat iz prejšnje sezone. Bloudek je znova šokiral nogometno javnost ter s povsem povprečno ekipo favoritom odščipnil lepo število točk, pri čemer ostaja nepozaben predvsem remi z desetimi zadetki v Ljudskem vrtu. Pravljica ob Paki se je nadaljevala, a žal z napako, saj je licenciranje lokalnim fanatikom onemogočilo nastop v Evropi.
Tja se je srečno prebil Koper, ki je pred sezono napovedoval naslov in prenovo Bonifike, na koncu pa komaj prilezel v zgornjo polovico. Suban in kolegi so sicer v ozadju vlekli določene poteze, a konkretne kohezije z okoljem in navijači ni bilo, pa tudi kader s Hasičem, Vitaglianom in Lundrom ni bil tako vrhunski, kot je kazalo na začetku. Kanarčki so na domačem terenu sicer uspeli nabrati kar lepo zalogo točk, a tri zmage v gosteh pač ne pritičejo pretendentu za naslov.
Podobno razočaranje je doživela Mura, kjer so bile razmere že nekaj sezon precej neurejene, popolna prenova ekipe pred sezono pa že kar stalnica. Pomlajevanja ni bilo mogoče vleči v nedogled in Krojači so spet pristali prav pri dnu lestvice. Prekmurska ekipa, ki so jo vodili Domniko, Mesarič in Trenevski, preprosto ni več sodila v vrh slovenskega nogometa. Po zaslugi zveste in številne publike so Muraši doma pogosto odigrali nad realnimi sposobnostmi in se tako izgonili vsaj borbi za obstanek, kamor so realno sicer sodili, saj so v gosteh zbrali zgolj borih pet točk.
Nekoliko bolje je šlo Primorju, ki po številnih odhodih seveda ni bilo zmožno ponoviti predstav iz prejšnje sezone. Ajdovci so se spet znašli v sivem povprečju, kamor je ekipa z Mlakarjem, Gregoričem in Strajnarjem še najbolj spadala. Ob pomanjkanju točkovnega uspeha je Sredojeviću uspelo uveljaviti vsaj razmeroma dopadljiv ofenzivni model, v katerem se je izkazal predvsem novinec Vogrič, ki je postal drugi najboljši strelec lige.
Padec po razpredelnici je doživljala tudi Gorica, ki se je kar naenkrat znašla brez sponzorskih sredstev in so ji mnogi napovedovali še slabši izkupiček. Novo vodstvo z De Breo na čelu je poskrbelo za okleščeno in pomlajeno moštvo, katerega je prevzel dokaj neizkušeni Pinni. Domačini s Srebrničem, Mavričem in Kokotom na čelu so se kar izkazali in Vrtnice so sezono mirno zaključile na sicer skomnem osmem mestu. Osnovni cilj je bil tako dosežen in v goriškem klubu so že lahko gradili za prihodnost.
Po nekaj letih odsotnosi se je v dokaj spremenjene razmere vrnila tudi Ljubljana. Ta nekdanji šišenski velikan si je skladno s tradicijo privoščil precej optimistične načrte in zavidljivo ekipo, kateri so poveljevali izkušeni Dema, Karapetrovič in Zore. Kot že tolikokrat pred tem so se tekom sezone pojavile raznorazne finančne težave, posledica česar sta bila padec forme in odvzem treh točk. Vse skupaj je na koncu vseeno zadostovalo za obstanek, a bi Šiškarji brez omenjenih težav nedvomno lahko dosegli več. Da imajo kvaliteto sta dokazala tudi Kmetec in Žeželj, ki sta na ligaški listi strelcev zasedlo prvo oziroma četrto mesto.
Do gladkega obstanka je prišel še Dravograd, ki z zmagovitim drugoligaškim kadrom ni imel težav na zahtevnejši stopnji. Tomažič je odlično vodil mlado ekipo in se na koncu prebil celo do sedmega mesta. Koroška je spet dobila konkurenčnega prvoligaša, ki je skrbel za zadovoljstvo na dokaj polnih tribunah dravograjskega Športnega centra. S številnimi zadetki je navijače navduševal predvsem Rebol.
Po mnogih letih udejstvovanja v prvi ligi je izpadel velenjski Rudar. Klub se je sicer že več let soočal s težavami, ki jih je v rudarski revir prinesla tranzicija, a tako hitrega zaključka tega nekdanjega velikana le ni bilo pričakovati. Pomlajeno domače moštvo z Mernikom, Mujanovičem in Šmonom je v pomladansek delu povsem popustilo ter zbralo zgolj šest točk. Največ težav so imeli Knapi izven Velenja, kjer so se praviloma izkazali za nekonkurenčnega tekmeca.
Zgodovinska čast pa je doletela Korotan, saj je bil prvič v zgodovini lige kak klub tekom sezone izločen iz tekmovanja.

Maribor 31 18 8 5 56:31 62
Celje 31 15 10 6 57:38 55
Olimpija 31 14 12 5 54:32 54
Šmartno 31 12 10 9 46:42 46
Koper 31 12 9 10 41:41 45
Primorje 31 13 5 13 47:44 44
Dravograd 31 9 9 13 40:43 36
Gorica 31 7 13 11 34:43 34
Mura 31 9 7 15 38:48 34
Ljubljana 31 9 6 16 40:65 30 [-3]
Rudar (V) 31 6 7 18 32:51 25
Korotan 11 2 4 5 7:14 3 [-7]

[Viator&Vektor]

03/04: Gorica hit sezone

Trinajsta sezona slovenske lige je prinesla nove nogometne trende v času gospodarske krize. Poleg licenciranja so se začeli uvajati elementi učinkovitega trženja, ostre selekcije, industrializacije šolanja ter prodajanja mladincev. Govora je bilo o zmanjševanju stroškov, amaterizaciji ter krčenju lige. Negotovi prvoligaški zgodbi z novim tekmovalnim sistemom, prvič tudi brez Rudarja, sta se pridružila še Domžale in Drava.
Za pravo senzacijo je poskrbela Gorica, ki se je kljub umiku sponzorjev po slabem desetletju izstrelila nazaj na vrh slovenskega nogometa. Vrtnic pred sezono nihče ni uvrščal niti v širši krog favoritov, celo skromna ter pomlajena ekipa z Raničem, Kovačevičem in Kokotom je sama napovedovala največ boj za sredino lestvico. Pod vodstvom zdaj že izkušenega Pinnija je neobremenjena goriška zasedba razvila izredno dopadljivo in učinkovito igro ter se že po nekaj kolih prebila na prvo mesto. V zaključku so modri-beli nekoliko popustili, nato pa v srhljivki zadnjega kola izkoristili napako tekmecev in nepričakovano osvojili še drugi naslov v zgodovini kluba.
Šele tretje mesto je zasedel Maribor, ki se je ob številnih kadrovsko-finančnih težavah v zadnjem kolu soočil še z izgubo naslova, potem ko je nesrečno klonil v Murski Soboti. Štajerci s Čehom, Balajičem in Golobom so tako po sedmih letih končali zmagoviti niz, pri čemer je bil predvsem Kek deležen tudi kritik na račun igre. Moštvo je kljub drugemu strelcu lige Mujanoviču namreč razmeroma težko dosegalo zadetke, a tudi to ni vplivalo na vselej visok obisk v Ljudskem vrtu. Tam so Vijolice nekoliko popravile vtis vsaj s pokalno lovoriko.
Za nekoliko manjšo evforijo je poskrbela Olimpija, ki je se je sicer na koncu vrinila celo na drugo mesto, a se ob tem hkrati spopadala z zakulisnimi težavami. Prišedši iz Ljubljane je Beširević, trener brez licence, uvedel reprezentačni model z liberom, ki se je v aktualnih razmerah izkazal za dobitnega. Zmaji z Rudonjo, Mavričem in Žlogarjem na čelu so zabili največ golov v ligi ter zbrali največ točk na domačem igrišču, a je navidezno idilo kvaril realni položaj, saj je Schollmayer po sezoni klub zapustil v precejšnih dolgovih ter brez evropske licence.
V ozadju se je do četrtega mesta prebil Koper, ki je z Guberacom in trenerjem Bračunom na obali začenjal novo zgodbo. V ta namen so sestavili dopadljivo ekipo z Božičem, Jakominom in Poljšakom v glavnih vlogah, slednja pa se je izkazala predvsem z dobrimi rezultati v gosteh. Nekoliko bolj zaprta postavitev in posledično majhno število zadetkov nista predramila koprske publike, saj je bil obisk še vedno v upadu.
Precej povprečno sezono je imela Mura, ki se je po dveh tretjinah komajda še uvrstila na šesto mesto, čeprav so pred začetkom ob prihodu Blaževića sanjali atomski nogomet in borbo za prvaka. Najštevilčnejši zvesti navijači so prišli na svoj račun šele v zadnjem kolu, ko je v Fazaneriji pokleknil Maribor, pred tem pa prav veliko veselja niso imeli. Muraši s Fridlom, Kokolom in Ipavcem so ob eni najslabših obramb lige sezono končali celo z negativno gol diferenco.
Nekoliko smole je imelo še Primorje, ki je v pomladanskem delu ob pomanjkanju motiva rahlo popustilo in ob majhnih razlikah končalo celo na šestem mestu. Ekipa sicer ni bila slaba, Jolič, Kalin in Vogrič so začeli silovito ter v prvih krogih potrdili nesporno kvaliteto, nato pa so jih številni remiji oddaljili od boja za Evropo. Tja so se naknadno uvrstili po koncu sezone, ko so nepričakovano dobili priložnost namesto propadajoče Olimpije. Poleg tega so se lahko pohvalili še z dosežkom Žežlja, ki je po prihodu iz Ljubljane osvojil lovoriko najboljšega strelca.
Ravno Ljubljana pa je osvojila premierno izvedbo tako imenovane lige za obstanek, oziroma sedmo mesto, ki je bilo največ, kar je sistem delitve lige še dopuščal. To je bil za ekipo iz Spodnje Šiške odličen dosežek, saj se pred sezono do konca sploh ni vedelo, ali bo sodelovala v tekmovanju. Nepoznani trener Kavčič in ekipa s Karapetrovičem, Zavrlom in Kujovičem so temu primerno pripravljeni začeli slabo, a nato v zadnjih desetih kolih kljub odsotnosti najboljšega strelca osvojili neverjenih triindvajset točk ter se v nasprotju z napovedmi brez težav izognili izpadu.
Sezono so uspešno prestale tudi Domžale, ki so se po zaslugi Protege in Stojanoviča po nekaj letih zmagovalno vrnile v elitno druščino, s čimer se je ob Kamniški Bistrici začel nov prvoligaški projekt. Sezono so Ravbarji z Mitrakovičem, Vargo in Zeljkovičem brez pretresov končali na solidnem sedmem mestu. Nekoliko je motil le obisk, saj so v tamkajšnjem športnem parku po stari navadi našteli največ nekaj sto gledalcev.
Za največje razočaranje sezone je poskrbelo Celje. Grofe so pred sezono mnogi omenjali celo kot glavne favorite za naslov ter jih postavljali za zgled urejenosti kluba, a se na igrišču to potem nekako ni odrazilo. Celjani so bili ob tem zagotovo prve žrtve novega sistema, saj so bili pred delitvijo lige le malenkost oddaljeni od drugega mesta, nato pa jim je ostala le spodnja polovica. Brez motivacije so Gobec, Sešlar, Plastovski in soigralci nato prevegetirali nadaljevanje ter padli vse do desetega mesta. Otvoritev novega stadiona je bila pokvarjena, obisk pa temu primerno povprečen.
Zadovoljivo je odigrala Drava, ki je v svoji sploh prvi prvoligaški sezoni prišla do tako željenega obstanka. Na igrišču ob sedemnajstih porazih sicer ni bilo vse bleščeče, a je zaradi licenciranja tudi enajsto mesto zadoščalo za izpolnitev cilja.
Devetouvrščeno Šmartno je namreč ostalo brez sponozjev, brez združitve z Rudarjem in posledično tudi brez licence. V drugi ligi se jim je pridružil še obubožani Dravograd, ki je s tem zaključil koroško epizodo.

Gorica 32 15 11 6 55:29 56
Olimpija 32 16 7 9 56:39 55
Maribor 32 15 9 8 41:34 54
Koper 32 13 11 8 41:32 50
Mura 32 14 7 11 53:54 49
Primorje 32 12 12 8 56:37 48
Ljubljana 32 12 6 14 39:50 42
Domžale 32 11 8 13 47:53 41
Šmartno 32 10 10 12 43:48 40
Celje 32 11 6 15 61:52 39
Drava 32 7 7 18 34:60 28
Dravograd 32 7 4 21 35:73 25