Top dneva – drugič: Zaljubljen v Maribor

Ena izmed prijateljskih novinarskih modrosti, ki mi jih kot novinki na prvenstvu deli izkušeni stanovski kolega, je bila, da moram vedno iskati zgodbo. Četudi oddelam dopoldanski trening reprezentance in ni v nadaljevanju dneva nobenih pričakovanih zgodb, ne morem biti prosta. Zgodbe so! Samo poiskati jih je treba.

In ker v Beograd kljub vsemu nisem prišla zgolj delat, sem solidno vreme in na svojo pest vzet prosti čas izkoristila za tek. Med blokovskim naseljem, v katerem smo bivali te tri dni skupinskega dela prvenstva, se je bohotil prijeten park, ki je navdušeno športnico vabil v svoje obličje. Pa sem šla. In odtekla svojih predvidenih pet kilometrskih krogov, še dovolj dobro, da bodo trenerji evropske nogometne zveze zadovoljni z mano. S tem treningom, no. In ko sem ob zaključnem raztegovanju opazovala mladostnike, ki so vedno znova čim dlje zalučali žogico svojim psom in so jih ti vztrajno in navdušeno prinašali nazaj, je mimo mene prišla – zgodba.

Maribor. Napis na majici, ki mi jo je prinesel. Ne jaz, ne moj videz tujke, niti izstopajoča podoba edine tekačice v parku. Maribor. Visok človek sivih las z majhno psičko se je ustavil, me povprašal, če sem tam doma, hkrati pa z iskrenim nasmeškom na obrazu odplaval v nek drug svet. Odplaval je kakih petdeset let v preteklost, ko se je kot član jugoslovanske mladinske reprezentance potil na Branikovih teniških igriščih, med drugim tudi s slavno Mimo Jauševec, ki jih je kot nekaj let mlajša premagovala kot za stavo. Plaval je v svojem svetu. Povedal mi je ogromno, a ogromno je ostalo neizrečenega. Svoje spomine je očitno predolgo hranil v sebi in zdaj so brizgali na površje. “Tam sem se izoblikoval, šport me je naredil, tudi prva žena je Štajerka,” mi je nostalgično pripovedoval. Da obožuje stari del mesta, pa Pohorje, Dravo in vodnjak na poti do Ljudskega vrta, kjer se je pred treningi vedno napil vode. Nikdar še nisem videla ‘Nemariborčana’ tako ljubiti Maribor.

Mnogo let ga že ni obiskal, kot pravnik šest mesecev pred upokojitvijo živi v dvomilijonskem Beogradu. Živi realno, ni idealist, kajti svoje ideale je že doživel. Svoje sanje je odsanjal v mladostnih letih, ko se je zaljubljen v šport izpopolnjeval v tenisu, hkrati pa kot ‘difovec’ ljubil tudi preostale športe. “Še vedno spremljam paleto vseh športov, od nogometa, smučanja, košarke, gimnastike,” je našteval in bil navdušen nad slovensko mentaliteto: “Vi ste delovni, vztrajni ljudje, zato ste v športu, za razliko od nas, tako uspešni. Obožujem vse vaše športnike, vse jih pozdravljam!”

In da bi me z veseljem povabil na kavo, a gre jutri na vikend iz mesta. V očeh sem mu videla, da mu je bilo kar žal. Razumljivo. Prinesla sem mu namreč nekaj, kar je tako ljubil in kar je v teh mnogih letih že malo zbledelo. Vrnila sem mu zgodbo, njegovo osebno, vrnila sem mu lep spomin, ki ga je izoblikoval. In zato sem iz tega treninga odšla srečna tudi jaz. Z zgodbo, ki si je nisem drznila niti sanjati.

Avtorica: P. B.