V slogu današnjega dne: »Le čevlje sodi naj Kopitar!«

Verjetnost uspeha pri doseganju vrhunskih športnih rezultatov na mednarodni ravni se mnogokrat primerja z zadetkom glavnega dobitka na loteriji. Prispodoba resda na grobo oriše možnosti posameznika pri njegovem doseganju športnih rezultatov, vendar v resnici zgolj oplazi vrh ledene gore, pod katerim se skriva na tisoče ur treningov, odpovedovanj, prebrodenih težav, še nepremaganih ovir ter stoodstotne predanosti. Ko se posamezni deli, kot ledene gore velikega mozaika, sestavijo v celoto, si z nekaj sreče športnik lahko obeta vrhunski rezultat. Le-ta pa z zadetkom na loteriji, razen naziva »zmagovalec« in nekolikšne sreče, v resnici nima ničesar skupnega.

Celoten prikaz ledene gore vrhunskega športa, katere največji del se skriva pod vodno gladino – torej širši javnosti neznanem področju, je potrebno predstaviti tudi staršem otrok, ki so na začetku svoje (upam, da) dolge športne kariere. Otroci namreč predstavljajo del velikega začaranega kroga športa, saj se velikokrat ravno zaradi vrhunskih rezultatov posamezne discipline poveča zanimanje in s tem vpeljevanje v določeno športno panogo. To pomeni, da lahko navijaška evforija, ki spremlja dobro predstavo denimo košarkarjev, vpliva na večje zanimanje otrok za omenjeno moštveno igro. Na ta način se veča bazen športnikov, s tem pa tudi verjetnost za vrhunske rezultate, ki bi jih ti lahko nekoč dosegli.

Na športni poti otroci potrebujejo starše in trenerje – dva lika, ki složno delujeta za dobrobit otroka. Starši so nedvomno prva oseba, ki otroku predstavijo gibanje in ki ga lahko navdušijo za posamezen šport. Nemalokrat se v takšno prizadevanje zmotno prikrade tudi mišljenje, da je za otroka najboljše, da posega ali bo posegal po vrhunskem rezultatu. A za takšen uspeh ni dovolj le želja staršev in vsiljevanje najboljših trenerjev in pogojev za treniranje. Do vrhunskih uspehov je pot do vrha ledene gore zelo dolga, zelo strma, z ogromno preprekami in z doživljanjem porazov lahko večkrat tudi padajoča. Zavedati se moramo, da to pot premagajo le najboljši, najvztrajnejši in najsrečnejši, poleg njih pa se na vsakem koraku ustvarja velik osip – mnogo otrok nikoli ne pride do vrhunskega športnega rezultata ali podpisa profesionalne pogodbe. Vendar tudi to je dobro! Najboljše, kar otroci na takšni težki – vendar tudi izjemno lepi – športni poti pridobijo, so športne navade. Z njimi spoznajo, da življenje ni le neprestano doživljanje zmag, da poraz ni začetek konca, temveč predstavlja tudi možnost za izboljšanje, da se je potrebno za marsikateri dosežek potruditi po svojih najboljših močeh, upoštevati “fair play”, do ljudi negovati strpen ter spoštljiv odnos in da morebiten uspeh predstavlja nagrado za vztrajnost in premagovanje težav, ki ga z več vloženega truda tudi veliko bolj ceniš. Ugotovimo lahko, da športne navade nimajo pozitivnega učinka le na otrokovo športno udejstvovanje, temveč so mu v pomoč tudi pri premagovanju drugih življenjskih izzivov.

V fazi, ko je otrok že vključen v proces treniranja pod strokovnim vodstvom, je vloga staršev, poleg finančnega aspekta, predvsem podporna in spodbujevalna. Starši morajo zaupati strokovnemu vodstvu in se v trenažni proces ne vpletati. Njihovi nasveti glede posameznega športa se zaradi subjektivnega pogleda dostikrat namreč zelo razlikujejo od trenerjevih, otroka pa lahko le zmedejo na način, da se v določenih situacijah stežka odloči, kateremu od ponujenih napotku bi dal prednost.

Otrok mora, ne glede na svojo predstavo na igrišču ali na kateremkoli drugem športnem objektu, začutiti podporo staršev in ne njihovega pritiska. Otrok naj v izbranem športu uživa, četudi nima najboljših pogojev, da nekoč postane svetovni prvak. Le tako se bo zmožen priučiti športnih navad, ki mu bodo nedvomno koristile tudi v življenju nasploh. V zgodnjem osnovnošolskem obdobju naj sam raziskuje in odkriva športne panoge, ki so mu ljube. A pri tem ne velja pozabiti, da tudi preveliko število športnih ali katerihkoli drugih dejavnosti lahko otroka, ki še vedno potrebuje spontano igro, obremeni in mu tako kot vsiljena zgodnja specializacija odvzame veselje do športa ali celo pripelje do poškodb. Pomembno je, da poslušamo otrokovo srce in če ga to vodi k želji po igranju badmintona, imajo neizpolnjene očetove sanje o karieri vrhunskega nogometaša ali mamini nedoseženi cilji na plesnem parketu povsem zanemarljivo težo.