Celje verjame v čudeže – Riera: “Zakaj bi se morali počutiti majhne?”

Celjani so včeraj znova dokazali, da so letos več kot le zanimiva evropska zgodba – postajajo moštvo, ki zna zmagovati tudi takrat, ko igra ne steče. Na Stadionu Z’dežele so s 2:1 ugnali varšavsko Legio in ostali stoodstotni v skupinskem delu konferenčne lige. A za trenerja Alberta Riero to ni bil večer, v katerem bi govoril le o rezultatu – znova je spregovoril o značaju, pogumu in mentaliteti.

Prvih dvajset minut je bilo boleč opomin, da je Evropa drugačen oder. Poljaki so napadali, Celje se je branilo, rešaval jih je predvsem izjemni Žan Luk Leban. Ko se je tekma prevesila v drugo polovico, pa je Rierina ekipa pokazala svojo drugo plat – hiter preobrat, zrelo reakcijo in mirnost pod pritiskom. Zadetka Nikite Iosifova in Žana Karničnika sta preobrnila izid in razburkala štajersko občinstvo. Riera je po tekmi razmišljal širše kot le o treh točkah: “V Evropi boš imel trenutke, ko boš trpel. Na vse igralce, sploh slovenske, sem danes ponosen. Govorimo lahko o karakterju. Rad bi govoril o tej državi. Zakaj se morate počutiti majhne, da ste slabši od drugih v Evropi? Najpomembneje je, pustimo izid, da smo igrali svojo igro. Tehnično smo bili prvi polčas slabi. Ob polčasu smo govorili, če umremo, umremo po svoje. Podajajmo, naj lovijo žogo, igrajmo svoj stil igre. V drugem polčasu je bilo precej bolje. Karakter mojih fantov je bil pravi, vedno je.”
Njegove besede so odmevale tudi zato, ker jih je povezal z občutkom, da se nekaj spreminja – ne le v Celju, temveč v slovenskem nogometu nasploh. “Mentaliteta je že spremenjena. To vam govorim. Ni ene tekme, ko smo se počutili majhne, ko bi bili prestrašeni. Ne bom rekel grde angleške besede na črko F, a tekmujemo v Evropi. Vso tekmo smo bili živi, čeprav ima Legia fantastične igralce. Najprej potrebuješ agresivnost in intenziteto, a tudi vero, da zmoreš,” je dejal Španec, ki je znova poudaril pomen samozavesti in intenzitete.
Ob tem je pohvalil svojega vratarja: “Opravil je svoje delo. Imel je nekaj ključnih obramb v pomembnih trenutkih. Seveda smo zelo zadovoljni z njim, saj nam pomaga do zmag. Vsak ima svoje odgovornosti. Trudimo se, da ima čim manj dela. Sem pa vesel zaradi njegovih predstav.”
Ko so ga novinarji vprašali o evforičnem slavju po koncu tekme, se je le nasmehnil: “So tekme, ko začutiš. To je bila takšna. Naša 26. v sezoni. Mislim, da se ne zavedamo tega, kaj počnemo. Zmagujemo in zabijamo gole v Evropi. Ni vse glede številk, temveč tudi to, kako igra Celje. Ponosen sem na ekipo, zato sem tako vesel. Pred tekmo sem bil prepričan, da bomo imeli priložnost zmagati. Navijač v kotu je bil prepričan, da lahko zmagamo.”
In čeprav se vse pogosteje omenja njegov morebiten odhod, Riera ostaja miren: “Vam delujem srečen? Potem imate odgovor. A nekaj moram dejati, to velja tudi za igralce, ničesar ne morem podpisati, saj imam tukaj pogodbo. Če pride ponudba, kdo jo mora sprejeti? Klub, ne jaz. Ampak samo, če je prava, če te bo osrečila in poslala na višjo raven. A ponudbo mora sprejeti klub. Sem srečen, a če pride ponudba, bo predsednik prišel do mene in se bomo pogovorili. Morda potem ne bom srečen tukaj? Enako velja za igralce. Če nekdo ponudi 20 milijonov evrov za Franka Kovačevića, ga bomo zadržali? Sam bi ga peljal na letališče. Tako je, če pride prava ponudba s prave ravni. Tukaj smo, da se izboljšujemo, da delamo boljše igralce. Trenutno sem srečen, predsednik pa ima sladke skrbi. Če bo s ponudbo zadovoljen, bo prišel do mene. Sicer pa bom tukaj delal naprej.”

Pod Rierinim vodstvom Celje ne osvaja le točk, temveč predvsem prepričanje, da majhnost ni izgovor. In dokler bo vztrajal v mestu ob Savinji, bo to moštvo verjetno še dolgo dih jemajoče gledati.